Waltey

Waltey

Zenana

Cuentos antiguos

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo Bazán
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Zenana

Vir
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Avtor
Emilia Pardo Bazán
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
8 min branja
Obseg
6 strani
Naslov izvirnika
031 Zenana

O izvirniku

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos

Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.

Besedilo

Zenana

Aleksander Veliki je ena tistih zgodovinskih osebnosti, ki si enako zaslužijo strogo grajo in pretirano hvalo. Privlači nas z mogočnim nasprotjem v sebi. Zdaj je luč, zdaj tema, a vselej velik. Zapletenost njegove izjemne duše pojasnjujeta njegov rod in vzgoja. Bil je sin Filipa — ki je v sebi združeval levji pogum in svinjsko čutnost — ter Olimpijade — kraljice z možato srčnostjo, ki je znala svoje sovražnike usmrtiti z lastno roko in zreti s tako prezirljivim veličastjem v dvesto vojakov, poslanih, da jo umorijo, da so se vrnili, ne da bi opravili naročeno, in izjavili, da ne morejo vzdržati njenega gospodovalnega in strašnega pogleda. Bil je učenec Aristotela, čigar ime samo pove vse, in osem let je iz tega studenca pil modrost, ki kali in plemeniti duha, ter politično vednost, ki častihlepju kaže slavne poti. In v duhu, kjer je kvas vseh človeških strasti vrel ob spoznanju vseh božanskih idealov, so morale med krutimi nagibi in silovitim poželenjem vznikati tudi lepe poteze vzdržnosti, usmiljenja in velikodušnosti, pa celo pesniško romantična nagnjenja, kakršno je tisto, ki daje snov tej povesti.

Po naključju mi je prišlo v roke nekaj monografij, ki jih je za seboj neobjavljene zapustil nadvse učeni Nemec Julius Tiefenlehrer in so del dvesto petinsedemdesetih, ki jih je ta profesor göttingenske univerze posvetil osvetljevanju Aleksandrovega življenjepisa; najnovejši zgodovinarji jih s pridom preučujejo in brez pomislekov posnemajo z njih vse, kar se jim zdi uporabno. Zdi se, da je legenda iz monografije, ki jo danes dajem na svetlo, prav tista, ki jo prikazuje gotska tapiserija v lasti barona Rothschilda; na njej se Aleksander v prikupnem anahronizmu blešči v popolnem viteškem oklepu iz štirinajstega stoletja, Zenana pa nosi dolg životec, krilo in široko pokrivalo dam iz časa, ko je Sveti sedež prebival v Avignonu.

Vedeti je treba, da je Aleksandra, potem ko je uničil Darija in zavladal Perziji, spridilo mehkužno in prefinjeno azijsko življenje ter hlapčevstvo tamkajšnjih ljudstev, ki so se v nasprotju z Grki metala pred kralja na tla in mu izkazovala božanske časti. Toda sprva, preden je zmagovalec dopustil, da so ga premagali užitki, ki mehčajo dušo, se je bojeval, da bi se obvladal in ohranil svojo moralno moč; in ta boj, ki ga je bojeval vsemogočen človek, mu je treba šteti v večjo slavo kakor zmago pri Arbeli.

Seveda je med skušnjavami, ki so Aleksandra napadale vsak hip, izstopala ženska, ta presladka past, v katero velike duše padejo prav tako globoko ali morda še globlje kakor majhne. Hčere Suziane niso lepše od Grkinj in morda njihove oblike niti niso tako primerne, da bi jih upodobil čopič; zato pa imajo vznemirljiv čar, ki razvnema domišljijo ter podjarmlja duševne moči in čute. Obrazi, bledi in podolgovati kakor rastoča luna — po primerjavi pesnika Firdusija —, na katerih se razpirajo vijugaste ustnice cinobraste barve, podobne krvavemu cvetu; podolgovate oči z gostimi, najčrnejšimi trepalnicami, jezera v senci, kakor pravi perzijska pesem; gibka telesa, vitka v pasu, ki se zgoraj razširijo kakor vaza z dvema gladkima magnolijama; koža, prepojena s sabejskimi dišavami, drobna noga v nežnem copatku iz kačje kože, izvezenem z biseri, pretkana oprava, prosojne tkanine, ki spretno razkrivajo in skrivajo zaklad lepote, skrbno nakodrani lasje, medle roke, ki se znajo ovijati kakor kačji svitki — vse to so bili trnki in mreže za Aleksandra, iz katerih se ni znal izviti. In ker so v njegov šotor ali palačo vsak hip prihajale perzijske dame prosit milosti ali pravice, si je Aleksander, ki se je poznal in ni hotel zlorabiti svoje vloge razsodnika sveta, izmislil nenavadno varovalo: kadar se mu je približala ženska, si je obraz in oči pokril s škrlatnim pregrinjalom ter jo tako sprejel in poslušal; one pa so verjele, da je skrivnost kraljevskega veličastja tisto, kar je bilo zgolj previdnost pred človeško slabostjo.

Zgodilo se je torej, da je bil satrap Artasir ujetnik enega Aleksandrovih poveljnikov in da so sklenili, da ga bodo razsekali na kose, če ne izroči bogatih zakladov, ki naj bi jih imel skrite. Satrapova edina hči Zenana si je zato utrla pot do kralja, da bi mu objela kolena in očeta rešila mučenja in smrti. Zenanina nedolžnost in čistost sta se razodevali v neprisiljeni preprostosti njene oprave; že oblečena v žalno obleko, brez okrasja in nakita, z razpuščenimi lasmi bi mogla ugajati le z naravnim čarom mladosti. In če hočem ostati zvesta resnici, moram dodati, da Zenana tudi ni bila tisto, čemur pravimo lepotica, še manj pa je premogla zlobni čar velikih babilonskih kurtizan, ki znajo z vabami in zvijačami omrežiti svobodno voljo. Kljub temu si je Aleksander, ko je slišal, da mlada ženska prosi za sprejem, ogrnil obraz in ramena s pregrinjalom ter jo tako sprejel.

Ker ni videla vzvišenega obličja, je plaha Zenana dobila pogum: vrgla se je Makedoncu k nogam, jih oblila z obilnimi solzami in mu povedala, zakaj je prišla. Ko je opazila, da jo Aleksander posluša nadvse pozorno in očitno s čudnim ugodjem, mu je zadevo podrobno razložila. In brž ko je slišala obljubo, da bo njenemu očetu življenje prizaneseno, je še enkrat objela Aleksandrova kolena in izginila; s svojo dojiljo se je skrila v votlino blizu Babilona, saj se je bala, da bi jo preganjali in oskrunili prav tisti, ki so hoteli ubiti satrapa.

Nekaj dni po tem dogodku je Higinij, Aleksandrov najtesnejši prijatelj in zaupnik, opazil, da je ta silno zamišljen, povešene glave in otožen, ter ga vprašal po vzroku. Aleksander je vzdihnil in odgovoril:

— Nekaj čudnega se mi dogaja, dragi Higinij. Saj veš, da iz previdnosti sprejemam ženske s pokritim obrazom, ker lepe Perzijke škodujejo očem[1]. Gorje! Kaj mi je to pomagalo? Zdaj vidim, da ima sovražnik svojo trdnjavo onkraj oči! Spomnil se boš, da me je pred kratkim za sprejem prosila neka dama, hči satrapa Artasira; zvest svojemu sklepu nisem privzdignil škrlatnega pregrinjala, ki mi jo je zakrivalo. Toda slišal sem njen glas in ni hebrejske harfe ne eolske lire, ki bi se mogla primerjati z njegovo blagozvočnostjo. Srce mi poskoči, ko se spomnim glasbe tega glasu. Na samem ponavljam besede, ki jih je izrekla, da bi si bolje priklical v spomin zven, s katerim jih je izgovorila. Ne vem, kako da nisem poteptal vseh ozirov in je obdržal tu v ujetništvu, da bi jo še naprej poslušal; mislim, da je bila kriva prav očaranost, ki jo je v meni vzbudil njen glas. Niti dihati si nisem upal. In zdaj imam podnevi in ponoči tisti glas v ušesih, sanjam o njem in mojo bolečino lahko ublaži le to, da ga spet zaslišim. Zdaj veš. Poišči mi Zenano in mi jo pripelji, sicer čutim, da bom izgubil razum.

Higinij je nemudoma ubogal in spravil na noge številno kohorto, da bi izsledila skrivnostno lepotico — za takšno jo je namreč imel. Zenana je bila dobro skrita, a naposled so odkrili njeno zatočišče, in preden jo je Higinij odpeljal pred Aleksandra, ji je povedal, kako se je kralj zaljubil v njen glas in koprni po njej. Ko je mlada Perzijka to izvedela, je nežno zamrmrala s svojim ubranim glasom, ki mu je vznemirjenje dajalo še polnejši zven:

— V slavo mi je, da sem na velikega kralja napravila tak vtis; toda zloščena srebrna plošča, v kateri si ogledujem obraz, potem ko se okopam in uredim, mi pravi, da nisem lepa; ko me bo Aleksander zagledal, se mu bodo razblinile vse utvare. Bojim se njegove ogorčenosti, predvsem pa se bojim, da bi njegova jeza padla na mojega očeta. Zakaj ne bi Aleksandru dopovedal, da me zaobljuba bogovom zavezuje, da pred njega stopim z obrazom, pokritim s tančico? Jaz Aleksandra nisem videla; on ne bo videl mene … in tako se mi morda posreči izogniti njegovi jezi.

Higiniju se je zvijača preudarne Zenane zdela tako izvrstna, da je privolil in jo še istega večera odpeljal v vrtove Aleksandrovega ginekeja. Kralj, opojen od božanskega glasu mlade Perzijke, se je sprijaznil s pogojem, da ostane zastrta, in v njem celo našel dražljivo skrivnost in svojevrsten čar. Zdelo se mu je, da je ta zastrta ljubezen, brez vsakdanje vabe bolj ali manj lepih obraznih potez, nekaj pretanjenega in izvirnega, česar ni okusil še nikoli. Čista privlačnost te tančice je slavila zmago nad goloto in brezsramno razbrzdanostjo drugih perzijskih dam, ki so vztrajno skušale zapeljati junaka. »Govori in se ne odgrinjaj,« je nežno šepetal Aleksander, sedeč ob vodnjaku, kjer je luna v vodi brizgajočih curkov ustvarjala videz nenehnega osipanja biserov; in vrtnice iz Gulistana, ki so jih pozneje poimenovali aleksandrijske, so na glavi zaljubljencev osipale dišeče venčne liste. Ljubezen do Zenane je bila najdaljša in najgloblja od vseh, ki jih je Aleksander užil v svojem kratkem življenju.

Izvirnik

031 Zenana

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Alejandro Magno es de esos caracteres históricos que se prestan igualmente á severa censura y á hiperbólica alabanza. Atrae en virtud de un contraste vigoroso. Es ya luz, ya tinieblas, pero grande siempre. La complejidad de su alma extraordinaria se explica por antecedentes de familia y de educación. Era hijo de Filipo--que reunía á un valor de león una sensualidad de cerdo,--y de Olimpias--reina de arrestos viriles, capaz de ajusticiar á sus enemigos por su propia mano, y de mirar con tan despreciativa majestad á doscientos soldados encargados de asesinarla, que se volvieron sin hacerlo, declarando no poder resistir aquella mirada dominadora y terrible.--Era alumno de Aristóteles, cuyo solo nombre lo dice todo, y durante ocho años había bebido de tal fuente la sabiduría, que sirve para templar y engrandecer el ánimo, y la ciencia política, que señala rumbos gloriosos á la ambición. Y en un espíritu donde la levadura de todas las pasiones humanas fermentaba al lado de las nociones de todos los ideales divinos, tenían que surgir, entre impulsos atroces y violentas concupiscencias, bellos rasgos de continencia, piedad y magnanimidad, y hasta poéticos romanticismos, semejantes al que da asunto á este cuento.

La casualidad ha traído á mi poder algunas monografías que dejó inéditas el doctísimo alemán Julius Tiefenlehrer, y que forman parte de las doscientas setenta y cinco que este profesor de la Universidad de Gotinga consagró á esclarecer la biografía de Alejandro; las cuales consultan fructuosamente y rebañan sin escrúpulo los más recientes historiadores. Parece que la leyenda contenida en la monografía que hoy saco á luz, es la misma que representa una tapicería gótica perteneciente al barón de Rothschild, y en la cual, con donoso anacronismo, Alejandro luce una armadura de punta en blanco, del siglo XIV, y Zenana el luengo corpiño, el brial y el ancho tocado de las damas contemporáneas de la Santa Sede en Aviñón.

Ha de saberse que Alejandro, después de aniquilar á Darío y hacerse dueño de Persia, fue corrompido por la muelle y refinada vida asiática y por el servilismo de aquellas razas que, á diferencia de los griegos, se postraban ante el rey tributándole honores divinos. Pero, en los primeros tiempos, antes de que el vencedor se dejase vencer por las delicias que reblandecen el alma, luchó para sobreponerse y conservar sus energías morales, y esta lucha, sostenida por un hombre omnipotente, debe serle contada más gloriosa que la victoria de Arbelas.

Claro es que entre las tentaciones de que se veía asaltado Alejandro á cada instante, descollaba la tentación de la mujer, dulcísima asechanza en que caen las almas grandes, igual ó acaso más hondo que las pequeñas. No son más hermosas que las griegas las hijas de la Susiana, y acaso sus formas no se prestan tanto á que el pincel las reproduzca; pero en cambio poseen un hechizo perturbador, que enciende la fantasía y subyuga potencias y sentidos. Los rostros pálidos y prolongados como la luna en su creciente--según la comparación del poeta Firdusi,--donde se abren los labios sinuosos, color de cinabrio, parecidos á una flor de sangre; los ojos luengos, de negrísimas y pobladas pestañas, lagos á la sombra, dice una canción persa; los cuerpos flexibles, delgados de cintura y que en lo alto se ensanchan á manera de jarrón que contiene dos tersas magnolias; el cutis impregnado de aromas sabeos, el pie diminuto encerrado en la delicada babucha de piel de serpiente bordada de perlas, el vestir artificioso, las gasas que muestran y encubren hábilmente el tesoro de la beldad, los cabellos rizados con primor, los brazos lánguidos que saben ceñirse á guisa de anillos de culebra,--otros tantos anzuelos y redes para Alejandro, de los cuales no acertaba á desenvolverse.--Y como quiera que á cada instante venían á su tienda ó á su palacio damas persas á impetrar clemencia ó justicia, Alejandro, conociéndose y no queriendo prevaricar en sus funciones de árbitro del mundo, ideó un extraño preservativo: al acercarse una mujer, cubríase el rostro y los ojos con un paño de púrpura, y así las recibía y escuchaba, creyendo ellas que era misterio de la majestad real lo que sólo era prevención contra la humana flaqueza.

Acaeció, pues, que estando prisionero de un general de Alejandro el sátrapa Artasiro--y habiéndose resuelto que si el sátrapa no entregaba pingües tesoros que suponían ocultos le matarían cortándole en pedazos,--la única hija del sátrapa, Zenana, se dió arte para llegar hasta el rey, con propósito de abrazar sus rodillas y librar á su padre del suplicio. El candor y la pureza de Zenana se revelaban en la sencillez no estudiada de su atavío; vestida ya de luto, sin adornos ni joyas, con el cabello suelto, sólo por natural efecto de la gracia juvenil podría agradar. Y es preciso que, á fuer de verídica, añada que Zenana no era tampoco lo que se llama una hermosura, ni menos poseía el hechizo malvado de las grandes cortesanas de Babilonia, que saben con añagazas y tretas enredar un albedrío. Sin embargo, Alejandro, al oir que una mujer moza solicitaba audiencia, se echó el paño por cara y hombros, y así la recibió.

El no ver la faz augusta prestó ánimo á la tímida Zenana: arrojóse á los pies del macedón, y bañándolos con muchas lágrimas, expuso el objeto de su venida. Notando que Alejandro la escuchaba atentísimo y al parecer con extraña complacencia, explicó detenidamente el caso. Y así que hubo oído la promesa de que su padre tenía salva la vida, Zenana, después de estrechar otra vez las rodillas de Alejandro, desapareció, yendo á ocultarse con su nodriza en una cueva cercana á Babilonia, pues temía ser perseguida y ultrajada por los mismos que intentaban matar al sátrapa.

Pocos días después de este suceso, habiendo notado Higinio, el mayor amigo y confidente de Alejandro, que éste andaba asaz pensativo, cabizbajo y melancólico, le preguntó la causa, y Alejandro, exhalando un suspiro, respondió:

--Es una cosa extraña, querido Higinio, lo que me sucede. Ya sabes que para precaverme recibo á las mujeres con el rostro cubierto, porque las hermosas persas hacen daño á los ojos[1]. ¡Ay! ¿De qué me ha servido? ¡Ya veo que el enemigo más allá de los ojos tiene su fortaleza!--Recordarás que últimamente me pidió audiencia una dama, hija del sátrapa Artasiro; y yo, fiel á mi propósito, no alcé el trozo de púrpura que me impedía verla. Pero escuché su voz, y no hay arpa hebrea ni lira eolia que á la cadencia de esa voz pueda compararse. El corazón me salta al recordar la música de esa voz. A solas repito palabras que ella pronunció, por evocar mejor el recuerdo del tono con que las dijo. No sé cómo no atropellé por todo y no la detuve aquí cautiva, para seguir oyéndola: creo que fue efecto del mismo encanto que la voz me produjo. Estaba que ni me atrevía á respirar.--Y ahora, de día, de noche, tengo aquella voz en los oídos, sueño con ella, y sólo puede aliviar mi mal oirla resonar otra vez. Ya lo sabes. Búscame á Zenana, tráemela aquí, porque si no, conozco que perderé el juicio.

Obedeció Higinio prontamente, y puso en movimiento numerosa cohorte, á fin de descubrir á la misteriosa beldad:--por tal la tenía.--Bien escondida estaba Zenana, pero al fin se averiguó su refugio, é Higinio, antes de llevarla á la presencia de Alejandro, la enteró de cómo el rey, prendado de su voz, se moría por ella. La joven persa, al saber esto, murmuró dulcemente, con su voz melodiosa, que la emoción timbraba:

--Gloria es para mí haber causado tal impresión en el gran rey; pero la placa de plata bruñida en que contemplo mi rostro después del baño y el tocado, me dice que no soy bella; Alejandro, al verme, perderá las ilusiones. Temo su indignación, y temo ante todo que recaiga su cólera sobre mi padre. ¿Por qué no le haces creer á Alejandro que estoy obligada por un voto á los dioses á presentarme cubierta la cara con un velo? Yo no he visto á Alejandro; él no me verá... y así tal vez consiga evitar su enojo.

Pareció á Higinio tan excelente el ardid de la discreta Zenana, que estuvo conforme, y la misma noche la condujo á los jardines del gineceo de Alejandro. Embriagado éste con la divina voz de la joven persa, se resignó á la condición del velo, y hasta encontró en ella un misterio picante y un singular hechizo. Le parecía que aquel amor velado y despojado del vulgar incentivo de unas facciones más ó menos lindas, era algo delicado y original, que no había gustado nunca. El casto imán de aquel velo triunfó de las desnudeces y la licencia impúdica de las otras damas persas, obstinadas en requerir al héroe. «Habla y no te descubras», murmuraba tiernamente Alejandro, sentado cerca de una fuente donde la luna fingía en el agua de los surtidores continuo desgrane de perlas; y las rosas del Gulistán, que después se llamaron de Alejandría, dejaban caer sobre las cabezas de los amantes perfumados pétalos.--Fue el amor de Zenana el más largo é intenso de cuantos disfrutó Alejandro en su corta vida.