Prevod

V starih časih je imel vsak zvok še svoj smisel in pomen. Kadar je zazvenelo kovačevo kladivo, je klicalo: »Podaj mi sem! Podaj mi sem!« Kadar je zahrustal mizarjev oblič, je govoril: »Tu imaš! Tu, tu imaš!« Ko je začelo ropotati mlinsko kolesje, je govorilo: »Pomagaj, ljubi Bog! Pomagaj, ljubi Bog!« Če pa je bil mlinar goljuf in je pognal mlin, je ta spregovoril v knjižnem jeziku in najprej počasi vprašal: »Kdo je tu? Kdo je tu?« Nato je hitro odgovoril: »Mlinar! Mlinar!« In nazadnje čisto naglo: »Krade na moč, krade na moč, od osminke tri merice proč.«

Takrat so imele tudi ptice svoj jezik, ki ga je razumel vsakdo; danes zveni le še kakor čivkanje, vreščanje in žvižganje, pri nekaterih pa kakor glasba brez besed. Ptice so sklenile, da nočejo več živeti brez gospodarja in da bodo eno izmed sebe izvolile za kralja. Le ena je bila proti, priba; svobodna je živela in svobodna je hotela umreti. Vsa prestrašena je letala sem ter tja in klicala: »Kam naj grem? Kam naj grem?« Umaknila se je v samotna močvirja, kamor ni zahajal nihče, in se ni več prikazala med svojimi vrstnicami.

Ptice so se hotele o tem pogovoriti in nekega lepega majskega jutra so se zbrale z vseh gozdov in polj: orel in ščinkavec, sova in vrana, škrjanec in vrabec — le zakaj bi našteval prav vse? Prišla sta celo kukavica in smrdokavra, njen mežnar, ki se tako imenuje zato, ker se vselej oglasi nekaj dni pred njo. Med jato se je pomešal tudi čisto majhen ptiček, ki še ni imel imena. Kokoš, ki po naključju o vsem tem ni nič slišala, se je čudila velikemu zboru.

»Kaj, kaj, kaj pa se tu godi?« je kokodakala, toda petelin je pomiril svojo ljubo kokoško in rekel: »Sami imenitni ljudje!« Povedal ji je tudi, kaj nameravajo. Sklenili so, da bo kralj tisti, ki bo lahko poletel najviše. Zelena rega, ki je sedela v grmovju, je ob teh besedah svarilno zaklicala: »Mokro, mokro, mokro! Mokro, mokro, mokro!« Mislila je namreč, da bo zaradi tega prelitih veliko solz. Vrana pa je rekla: »Kakšne kvake!« Vse naj bi se opravilo v miru.

Sklenili so, da bodo poleteli kar takoj, v tem lepem jutru, da ne bi mogel nihče pozneje reči: »Lahko bi letel še više, pa se je zvečerilo in nisem mogel več.« Na dogovorjeno znamenje se je vsa jata dvignila v zrak. S polja se je vzdignil prah, vse je šumelo in bučalo od silnega utripanja kril in zdelo se je, kakor da se čez nebo vali črn oblak. Manjše ptice so kmalu zaostale, niso mogle več naprej in so se spustile nazaj na zemljo. Večje so zdržale dlje, toda nobena se ni mogla kosati z orlom, ki se je dvignil tako visoko, da bi lahko soncu izkljuval oči. Ko je videl, da druge ne morejo do njega, si je mislil: Čemu bi letel še više, saj si že kralj, in se začel spuščati. Vse ptice pod njim so mu v en glas klicale: »Ti moraš biti naš kralj, nobena ni letela više od tebe.«

»Razen mene!« je zakričal mali brezimni ptiček, ki se je bil skril orlu med perje na prsih. Ker ni bil utrujen, je vzletel in se dvignil tako visoko, da je lahko videl Boga sedeti na svojem prestolu. Ko je priletel tako daleč, je zložil krila, se spustil in spodaj s tenkim, prodornim glasom zaklical: »Jaz sem kralj! Jaz sem kralj!«

»Ti naš kralj?« so jezno zavreščale ptice. »S spletkami in zvijačami si prišel do tega.« Postavile so nov pogoj: njihov kralj bo tisti, ki se bo lahko spustil najgloblje v zemljo. Kako je tedaj gos s svojimi širokimi prsmi plosknila ob tla! Kako hitro je petelin izpraskal luknjo! Najslabše jo je odnesla raca: skočila je v jarek, a si izpahnila noge in odracala k bližnjemu ribniku, vzklikajoč: »Beraška reč! Beraška reč!« Mali brezimni ptiček pa je poiskal mišjo luknjo, smuknil vanjo in s svojim tenkim glasom zaklical iz nje: »Jaz sem kralj! Jaz sem kralj!«

»Ti naš kralj?« so ptice zaklicale še bolj jezno. »Mar misliš, da bomo priznale tvoje zvijače?« Sklenile so, da ga bodo zaprle v njegovo luknjo in izstradale. Prednjo so za stražarko postavile sovo; če ji je življenje drago, ne sme pustiti malopridneža ven. Ko pa se je zvečerilo in so bile ptice od napornega letenja že silno utrujene, so šle z ženami in otroki spat. Le sova je ostala pred mišjo luknjo in s svojimi velikimi očmi nepremično zrla vanjo.

Medtem je tudi njo premagala utrujenost in pomislila je: Eno oko pa že lahko zapreš, saj boš z drugim še zmeraj na straži in mali hudobnež ne bo mogel iz svoje luknje. Tako je zaprla eno oko in z drugim nepremično zrla v mišjo luknjo. Ptiček je pomolil glavo ven in hotel smukniti proč, toda sova je takoj stopila predenj in spet je potegnil glavo nazaj. Nato je sova zaprto oko odprla, drugo pa zaprla in nameravala tako izmenjavati vso noč. Toda ko je eno oko spet zaprla, je pozabila drugo odpreti, in brž ko sta bili obe očesi zaprti, je zaspala. Ptiček je to kmalu opazil in smuknil na svobodo.

Od takrat se sova podnevi ne sme več prikazati, sicer se druge ptice poženejo za njo in ji razmršijo perje. Izletava le ponoči, miši pa sovraži in jih preganja, ker delajo tako zoprne luknje. Tudi mali ptiček se ne kaže rad, ker se boji, da bi ga stalo glave, če bi ga ujeli. Smuka se po plotovih in kadar je povsem na varnem, včasih zakliče: »Jaz sem kralj!« Zato mu druge ptice v posmeh pravijo stržek, kralj plotov.

Nihče pa ni bil bolj vesel od škrjanca, da mu ni treba ubogati stržka. Brž ko se pokaže sonce, se dvigne v zrak in kliče: »Ah, kako je lepo! Lepo je! Lepo! Lepo! Ah, kako je lepo!«