Prevod

Bilo je v davnih časih kalifa, poveljnika vernikov Haruna Rashidija. Sedel je v svoji sprejemni dvorani z vezirji, ko je zagledal mladega sužnja, ki je vstopil. Ta mu je rekel: »Gospodarica, gospa Zubede, ti pošilja pozdrave. Dala si je izdelati krono, a manjka ji en dragulj. Prosi te, da ji poiščeš velik drag kamen.« Kalif je pogledal v svoje skrinje in iskal, vendar ni našel nobenega, ki bi bil tako velik, kakor si ga je želela.

Rekel je: »Prinesi mi tisto krono, da si jo ogledam.« Prinesli so mu krono, vso izdelano iz draguljev. Pokazal je njen vrh vezirjem, ki so sedeli ob njem, in jim rekel: »Hočem dragulj, ki bo primeren za vrh te krone.«

Vsak je odšel domov iskat dragulj, kakršnega je želel kalif, a ga nihče ni našel. Tisti, ki so jih imeli, so bili premajhni in niso bili primerni za vrh krone. Iskali so tudi pri mestnih bogataših, vendar tako velikega dragulja ni bilo mogoče najti.

Neki mož je tedaj rekel kalifu: »Dragulja, ki bi ustrezal, tu v Bagdadu ne boš našel. Morda pa ga boš dobil v Basri, kjer živi mladenič po imenu Mohammad Lenuh.«

Kalif je poklical svojega vezirja Masrurija Sayafija in mu rekel: »Vzemi pismo in odpotuj v Basro k namestniku Mohammadu Zabidiju.« Ta je bil namreč kalifov namestnik v Basri.

Masruri Sayafi je dobil pismo in se s številnim spremstvom odpravil na pot po kopnem. Potovali so, dokler niso prišli v Basro, kjer so se oglasili pri namestniku Mohammadu Zabidiju.

Izročil mu je pismo in namestnik ga je prebral. Ko ga je prebral do konca, ga je povabil v svojo hišo in mu pripravil veliko gostijo. Vstopili so in jedli. Ko so končali, mu je vezir rekel: »Nimam ukaza, da bi ostajal pri tebi. Naročeno mi je, naj ti izročim pismo, in ko ga prebereš, morava k Mohammadu Lenuhu. Zato pojdiva takoj.« Odpravila sta se skupaj in prišla k Mohammadu Lenuhu. Vezir Masruri Sayafi mu je izročil pismo Haruna Rashidija. Mohammad ga je sprejel z obema rokama, ga spoštljivo odprl in prebral kalifovo pisanje.

Ko ga je prebral, je rekel: »Dobrodošel v moji hiši.« Vezir mu je odgovoril: »Nimam ukaza, da bi vstopal v tvojo hišo. Naročeno mi je, naj ti izročim pismo, in ko ga prebereš, morava na pot. Kalif mi je namreč rekel: ‘Ne zadržuj se. Izroči mu pismo in se vrnita skupaj.’« Ko je Mohammad to slišal, je rekel: »Slišim in ubogam. A prosim te, spij vsaj skodelico kave.« Vezir je odvrnil: »Ni mi bilo naročeno, naj pri tebi pijem kavo.« Mohammad pa je vztrajal: »Mojo kavo vendar moraš poskusiti.« Tako dolgo ga je pregovarjal, da je vezir naposled nerad privolil. Vstopil je v hišo in se povzpel v zgornje nadstropje, v sprejemnico. Gostitelj ga je povabil naprej in vezir je sedel.

Ko je sedel, so mu prinesli mošnjo s petsto dinarji. Gostitelj mu je rekel: »Prosim te, stopi v kopališče. Dolge dni te je utrujala pot po kopnem in gotovo si izčrpan. Zato te prosim, pojdi v kopališče.«

Vezir je vstal in odšel v kopališče, kjer je bila voda odišavljena z rožno vodo. Vstopil je in se okopal. Prišli so mladi sužnji evnuhi in ga zdrgnili s svilenimi krpami. Ko so končali, je stopil ven in dobil oblačila, da se je z njimi osušil; vsa so bila iz svile in zlatotkane tkanine. Ko se je osušil in jih slekel, so mu prinesli skrinjo drugih oblačil, še lepših od tistih, s katerimi se je osušil. Oblekel jih je, prejšnja pa so zložili in jih spravili k mošnji, ki jo je dobil ob prihodu. Nato se je vrnil v sprejemnico in sedel.

Ko je sedel, je dvignil pogled ter si ogledal sprejemnico, njeno okrasje in preproge, razgrnjene po tleh. Silno se je začudil in si mislil: »Niti kalifova sobana ni tako razkošno okrašena.« Prinesli so vodo in Masruri Sayafi si je umil roke, prav tako namestnik Mohammad Zabidi in vsi drugi v sprejemnici. Ko so se umili, so vstopili mladi sužnji z jedmi in jih razpostavili prednje. Jedli so, in ko so se nasitili, si je vezir mislil, da takšnih jedi ni nikjer drugje na svetu.

Dodelili so mu spalnico. Ko je vstopil v sobo, pripravljeno za njegov počitek, so prišle sužnje, oblečene v prelepa oblačila, vsaka s svojim glasbilom. Igrale so in pele, da bi ga razvedrile, druge so plesale in recitirale pesmi njemu v čast. Nazadnje se mu je zadremalo in zaspal je k popoldanskemu počitku.

Ko se je prebudil, so ga pri vratih že čakali služabniki, da ga pospremijo v kopališče. Odšel je z njimi, slekel oblačila, oni pa so jih zložili in spravili k prejšnjim. V kopališču ga je pričakal enak sprejem kot prvič, le še razkošnejši. Ko je prišel ven, so mu dali oblačila, da se je osušil. Nato je slekel tudi ta oblačila iz svile in zlatotkane tkanine. Prinesli so mu druga, v katerih naj bi stopil v sprejemnico, in vsako je bilo dragoceno. Oblekel se je in odšel ven.

Ko je prišel, je bila jed že pripravljena. Sedli so in jedli. Po obedu so se pogovarjali, dokler ni nastopila noč. Tedaj so mu pripravili drugo spalnico in odšel je spat. Ko si je ogledal sobo, njeno okrasje in opremo, je videl, da je še lepša od tiste, v kateri je spal popoldne. Spal je do jutra.

Ko je vstal, so prišli služabniki in ga odpeljali v kopališče. Ob odhodu je dobil nova oblačila, da se je osušil, nato pa še druga, da jih je oblekel. Tista, ki jih je nosil prej, so zložili in shranili. In vsakič, ko so mu prinesli oblačila, so mu prinesli tudi mošnjo s petsto dinarji.

Odšel je ven in zajtrkoval. Ko so pojedli, je rekel Mohammadu Lenuhu: »Nimam dovoljenja, da bi ostal dva dni, danes pa je že drugi dan. Zato se pripravi na pot, da odideva.«

Ta mu je odgovoril: »Počakaj še do konca današnjega dne, kajti potrebujem mule, da natovorim darove, ki jih želim odnesti kalifu.« Vezir je rekel: »Za danes ti dovolim.« Mohammad je ves dan opravljal svoje priprave, gostje pa so uživali do sončnega zahoda. Vezir Masruri Sayafi je spet odšel v kopališče. Ko je prišel ven, so mu prinesli enako razkošna oblačila kakor prej in oblekel jih je. Vsako oblačilo, ki ga je slekel, so zložili in spravili v skrinjo skupaj z mošnjo petstotih dinarjev. Vsa ta oblačila in ves ta denar so pripadli njemu, Masruriju Sayafiju.

Ostali so do jutra, nato pa se odpravili na pot. Pripeljali so štiristo mul, da bi nanje natovorili stvari Mohammada Lenuha. Ko so jih naložili, je ukazal osedlati svoji dve muli z zlatima sedloma, zlatima uzdama in svilenimi jermeni. Na eno je sedel sam Mohammad Lenuh, na drugo pa vezir Masruri Sayafi. Z namestnikom Mohammadom Zabidijem so se odpravili h kalifu v Bagdad. Potovali so z velikim spremstvom in tako napredovali po poti.

Ko je sonce zašlo, so postavili šotore in legli spat. Šotor Mohammada Lenuha je bil svilen, njegovi drogovi pa iz alojinega lesa. V njem sta spala on in vezir Masruri Sayafi.

Zjutraj so vstali, prinesli hrano in pijačo ter jedli in pili. Nato so osedlali živali in zajahali. Tako je tekla pot: ob sončnem zahodu so prenočili, ob zori pa nadaljevali. Med potovanjem je vezir Masruri Sayafi razmišljal: »Ko pridem h kalifu, mu bom rekel, naj ga vpraša, kako je prišel do tolikšnega bogastva. Saj poznam njegovega očeta; bil je puščalec krvi v kopališču.«

Prispeli so h kalifu in ga pozdravili. Kalif je sedel med svojimi vezirji in jih sprejel. Mohammad Lenuh mu je padel pred noge in rekel: »Prosim te odpuščanja. Nekaj bi ti rad povedal.« Kalif mu je rekel: »Govori.« Mohammad je dvignil obraz, pogledal navzgor in premaknil ustnice. Tedaj se je strop nad njimi razprl in prikazale so se palače, vrtovi in drevesa v vrtovih; listi teh dreves so bili iz biserov, njihovi sadeži pa iz koral.

Kalif se je silno začudil in ga vprašal: »Kje si dobil vse to bogastvo? Saj smo te poznali le kot Mohammada Lenuha in tvoj oče je bil puščalec krvi v kopališču. Kako si prišel do vsega tega?« Odgovoril mu je: »Če mi dovoliš, ti povem svojo zgodbo. Vsega tega ti nisem prinesel iz strahu, temveč zato, ker sem presodil, da je vredno le tebe, vladarja. Če torej želiš slišati mojo zgodbo, ti jo bom povedal.« Vladar mu je dovolil in rekel: »Povej svojo zgodbo.«

Rekel mu je: »V davnih dneh, ko sem bil še mlad in mi je umrl oče, sem bil tako len, da me je morala hraniti mati. Kadar sem ležal, se nisem mogel niti obrniti na drugi bok, temveč je morala priti mati in me obrniti. Hodila je beračit in kadar je kaj dobila, me je nahranila. Tako sem petnajst let preživel v lenobi.

Nekega dne je mati odšla beračit in dobila pet dirhamov. Prišla je domov k meni, kjer sem ležal, in rekla: ‘Danes sem šla beračit in dobila teh pet dirhamov. Vzemi jih in jih odnesi šejku Abalmathfarju. Šejk se odpravlja na Kitajsko. Odnesi mu teh pet dirhamov; morda ti bo tam, kamor gre, kupil blago, da boš tu z njim kaj zaslužil. Šejk je pobožen človek in ima rad reveže. Zato vstani in mu odnesi teh pet dirhamov.’ Odgovoril sem ji: ‘Mati moja, ne morem iti, in nikar mi tega več ne govori.’ Rekla mi je: ‘Če nočeš iti, te bom zapustila. Ne bom ti več dajala ne hrane ne vode. Tudi če boš ležal na soncu, te ne bom umaknila. Pustila te bom, da umreš od lakote.’ To mi je tudi prisegla. Tedaj sem spoznal, da bom zares umrl.

Rekel sem ji: ‘Če že mora biti, mi prinesi čevlje.’ Prinesla jih je, jaz pa sem ji rekel: ‘Obuj me.’ Obula me je. Rekel sem: ‘Daj mi še moj kanzu.’ Prinesla mi ga je. ‘Obleci me,’ sem ji rekel. Dala mi je tudi ogrinjalo. Nato sem rekel: ‘Daj mi še palico, da se bom lahko opiral nanjo.’ Primaknila mi jo je. Rekel sem ji: ‘Zdaj me dvigni, da bom stal.’ Dvignila me je. Nato sem ji rekel: ‘Stopi za moj hrbet in me potiskaj, da bom lahko hodil.’ Tako je šlo: ona me je potiskala, jaz pa sem dvigal nogo za nogo, dokler nisva prišla do obale. Poiskala sva šejka Abalmathfarja. Ravno je natovarjal ladjo.

Ko me je zagledal, se je začudil in rekel: ‘Kaj se je danes zgodilo, da si prišel sem na obalo?’ Izročil sem mu svojih pet dirhamov in rekel: ‘To ti zaupam. Vzemi jih s seboj tja, kamor greš, in mi kupi blago. Zato sem prišel na obalo.’ Šejk Abalmathfar jih je sprejel, jaz pa sem se vrnil domov in živel kakor prej: ležal sem, drugi pa so me hranili in mi dajali piti.

Šejk je odpotoval na Kitajsko. Opravili so svoje trgovske posle in se odpravili nazaj. Že dva dni so bili na poti, ko se je spomnil mojih dirhamov, na katere je pozabil, ne da bi mi kaj kupil. Svojim trgovskim tovarišem je rekel: ‘Moramo se vrniti. Pozabil sem na denar, ki mi ga je zaupal Mohammad Lenuh.’ Trgovci so mu odgovorili: ‘Bi se vračal zaradi petih dirhamov, ko pa imamo na ladji natovorjenega toliko bogastva?’ Rekel jim je: ‘Če se nočete vrniti, naj vsak nekaj prispeva zanj.’ Trgovci so privolili.

Pluli so naprej in prispeli do otoka, ki so mu pravili Sunudi. Tam so se izkrcali, da bi si odpočili od naporne plovbe, in se sprehodili po mestu.

Šejk, ki sem mu zaupal svoj denar, je šel mimo neke prodajalne in zagledal privezane opice. Med njimi je bila majhna opica, ki ji je izpadla vsa dlaka, druge pa so jo pretepale. Ko jo je šejk zagledal, se mu je zasmilila. Povprašal je lastnika zanjo in jo kupil za mojih pet dirhamov. Nameraval mi jo je prinesti za razvedrilo, saj je vedel, da ničesar ne počnem.

Odpluli so dalje in prispeli do drugega otoka. Tistemu otoku so pravili Sodani, njegovi prebivalci in njihovi tovariši pa so jedli človeško meso. Ko so opazili ladjo, so se povzpeli nanjo in zvezali vse ljudi na njej. Nekatere so zaklali in pojedli njihovo meso. Ostali so šejk Abalmathfar, dva njegova tovariša in polovica mornarjev. Zvezali so jih, da bi jih zaklali zjutraj.

Ko je nastopila noč, je opica vstala in najprej odvezala sebe, nato šejka Abalmathfarja, zatem pa še vse preostale tovariše. Ko je šejk videl, da so prosti, so zbežali na svojo ladjo. Našli so jo še celo in nepoškodovano, razpeli jadra ter pobegnili. Tako so pluli po morju proti domu.

Ljudje na ladji so se potapljali za biseri. Ko jih je opica videla, je tudi sama skočila v vodo z njimi. Šejk je rekel: ‘Zdaj sem pa zapravil srečo tistega božjega siromaka.’ Ko pa so se potapljači vrnili, se je z njimi vrnila tudi opica. Prinesla je bisere in njeni so bili lepši od vseh drugih. Vrgla jih je gospodarju pred noge.

Šejk je tedaj rekel tovarišem: ‘Rešili smo se samo po zaslugi te opice. Zato naj vsak da tisoč dvesto dinarjev in jih pošljimo njenemu gospodarju, vsak kot odkupnino za svoje življenje.’ Dali so denar in šejk Abalmathfar ga je zbral ter dodal bisere, ki jih je nabrala opica. Ves dobiček mojih petih dirhamov je spravil v skrinje, jih zaklenil in nanje zapisal ime Mohammada Lenuha.

Pluli so naprej, dokler niso prispeli v Basro. Ustrelili so s topovi in se izkrcali. Moja mati je slišala, da je prišel šejk Abalmathfar, zato je stopila k meni in rekla: ‘Pojdi pogledat šejka Abalmathfarja in mu stisni roko v pozdrav ob srečni vrnitvi.’ Rekel sem ji: ‘Ne morem iti. Pridi in me dvigni.’ Dvignila me je ter me obula in oblekla. Rekel sem: ‘Daj mi palico,’ in mi jo je dala. Nato sem rekel: ‘Stopi za moj hrbet in me potiskaj.’ Stopila je za menoj in me potisnila, jaz pa sem dvignil nogo; spet me je potisnila in spet sem dvignil nogo, dokler nisva prispela.

Srečal sem se z njim in mu stisnil roko. Vprašal me je, kako se mi godi, nato pa rekel: ‘Tisto, kar si mi zaupal, bo prispelo k tebi domov.’ Ko sva se poslovila, sva odšla in mati me je potiskala vse do doma. Tam sem se vrnil na svoje mesto in legel.

Čez nekaj časa sem zagledal moža, ki je vstopil in mi prinesel opico. Rekel mi je: ‘Šejk Abalmathfar te pozdravlja.’ Sprejel sem opico in jo spustil, mož, ki jo je prinesel, pa je odšel.

Poklical sem mater. Ko je prišla, sem ji pokazal opico in rekel: ‘Lepo reč mi je prinesel šejk Abalmathfar! Pri nas prodajajo po deset opic za dirham, on pa mi je za pet dirhamov prinesel eno samo.’

Komaj sem materi izrekel te besede, sem zaslišal nekoga trkati: ‘Smem vstopiti?’ Rekel sem: ‘Naprej.’ Vstopil je s ključi in mi jih izročil. Za njim sem zagledal nosače, ki so prinašali neverjetno velike skrinje. Rekel mi je: ‘To so ključi teh skrinj.’ Vprašal sem ga: ‘Zakaj mi prinašaš te skrinje?’ Odgovoril je: ‘To je tisto, kar si mu zaupal, da bi ti kupil blago.’

Rekel sem mu: ‘Šejku Abalmathfarju se ni treba norčevati iz mene, božjega siromaka. Jaz sem v primerjavi z njim mladenič, on pa je v primerjavi z menoj star mož. Ni se mu treba norčevati iz mene. Kaj neki sem mu dal, da mi pošilja te skrinje? Dal sem mu pet dirhamov in za pet dirhamov je ta opica, ki mi jo je poslal. Res se mu ni treba posmehovati meni, božjemu siromaku.’

Mož, ki je prinesel skrinje z zaupanim premoženjem, mi je rekel: ‘Ne norčuje se iz tebe, pri Bogu, ni človek, ki bi se ti posmehoval. Tudi sam bo vsak hip prišel.’

Še preden sva se nehala pogovarjati, sem zaslišal: ‘Smem vstopiti?’ Pogledal sem in zagledal šejka Abalmathfarja. Sam od sebe sem se dvignil v sedeč položaj in ga pozdravil.

Sedel je in mi od začetka do konca povedal, kaj se jim je pripetilo od odhoda na pot. Rekel mi je: ‘Te skrinje in vse, kar je v njih, so tvoj dobiček, ta opica pa je tvoja glavnica.’ Iskreno me je prosil, naj mu ne zamerim, in dodal: ‘Nisem človek, ki bi se norčeval iz tebe.’ Poslovila sva se in odšel je.

Odprla sva skrinjo, pogledala vanjo in zagledala veliko bogastvo. Mati mi je rekla: ‘Bil si lenuh in ničesar nisi imel, zdaj pa te je Vsemogočni Bog obdaril z blaginjo. Zato vstani, poišči lepo hišo in se naseli v njej.’ Vstal sem, odšel iskat hišo in kupil lepo domovanje. Kupil sem tudi hišno okrasje, hišne sužnje, sužnje služabnice, doma rojene sužnje in Habešince ter jih naselil v svoji hiši. Kupil sem vse, kar je hiša potrebovala, in jo opremil. Kupil sem tudi trgovsko blago in odprl prodajalno.

Sam sem sedel v prodajalni in moja opica je sedela z menoj. Nekega jutra je odšla in se vrnila šele zvečer. V gobcu je prinesla mošnjo, prišla k meni in jo položila predenj. Vzel sem jo, jo odprl in v njej zagledal zlato. Stresel sem zlatnike iz nje, jih preštel in naštel petsto. Spravil sem jih ter počakal do jutra. Ko sem jedel, je prišla opica in jedla z menoj. Tako je teklo moje življenje: zjutraj je odšla, ob vrnitvi pa prinesla mošnjo zlatnikov. Minilo je mnogo dni.

Neke noči, ko sem spal v svoji zgornji sobi, je opica prišla k meni in me pozdravila. Odzdravil sem ji, toda srce mi je vztrepetalo in silno sem se prestrašil, ker sem slišal opico govoriti. Rekla mi je: ‘Mohammad, ne boj se. Vsemogočni Bog mi je dal opičjo podobo, vendar nisem opica. Jaz sem džin marid. Vsemogočni Bog me je poslal, da ti odprem pot iz revščine, zato se me ne boj. Nekaj ti moram povedati. Bil si ubog človek, brez vsega in brez opore. Vsemogočni Bog me je zaradi tebe spremenil v opico, da bi ti pomagal do bogastva. A to, kar imaš zdaj, še ni pravo bogastvo, kajti nimaš žene. Našel sem ti žensko in hočem te oženiti z njo. Ko boš dobil to ženo, bo tvoja duša uživala mir in še več bogastva boš pridobil.’

Vprašal sem jo: ‘Katera pa je ta žena?’ Rekla mi je: ‘Jutri zjutraj se lepo uredi in obleci svoja najboljša oblačila. Svojo mulo opravi z zlatim sedlom in vzemi s seboj najlepše mlade sužnje, kar jih imaš. Pojdi na trg s krmo. Tam stopi do določene verande in zagledal boš šarifa, oblečenega v pobožna oblačila. Približaj se mu, pozdravi ga in mu povej, da bi rad ženo ter da si prišel snubit njegovo hčer. Rekel ti bo: “Nimaš ne rodu ne veljave.” Odgovori mu: “Moj rod je tisoč dinarjev in moja veljava je tisoč dinarjev.” Nato mu povej, kar želiš, in ko mu boš dal plačilo za rod in veljavo, bo privolil. Toda zahteval bo veliko premoženja. Kar koli bo hotel, mu daj in ne bodi skop. Ko se boš poročil, si boš vse, kar boš dal, povrnil, pa še več.’ Poslovila sva se in zaspal sem.

Ko se je zdanilo, sem storil, kakor mi je naročila. Lepo sem uredil sebe, svoje sužnje in svojo mulo, zajahal ter odšel na tisti trg. Tam sem našel šarifa in ga pozdravil. Odzdravil mi je. Rekel sem mu: ‘Dovoli, da spregovorim,’ in mu povedal svojo željo. Odgovoril mi je prav s tistimi besedami, ki jih je napovedala opica: ‘Nimaš ne rodu ne veljave.’ Dal sem mu dva tisoč dinarjev, tisoč za rod in tisoč za veljavo. Privolil je in mi postavil svoje pogoje.

Rekel mi je: ‘Tisoč dinarjev za nevestino darilo, tisoč dinarjev za oblačila in tisoč dinarjev za moj turban.’ Dal sem mu pet tisoč dinarjev, poleg tega pa še tisoč dinarjev razdelil med navzoče in se oženil. Ko je bila poroka opravljena, sem odšel k opici in ji povedal, da sem poročen.

Rekla mi je: ‘Zdaj se ti bo v življenju dobro godilo. Pojdi torej in se dogovori za uro, ko boš stopil v nevestino hišo. Še nekaj ti moram povedati.’ Šel sem in se dogovoril za uro vstopa v hišo, nato pa ji sporočil: ‘Dogovorjeno je.’

Tedaj mi je rekla: ‘Tisto noč, ko boš stopil v hišo, pojdi skozi prva vrata in poglej po preddverju. Na levi boš zagledal vrata z obročem, v obroču pa ključ. Odkleni in vstopi. V shrambi boš videl veliko skrinjo, nad skrinjo lonec, nad loncem skledo in v skledi vodo. Na tvoji levi bo rdeč petelin, na desni pa nož, na katerem so zapisani čarovni izreki. Vzemi nož in zakolji petelina nad skrinjo. Ko ga zakolješ, vzemi vodo iz sklede in z njo operi nož. Ko boš izpolnil to naročilo, se bo skrinja odprla in v njej boš zagledal zaklad, za katerega niti sam šarif ne ve. Ko ga dobiš, boš brez skrbi užival življenje. Vsemogočni Bog me je namreč spremenil v opico, da ti odprem pot do sreče. Ti boš živel v miru, jaz pa bom odšla. A storiti moraš natanko tako. Če ne boš, te ne čaka nič dobrega, temveč samo nesreča.’

Rekel sem ji: ‘Storil bom, kakor si mi naročila.’ Odšel sem in stopil v hišo ter naredil vse, kakor mi je ukazala. Ko sem odprl tista vrata, sem zaslišal mlado šarifovo hčer, svojo nevesto, kako je vzkliknila: ‘Džin me je ugrabil!’ Ko sem opravil, kar sem moral, in prišel iz shrambe ter odšel v ženino sobo, je ni bilo več. Džin jo je že odnesel. Postal sem kakor nor. Novica je prišla do njenega očeta šarifa in pri priči je prihitel v hišo, jokal, se tolkel s pestmi in si trgal oblačila. Ko je prispel, mi je rekel: ‘To je torej hotel! Že davno sem videl, da mi hoče ta džin ugrabiti hčer, zato sem ga uklenil s čarovnimi uroki, ki si jih ti zdaj razvezal. Tista čarobna sredstva so ga držala zvezanega in ga spremenila v opico. Ti pa si prišel in ga osvobodil ter me oropal hčere. Zdaj je najbolje, da mi izgineš izpred oči. Svojo hčer imam rad in za njo trpim, zato ne želim, da bi ti storil kaj hudega.’

Ko mi je to povedal, sem spoznal, kaj se je zgodilo. Vstal sem in odšel domov. Sedel sem in premišljeval, a doma nisem mogel obstati. Odpravil sem se iskat svojo ženo. Hodil sem, ne da bi vedel, kam naj grem. Zapustil sem pot in zavil v gozd.

Zagledal sem dve kači, belo in črno. Črna je z odprtim gobcem preganjala belo. Stopil sem k njima, udaril črno kačo in jo ubil. Bela je odšla. Nato sem jo zagledal, kako se vrača s tremi belimi kačami, enakimi sebi. Zgrabile so črno kačo, jo razsekale na drobne kose in jih razmetale. Rekle so mi: ‘Tvoja dobrota ne bo pozabljena.’

Vprašale so me: ‘Ali nisi ti Mohammad Lenuh?’ Odgovoril sem: ‘Jaz sem Lenuh.’ Spet so mi rekle: ‘Tvoja dobrota ne bo pozabljena. Vemo tudi, kaj te je pregnalo od doma. Razlog je šarifova hči, tvoja žena, ki jo je tisti marid že dolgo hotel ugrabiti. Saj ni opica, temveč džin. In tisto, za kar ti je zatrjeval, da je zaklad, ni bil zaklad, temveč vezi, s katerimi ga je šarif uklenil in spremenil v opico. Zdaj pa boš, če Bog da, dobil svojo ženo nazaj.’

Ena od njih je odšla in se vrnila z neverjetno velikim možem. Vprašala ga je: ‘Ali poznaš tega in tega?’ Mislila je na marida, ki je bil prej opica. Odgovoril je: ‘Poznam ga. Zdaj je spet dobil svojo prvotno podobo in si prilastil žensko, na katero je čakal. Odšel je v mesto Nubas, ker se mu nikjer drugje na svetu ni zdelo dovolj varno.’

Tedaj so mu rekle: ‘Vzemi tega svojega gospodarja in ga odnesi v mesto Nubas, kjer je njegova žena.’ Odgovoril je: ‘Slišim in ubogam.’ Rekle so mu: ‘Skloni se.’ Sklonil se je in dvignile so me nanj. Rekle so mi: ‘Ta je marid. Dokler si na njem, ne omenjaj imena Vsemogočnega Boga. Če ga boš izrekel, se bo raztopil, kajti marid je.’ Odgovoril sem: ‘Ne bom ga izrekel.’

Rekel mi je: ‘Trdno se me okleni.’ Trdno sem se ga oprijel. Ko sem se namestil, je vzletel in se dvignil z menoj na hrbtu. Letel je tako visoko, da dežele, iz katere sem prišel in ki sem jo sprva še videl, nisem več razločil; okoli sebe sem videl le zrak. Letela sva naprej in zaslišala angelske hvalnice v nebesih, on pa se je še naprej silovito vzpenjal.

Med vzpenjanjem sem zagledal mladeniča prelepega obraza, ki je nosil turban iz zelenega šala in v roki držal ognjen utrinek. Poklical me je po imenu: ‘Mohammad Lenuh!’ Ko me je poklical, sem se mu odzval. Rekel mi je: ‘Izreci ime Vsemogočnega Boga, sicer te udarim s tem utrinkom.’ Izrekel sem ga.

Brž ko sem izgovoril ime, me je džin spustil in zdrsnil sem z njegovega hrbta. V istem hipu ga je mladenič udaril z ognjenim utrinkom, ki ga je držal v roki, in džin se je stalil kakor svinec.

Jaz pa sem padal navzdol, dokler nisem priletel v morje. Ko sem padel vanj, sem zagledal ribiški čoln. Ribiči so me opazili, pripluli do mene, me potegnili iz vode in vzeli v čoln. Dali so mi ribo, jo spekli in pojedel sem jo. Ko sem se najedel, sem kmalu začutil, da sem spet pri močeh. Govorili so z menoj, vendar se v njihovem jeziku nisva razumela.

Odpeljali so me k svojemu kralju. Ta je znal arabsko, njegova dežela pa je bila ena od indijskih dežel. Kralj me je ogovoril v arabščini ter me vprašal, kdo sem, od kod prihajam in kaj se mi je pripetilo, da so me našli v morju. Povedal sem mu vse, kar me je doletelo. Poklical je svojega vezirja, me izročil njegovemu varstvu in mu rekel: ‘Nastani ga pri sebi in lepo skrbi zanj, dokler si ne opomore.’ Odšel sem z njim. Dal mi je lepo domovanje, dobro ležišče in dobro hrano ter mi v vsem izkazoval dobroto.

Nekaj časa sem ostal pri njem. Hiša, v kateri sem bival, je imela vrt. Nekega dne sem odprl okno, ki je gledalo nanj, se ozrl ven in vrt mi je bil neznansko všeč. Skozenj je tekla reka in zaželel sem si kopanja v njej. Spustil sem se dol, stopil v vodo in se okopal. Nato sem sledil reki in ta me je pripeljala iz mesta.

Bil sem ves zmeden; nisem vedel, od kod prihajam ne kam grem, in počutil sem se kakor človek, ki ga je nekaj omamilo. Tedaj pa sem zagledal moža na konju, ki je prijezdil naravnost k meni. Poklical me je po imenu in mi rekel: »Tvoja dobrota ni pozabljena.« Vprašal me je: »Ali me poznaš?« Odgovoril sem mu: »Ne poznam te.« Rekel je: »Brat tiste bele kače sem. Zdaj sem prišel, da dokončam našo nalogo.« Pomignil mi je in rekel: »Pridi, zajezdiva.« Oba sva zajahala konja in odšla. Rekel mi je: »Zdaj sva že blizu mesta Nuhas.« Jaz pa nisem vedel, od kod prihajam, niti nisem vedel, kam grem. Nisem vedel, kaj je pred menoj in kaj za menoj; bil sem čisto izgubljen. Šla sva naprej in prispela do skale, pod katero je tekla reka. Tam na vrhu skale sva razjahala. Ko sem stopil na tla, sem se ozrl za njim, a ga ni bilo več.

Tako sem se spet znašel v enaki stiski kakor prej in sem nekaj časa obsedel. Nato sem zaslišal nekoga, ki me je pozdravil, in odzdravil sem mu. Vprašal me je: »Ali me poznaš?« Odgovoril sem: »Ne poznam te.« Rekel mi je: »Brat bele kače sem. Trije smo in vsak ti je pomagal, kolikor je mogel; zdaj sem prišel še jaz, da zate storim, kar je v moji moči.« Nato mi je rekel: »Zdaj sva že blizu mesta Nuhas, pravzaprav sva prispela; to je tisto mesto, ki ga vidiš tam.«

Rekel sem mu: »Vidim ga, toda kako naj pridem vanj?« Izvlekel je meč, mi ga izročil in rekel: »Vzemi ta meč.« Ves meč je bil popisan s talismanskimi znamenji. Prijel sem ga in vprašal: »Kje vodi pot v mesto? Saj mestnih vrat Nuhasa ne more odpreti en sam človek, pa tudi dva ali trije ne, in vrata so zaprta. Kod naj torej pridem noter?« Rekel mi je: »Pojdi ob reki, kajti ta reka teče v mesto Nuhas.«

Šel sem torej ob reki z mečem v roki. Sledil sem njenemu toku, dokler nisem prišel v mesto. Ko sem vstopil, sem zagledal čudes vseh vrst, stvari, ki sem jih poznal, in takšne, ki jih nisem poznal. Z mečem v roki sem hodil po mestu. Jaz sem videl njegove prebivalce, oni pa mene niso mogli videti zaradi meča, popisanega s talismanskimi znamenji.

Taval sem naokrog, dokler nisem zagledal neke ženske, svoje žene. Brž ko sem jo uzrl, sem jo prepoznal, pa tudi ona je prepoznala mene. Stopil sem k njej, pozdravila sva se in si povedala, kaj se nama je pripetilo. Vprašal sem jo: »Kdo te je pripeljal sem?« Odgovorila mi je: »Sem me je pripeljala tista opica. Ko si opravil tisto čaranje, sem zagledala moža, ki me je pograbil, in ustavila sva se šele tukaj. Nikjer drugje ni našel kraja, kjer bi me mogel pustiti; le tukaj, kajti človek ne more niti upati, da bo prišel sem. Zato me je pripeljal sem in me tu pustil. Zdaj je odšel pohajat in se vrača le ob določenih dneh. A nikar se ne boj. Ker ti je uspelo priti sem in sva se spet našla, se bova vrnila tudi domov.«

Nato mi je povedala svojo zgodbo. Rekla mi je: »Vsi džini v tem mestu Nuhas so pod njegovo oblastjo in ubogajo njegove ukaze. S čaranjem jih zna zvezati.« Potem mi je naročila: »Zdaj pa pojdi. Našel boš železen drog z obročem, zraven pa kadilnico in kadilo. Vzemi kadilo, ga položi v kadilnico in drog okadi, ob tem pa izgovarjaj pripadajoče zaklinjanje. Nato vzemi ta prstan in z njim udari po obroču na drogu. Tedaj se bodo pred teboj prikazali džini vseh mogočih podob, vsak po svoje strašen. Ko pridejo, ti bodo rekli: ‘Mi smo tvoji sužnji in tvoj ukaz nam je povelje. Ukaži nam, kar želiš, in izvršili bomo.’ Ko bodo prišli, bo oblast tvoja in sam boš odločil, kaj hočeš storiti z njim.«

Vse to mi je razložila moja žena. Vstal sem, naglo odšel tja, kjer je stal drog, in storil, kakor mi je naročila. Brž ko sem udaril po drogu, so se pred menoj začele prikazovati postave: ene z enim očesom, druge z eno roko, tretje z eno nogo; bitja vseh mogočih podob so prihajala predme. Rekli so mi: »Kaj želiš? Mi smo tvoji sužnji in oblast je tvoja. Povej, kaj hočeš.« Vprašal sem jih: »Kje je Marid, ki je sem pripeljal žensko, tisti, ki je bil spremenjen v opico?« Odgovorili so mi: »Ni ga tukaj, odšel je pohajat. Že drugi mesec je zdoma in prav zdaj je čas, ko naj bi se vrnil.« Rekel sem jim: »Hitro ga zvežite in pripeljite!« Še isti hip so ga privedli predme z rokami, zvezanimi na hrbtu. Vprašal sem ga: »Si ti tisti, ki je ugrabil to dekle?« Odgovoril mi je: »Jaz sem.« Nato sem mu rekel: »Kakor te je šerif spremenil v opico in te pognal po svetu, tako bom jaz tebe zaprl v bakreno steklenico in te vrgel v morje.«

Vzel sem ga torej in ga zaprl v bakreno steklenico. Odnesel sem ga k dekletu in skupaj sva ga vrgla v morje. Nato sem džinom ukazal, naj poberejo vse dragocenosti in darove. Z ženo sva sedla na nosilnico, s seboj pa vzela drog, kadilnico, kadilo in vse, kar mi je bilo všeč. Nato sem džinom ukazal, naj naju odnesejo.

Džini so naju odnesli vse do mesta Basra in naju odložili v moji hiši. Zjutraj sem dal poklicati svojega tasta, šerifa, in prišel je z mojo materjo, sorodniki in vsemi, ki so mi bili dragi. Z veseljem smo se spet srečali, se pogovarjali in smejali. Še enkrat smo obhajali poroko; priredili smo veliko in veselo svatbo, dekletov oče pa je bil neizmerno srečen. Potem smo živeli v radosti, ob pogovorih in smehu.

»In nikar ne misli, da sem ti to dal iz strahu. Spoznal sem le, da te reči niso primerne zame, zato se mi je zdelo najbolje, da jih podarim tebi. Ti si vendar kalif, velik mož, jaz pa sem le majhen človek.«

Kalif mu je rekel: »Hvala ti. Ostani kar tukaj in se ne vračaj več v Basro.« Nato so poslali ljudi v Basro, da bi pripeljali njegovo imetje. Prinesli so ga v Bagdad in tam je živel mirno in brez skrbi.