Prevod

Bog Gospod je ustvaril vse živali in si volkove izbral za svoje pse; le na kozo je pozabil. Tedaj se je lotil dela hudič, ki je hotel tudi sam ustvarjati, in naredil koze z lepimi dolgimi repi. Ko so hodile na pašo, so se z repi navadno zapletle v trnove žive meje, hudič pa je moral zlesti vanje in jih z veliko muko odvozlati. Nazadnje mu je to presedlo, pa je vsaki kozi odgriznil rep, kakor se še dandanes vidi po njihovih štrcljih.

Odtlej jih je sicer puščal, da so se pasle same, toda Bog Gospod je opazil, kako zdaj glodajo rodovitno drevo, zdaj poškodujejo plemenito vinsko trto, zdaj uničujejo druge nežne rastline. To ga je tako žalostilo, da je iz dobrote in milosti nadenj naščuval svoje volkove, ki so koze na paši kmalu raztrgali. Ko je hudič to izvedel, je stopil pred Gospoda in rekel: »Tvoja stvaritev je raztrgala mojo.« Gospod je odgovoril: »Čemu pa si jo ustvaril, da dela škodo!« Hudič je dejal: »Moral sem: kakor je moj um naravnan k škodi, tudi tisto, kar sem ustvaril, ni moglo biti drugačne narave, in to mi moraš drago plačati.« »Plačal ti bom, ko odpade hrastovo listje. Takrat pridi, denar zate je že odštet.« Ko je hrastovo listje odpadlo, je prišel hudič in zahteval plačilo dolga. Gospod pa je rekel: »V cerkvi v Konstantinoplu stoji visok hrast, ki ima še vse svoje listje.« Hudič je besneč in preklinjajoč odšel iskat hrast ter šest mesecev blodil po pustoti, preden ga je našel. Ko se je vrnil, so bili medtem vsi drugi hrasti spet polni zelenega listja. Tako se je moral odpovedati svoji terjatvi, v jezi pa je vsem preostalim kozam iztaknil oči in jim vstavil svoje.

Zato imajo vse koze hudičeve oči in odgriznjene repe, hudič pa rad prevzame njihovo podobo.