Prevod
Nekoč sta se medved in volk poleti sprehajala po gozdu. Medved je zaslišal ptico, ki je tako lepo pela, da je vprašal: »Brat volk, katera ptica pa je to, ki tako lepo poje?« »To je kralj ptic,« je odgovoril volk, »pred njim se morava prikloniti.« Bil pa je stržek. »Če je tako,« je rekel medved, »bi rad videl tudi njegovo kraljevsko palačo. Pridi in me pelji tja.« »To pa ne gre kar tako, kakor si misliš,« je dejal volk. »Počakati moraš, da pride gospa kraljica.« Kmalu zatem je priletela gospa kraljica s hrano v kljunu, za njo pa še gospod kralj, da bi nahranila svoje mladiče. Medved bi bil najraje takoj stopil za njima, toda volk ga je prijel za rokav in rekel: »Ne, počakati moraš, da gospod kralj in gospa kraljica spet odletita.« Tako sta si dobro ogledala duplino, v kateri je bilo gnezdo, in odhlačala dalje. Toda medved ni imel miru, saj je hotel videti kraljevsko palačo, zato se je kmalu vrnil. Kralj in kraljica sta res že odletela. Pokukal je v duplino in zagledal pet ali šest mladičev, ki so ležali v njej. »To naj bi bila kraljevska palača!« je vzkliknil medved. »Prav bedna palača je! Pa tudi vi niste kraljevi otroci, ampak nepošteni otroci!« Ko so mladi stržki to slišali, so se silno razjezili in zavpili: »Ne, pa nismo! Najini starši so pošteni! Medved, za to boš še odgovarjal!« Medveda in volka je postalo strah, obrnila sta se in se zatekla vsak v svoj brlog. Mladi stržki pa so še naprej vpili in zganjali hrup. Ko sta jim starša spet prinesla hrano, so rekli: »Niti mušje nožice se ne dotaknemo, pa četudi umremo od lakote, dokler ne razčistita, ali smo pošteni otroci ali ne. Medved je bil tukaj in nas je ozmerjal.« Tedaj je stari kralj rekel: »Le pomirite se, to bomo že uredili.« Nato je skupaj z gospo kraljico odletel pred medvedov brlog in zaklical vanj: »Ti stari godrnjač, zakaj si ozmerjal moje otroke? To se ti bo slabo obrestovalo! Zadevo bomo razrešili v krvavi vojni!« Tako je bila medvedu napovedana vojna in sklical je vse štirinožne živali: vole, osle, govedo, jelene, srne in vse drugo, kar hodi po zemlji. Stržek pa je sklical vse, kar leta po zraku; priti so morale ne le velike in majhne ptice, temveč tudi komarji, sršeni, čebele in muhe.
Ko je napočil čas za vojno, je stržek poslal izvidnike, da bi izvedeli, kdo je vrhovni poveljnik sovražne vojske. Komar je bil najzvitejši med vsemi. Letal je po gozdu, kjer se je zbiral sovražnik, in nazadnje sedel pod list na drevesu, pod katerim so razglašali geslo. Tam je stal medved, poklical lisjaka predse in dejal: »Lisjak, ti si najzvitejši med vsemi živalmi. Ti boš general in nas boš vodil.« »Prav,« je rekel lisjak, »toda za kakšno znamenje se bomo dogovorili?« Nihče ni vedel. Tedaj je lisjak dejal: »Imam lep, dolg in košat rep, ki je videti skoraj kakor rdeča perjanica. Dokler ga držim pokonci, nam gre dobro in morate korakati v napad. Če pa ga povesim, bežite, kolikor vas nesejo noge.« Ko je komar to slišal, je odletel domov in stržku vse do pičice povedal.
Ko se je zdanilo na dan, določen za bitko, so štirinožne živali pridivjale s takim hrumenjem, da se je zemlja tresla. Tudi stržek je s svojo vojsko priletel po zraku; brenčala je, kričala in šumela, da je človeka kar spreletaval strah. Nato sta se obe vojski spopadli. Stržek pa je poslal sršena navzdol, naj se lisjaku usede pod rep in ga piči na vso moč. Ob prvem piku je lisjak tako trznil, da je dvignil eno nogo, vendar je bolečino prenesel in še naprej držal rep pokonci. Ob drugem piku ga je moral za hip povesiti, ob tretjem pa ni več zdržal, zakričal je in stisnil rep med noge. Ko so živali to videle, so pomislile, da je vse izgubljeno, in se pognale v beg, vsaka v svoj brlog. Tako so ptice zmagale v bitki.
Gospod kralj in gospa kraljica sta nato odletela domov k svojim otrokom in zaklicala: »Otroci, veselite se, jejte in pijte, kolikor vam srce poželi! Zmagali smo v vojni!« Toda mladi stržki so rekli: »Še vedno ne bomo jedli. Najprej mora medved priti pred gnezdo, prositi odpuščanja in povedati, da smo pošteni otroci.« Tedaj je stržek odletel pred medvedov brlog in zaklical: »Godrnjač, pojdi pred gnezdo k mojim otrokom, prosi jih odpuščanja in povej, da so pošteni otroci, sicer ti bomo poteptali rebra!« Medved je v silnem strahu prilezel do gnezda in prosil odpuščanja. Šele zdaj so bili mladi stržki zadovoljni. Posedli so skupaj, jedli in pili ter se veselili pozno v noč.
