Prevod

Nekoč je v najvišjem nadstropju najemniške hiše živel izurjen čarovnik, ki si je krajšal čas s premišljenim preučevanjem in učenim premišljevanjem. Česar o čarovništvu ni vedel, skoraj ni bilo vredno vedeti, saj je imel vse knjige in recepte vseh čarovnikov, ki so živeli pred njim; poleg tega pa je tudi sam iznašel nekaj čarovnij.

Ta občudovanja vredni mož bi bil povsem srečen, če ga pri učenju ne bi nenehno prekinjali ljudje, ki so se prihajali posvetovat z njim o svojih težavah (te ga niso zanimale), ter glasno trkanje raznašalca ledu, mlekarja, pekovskega vajenca, pralca in prodajalke arašidov. Z nikomer od njih ni imel opravka, vendar so mu vsak dan trkali na vrata, da bi z njim govorili o tem ali onem ali mu skušali prodati svoje blago. Ravno ko je bil najgloblje zatopljen v knjige ali je opazoval brbotanje v kotlu, je potrkalo na vrata. In ko je vsiljivca odslovil, je vselej ugotovil, da je izgubil nit misli ali pokvaril svoj pripravek.

Nazadnje so ga te prekinitve tako razjezile, da je sklenil, da potrebuje psa, ki bo ljudi odganjal od njegovih vrat. Ni vedel, kje bi našel psa, toda v sosednji sobi je živel reven steklopihalec, ki ga je bežno poznal; zato je stopil v njegovo stanovanje in vprašal:

»Kje bi lahko našel psa?« »Kakšnega psa?« je vprašal steklopihalec. »Dobrega psa. Takega, ki bo lajal na ljudi in jih odganjal. Takega, s katerim ne bo nobenega dela in ki ne bo pričakoval, da ga bom hranil. Takega, ki nima bolh in je snažen. Takega, ki me bo ubogal, ko mu kaj rečem. Skratka, dobrega psa,« je dejal čarovnik.

»Takega psa je težko najti,« je odvrnil steklopihalec, ki je prav tedaj izdeloval moder steklen cvetlični lonček z rožnatim steklenim grmičkom vrtnic, ki je imel zelene steklene liste in rumene steklene cvetove.

Čarovnik ga je zamišljeno opazoval. »Zakaj pa mi ne bi iz stekla napihal psa?« je čez čas vprašal. »Lahko,« je zatrdil steklopihalec, »ampak na ljudi pa ne bi lajal, veste.«

»Oh, za to bom že zlahka poskrbel,« je odvrnil drugi. »Če steklenega psa ne bi znal pripraviti do lajanja, bi bil pa res klavrn čarovnik.« »Prav; če vam steklen pes pride prav, vam ga bom z veseljem napihal. Le za delo mi morate plačati.«

»Seveda,« je pritrdil čarovnik. »Toda tiste grozne reči, ki ji pravite denar, nimam. V zameno boste morali vzeti kaj od mojih izdelkov.« Steklopihalec je za trenutek premislil.

»Bi mi lahko dali kaj, kar bi mi pozdravilo revmo?« je vprašal. »O, seveda; brez težav.« »Potem sva dogovorjena. Takoj se bom lotil psa. Kakšne barve steklo naj uporabim?«

»Rožnata je lepa barva,« je dejal čarovnik, »in za psa je nenavadna, kajne?« »Zelo,« je odgovoril steklopihalec, »ampak naj bo rožnat.«

Čarovnik se je torej vrnil k učenju, steklopihalec pa je začel izdelovati psa. Naslednje jutro je s steklenim psom pod pazduho stopil v čarovnikovo sobo in ga previdno postavil na mizo. Bil je čudovite rožnate barve, s prelepo dlako iz steklenih vlaken, okoli vratu pa je imel ovit moder steklen trak. Njegove oči so bile drobne pikice črnega stekla in so se bistroumno lesketale, kakor se lesketajo številne steklene oči, ki jih nosijo ljudje.

Čarovnik je pohvalil steklopihalčevo spretnost in mu takoj izročil stekleničko. »To vam bo pozdravilo revmo,« je dejal.

»Ampak steklenička je prazna!« je ugovarjal steklopihalec. »O, ne; v njej je ena kapljica tekočine,« je odgovoril čarovnik. »Bo ena kapljica pozdravila mojo revmo?« je začudeno vprašal steklopihalec.

»Prav gotovo. To je čudovito zdravilo. Ena sama kapljica v tej steklenički v hipu pozdravi katerokoli bolezen, kar jih je človeštvo kdaj poznalo. Zato je še posebej dobra za revmo. A skrbno jo varujte, kajti to je edina taka kapljica na svetu, recept pa sem pozabil.«

»Hvala,« je dejal steklopihalec in se vrnil v svojo sobo. Nato je čarovnik nad steklenim psom izrekel čarovniški urok in zamrmral nekaj zelo učenih besed v čarovniščini. Živalca je najprej pomahala z repom sem in tja, nato pomenljivo pomežiknila z levim očesom in nazadnje začela prav strašno lajati — če seveda pomislite, da je ta hrup prihajal iz rožnatega steklenega psa. Čarovniške umetnije so skoraj osupljive; razen če jih seveda znate izvajati sami, saj tedaj ni pričakovati, da bi vas presenečale.

Čarovnik je bil ob uspehu svojega uroka navdušen kakor šolski učitelj, čeprav presenečen ni bil. Psa je takoj postavil pred vrata, kjer naj bi lajal na vsakogar, ki bi si drznil potrkati in tako zmotiti gospodarja pri učenju.

Ko se je steklopihalec vrnil v svojo sobo, je sklenil, da edine kapljice čarovnikovega zdravila za vse bolezni še ne bo uporabil. »Danes me revma manj muči,« je pomislil, »zato bo pametno, če zdravilo prihranim za takrat, ko bom zelo bolan in mi bo bolj koristilo.«

Stekleničko je torej postavil v omaro in se lotil pihanja novih steklenih vrtnic. Čez čas mu je prišlo na misel, da se zdravilo morda ne bo obdržalo, zato je šel o tem povprašat čarovnika. A ko je prišel do vrat, je stekleni pes tako divje zalajal, da si ni upal potrkati, temveč se je v veliki naglici vrnil v svojo sobo. Ubogega moža je tako neprijazen sprejem psa, ki ga je sam tako skrbno in spretno izdelal, resnično prizadel.

Naslednje jutro je med branjem časopisa opazil članek, v katerem je pisalo, da je lepa gospodična Mydas, najbogatejša mlada dama v mestu, hudo bolna in da so zdravniki obupali nad njenim okrevanjem.

Steklopihalec je bil sicer strašno reven, garaški in neuglednega obraza, vendar mu zamisli ni manjkalo. Nenadoma se je spomnil svojega dragocenega zdravila in sklenil, da ga bo uporabil s pridom za kaj več kot le za lajšanje lastnih tegob. Oblekel je svoja najboljša oblačila, si skrtačil lase in počesal zalizce, si umil roke in zavezal kravato, namazal čevlje s črno pasto in z gobico očistil telovnik, nato pa v žep spravil stekleničko čarobnega zdravila za vse bolezni. Zatem je zaklenil vrata, se spustil po stopnicah in se po ulicah odpravil do razkošnega dvorca, v katerem je prebivala bogata gospodična Mydas.

Vrata je odprl strežaj in rekel: »Ne potrebujemo mila, ne barvnih tiskov, ne zelenjave, ne olja za lase, ne knjig, ne pecilnega praška. Moja mlada gospodarica umira in za pogreb imamo že vsega dovolj.«

Steklopihalca je zabolelo, da so ga imeli za krošnjarja. »Prijatelj moj,« je ponosno začel, toda strežaj ga je prekinil: »Tudi nagrobnikov ne; imamo družinsko pokopališče in spomenik je že postavljen.«

»Pokopališča ne boste potrebovali, če mi dovolite spregovoriti,« je dejal steklopihalec. »Tudi zdravnikov ne potrebujemo, gospod; obupali so nad mojo mlado gospodarico, ona pa nad njimi,« je mirno nadaljeval strežaj.

»Nisem zdravnik,« je odvrnil steklopihalec. »Saj tudi drugi niso. A po kaj ste prišli?« »Prišel sem ozdravit vašo mlado gospodarico s čarobnim pripravkom.«

»Izvolite vstopiti in sesti v veži. Govoril bom z gospodinjo,« je vljudneje dejal strežaj. Tako je govoril z gospodinjo, gospodinja je zadevo omenila oskrbniku, oskrbnik se je posvetoval z glavnim kuharjem, glavni kuhar pa je poljubil gospodičnino sobarico in jo poslal k neznancu. Tako so silno bogati obdani z obredi, celo kadar umirajo.

Ko je sobarica od steklopihalca izvedela, da ima zdravilo, ki bo ozdravilo njeno gospodarico, je rekla: »Vesela sem, da ste prišli.« »Toda,« je dejal, »če vaši gospodarici povrnem zdravje, se mora poročiti z menoj.«

»Povprašala bom, ali je pripravljena na to,« je odgovorila sobarica in se takoj odpravila h gospodični Mydas. Mlada dama ni omahovala niti za hip.

»Raje se poročim s čimerkoli, kot da umrem!« je vzkliknila. »Takoj ga pripeljite sem!« Steklopihalec je torej prišel, vlil čarobno kapljico v malo vode in jo dal bolnici; že naslednji trenutek je bila gospodična Mydas tako zdrava, kot še nikoli v življenju.

»Ljubi bog!« je vzkliknila. »Drevi sem povabljena na sprejem pri Frittersovih. Prinesi mi biserno svileno obleko, Marie, takoj se bom začela urejati. In ne pozabi preklicati naročila za pogrebno cvetje in svojo žalno obleko.«

»Toda, gospodična Mydas,« je ugovarjal steklopihalec, ki je stal ob njej, »obljubili ste, da se boste poročili z menoj, če vas ozdravim.« »Vem,« je dejala mlada dama, »vendar potrebujemo čas, da to primerno oznanimo v družabnih časopisih in damo gravirati poročna vabila. Pridite jutri, pa se bova pogovorila.«

Steklopihalec nanjo kot bodoči mož ni naredil ugodnega vtisa in vesela je bila, da je našla izgovor, s katerim se ga je za nekaj časa znebila. Poleg tega ni hotela zamuditi sprejema pri Frittersovih.

Mož pa se je kljub temu vrnil domov poln veselja; mislil je namreč, da je njegova zvijača uspela in da se bo kmalu poročil z bogato ženo, ki mu bo do konca življenja omogočala razkošje.

Ko je prišel v svojo sobo, je najprej razbil steklopihalsko orodje in ga vrgel skozi okno. Nato je sedel in začel tuhtati, kako bo zapravljal ženin denar.

Naslednjega dne je obiskal gospodično Mydas, ki je brala roman in jedla čokoladne pralineje s kremnim nadevom, tako zadovoljna, kakor da nikoli v življenju ne bi bila bolna.

»Kje ste dobili čarobni pripravek, ki me je ozdravil?« je vprašala. »Pri učenem čarovniku,« je dejal; nato pa ji je, misleč, da jo bo zanimalo, povedal, kako je čarovniku izdelal steklenega psa in kako ta laja ter odganja vsakogar, ki bi ga hotel nadlegovati.

»Kako očarljivo!« je rekla. »Že od nekdaj sem si želela steklenega psa, ki bi znal lajati.« »Toda na svetu je le eden,« je odgovoril, »in ta pripada čarovniku.«

»Morate mi ga kupiti,« je dejala dama. »Čarovniku ni prav nič do denarja,« je odvrnil steklopihalec. »Potem mi ga morate ukrasti,« mu je odvrnila. »Niti enega dne več ne bom srečna, če ne dobim steklenega psa, ki zna lajati.«

Steklopihalca je to močno vznemirilo, vendar je rekel, da bo videl, kaj lahko stori. Mož se mora namreč vedno truditi ustreči svoji ženi, gospodična Mydas pa mu je obljubila, da se bo v tednu dni poročila z njim.

Na poti domov je kupil trpežno vrečo. Ko je šel mimo čarovnikovih vrat in je rožnati stekleni pes pritekel ven, da bi zalajal nanj, je vrgel vrečo čez psa, jo zavezal z vrvico in ga odnesel v svojo sobo.

Naslednji dan je vrečo po kurirčku poslal gospodični Mydas s svojimi pokloni, pozneje popoldne pa jo je obiskal še sam, povsem prepričan, da ga bo sprejela s hvaležnostjo, ker je ukradel psa, ki si ga je tako močno želela.

Ko pa je prišel do vrat in mu jih je strežaj odprl, je na svoje veliko začudenje zagledal steklenega psa, ki je planil ven in začel besno lajati nanj.

»Odpokličite psa!« je prestrašeno zavpil. »Ne morem, gospod,« je odgovoril strežaj. »Moja mlada gospodarica je steklenemu psu ukazala, naj laja, kadar pridete sem. Raje pazite, gospod,« je dodal, »kajti če vas ugrizne, lahko staknete steklofobijo!«

To je ubogega steklopihalca tako prestrašilo, da je naglo odšel. Vendar se je ustavil v lekarni in svoj zadnji kovanec za deset centov vrgel v telefonski aparat, da bi lahko govoril z gospodično Mydas, ne da bi ga pes ugriznil.

»Pelf 6742, prosim!« je zaklical. »Halo! Kaj želite?« se je oglasil glas. »Rad bi govoril z gospodično Mydas,« je dejal steklopihalec. Kmalu je sladek glas rekel: »Pri telefonu gospodična Mydas. Kaj želite?«

»Zakaj ste tako kruti do mene in ste naščuvali steklenega psa name?« je vprašal ubogi mož. »No, po pravici povedano,« je dejala dama, »mi vaš videz ni všeč. Vaša lica so bleda in ohlapna, vaši lasje so grobi in dolgi, vaše oči majhne in rdeče, vaše roke velike in hrapave, noge pa imate na o.«

»Saj nisem kriv, da sem tak!« je rotil steklopihalec. »In zares ste obljubili, da se boste poročili z menoj.« »Če bi bili lepši, bi držala obljubo,« je odvrnila. »Toda v teh okoliščinah niste primeren mož zame, in če se ne boste držali proč od mojega dvorca, bom na vas naščuvala svojega steklenega psa!« Nato je odložila slušalko in ni hotela reči ničesar več.

Nesrečni steklopihalec se je vrnil domov s srcem, ki mu je pokalo od razočaranja, in začel privezovati vrv na posteljni steber, da bi se obesil.

Nekdo je potrkal na vrata, in ko jih je odprl, je zagledal čarovnika. »Izgubil sem psa,« je oznanil ta. »Res?« je odvrnil steklopihalec in zavezoval vozel na vrvi.

»Da; nekdo mi ga je ukradel.« »Škoda,« je ravnodušno dejal steklopihalec. »Drugega mi morate izdelati,« je rekel čarovnik. »Ne morem; orodje sem vrgel proč.«

»Kaj naj potem storim?« je vprašal čarovnik. »Ne vem, razen če za psa ponudite nagrado.« »Toda nimam denarja,« je dejal čarovnik. »Potem pa ponudite katerega od svojih pripravkov,« je predlagal steklopihalec, ki je na vrvi izdeloval zanko, skozi katero bi vtaknil glavo.

»Edina stvar, ki jo lahko pogrešam,« je zamišljeno odvrnil čarovnik, »je prašek za lepoto.« »Kaj!« je vzkliknil steklopihalec in izpustil vrv. »Res imate kaj takega?«

»Da, res. Kdor zaužije ta prašek, postane najlepši človek na svetu.« »Če ga boste ponudili za nagrado,« je vneto dejal steklopihalec, »vam bom skušal poiskati psa, kajti bolj kot karkoli drugega si želim biti lep.«

»A opozarjam vas, da bo lepota le na površju kože,« je dejal čarovnik. »Nič zato,« je odvrnil srečni steklopihalec, »ko bom ob kožo, mi tudi do lepote ne bo več.«

»Potem mi povejte, kje naj najdem psa, in dobili boste prašek,« je obljubil čarovnik. Steklopihalec je torej odšel in se pretvarjal, da išče psa, čez čas pa se je vrnil in rekel:

»Našel sem psa. Dobili ga boste v dvorcu gospodične Mydas.« Čarovnik je nemudoma odšel pogledat, ali je to res, in stekleni pes je res pritekel ven ter začel lajati nanj. Tedaj je čarovnik razprostrl roke in zapel čarobni urok, ob katerem je pes trdno zaspal, nato pa ga je pobral in odnesel v svojo sobo v najvišjem nadstropju najemniške hiše.

Zatem je steklopihalcu za nagrado prinesel prašek za lepoto in mož ga je nemudoma pogoltnil ter postal najlepši moški na svetu.

Ko je naslednjič obiskal gospodično Mydas, ni bilo nobenega psa, ki bi lajal nanj, in ko ga je mlada dama zagledala, se je pri priči zaljubila v njegovo lepoto.

»Ko bi le bili grof ali princ,« je vzdihnila, »bi se z veseljem poročila z vami.« »Saj sem princ,« je odgovoril, »princ Pasopihov.« »Ah!« je rekla. »Če ste torej pripravljeni sprejeti žepnino štirih dolarjev na teden, bom naročila gravirana poročna vabila.«

Mož je omahoval, ko pa se je spomnil vrvi, ki je visela s posteljnega stebra, je pristal na pogoje. Tako sta se poročila in nevesta je bila zelo ljubosumna na moževo lepoto ter mu je grenila življenje, da je bilo pasje. On pa se je zato spravil v dolgove in v zameno zagrenil življenje še njej.

Kar zadeva steklenega psa, ga je čarovnik s svojim čarovništvom spet pripravil do lajanja in ga postavil pred vrata. Mislim, da je še vedno tam, in mi je kar žal, saj bi se s čarovnikom rad posvetoval o nauku te zgodbe.