Prevod

Nekoč je umrl neki kralj, kakor kralji pač umirajo, saj jim prav tako kot drugim smrtnikom lahko zmanjka sape. Bil je že skrajni čas, da ta kralj zapusti zemeljsko življenje, kajti živel je žalostno razsipno in njegovi podložniki so ga lahko pogrešali brez najmanjše škode.

Oče mu je zapustil polno zakladnico, v kateri je bilo denarja in draguljev v izobilju. Toda nespametni kralj, ki je pravkar umrl, je v razuzdanem življenju zapravil sleherni novčič. Nato je svoje podložnike obdavčeval, dokler večina ni postala beračev, in tudi ta denar je izginil v še večjem razvratu. Potem je prodal vse imenitno staro pohištvo iz palače, vso srebrno in zlato posodo ter okrasne drobnarije, vse dragocene preproge in drugo opremo, celo svojo kraljevsko garderobo; obdržal je le umazan, od moljev razjeden hermelinov plašč, da si ga je ogrinjal čez oguljena oblačila. In tudi ta denar je zapravil za nadaljnje razuzdano življenje.

Nikar me ne prosite, naj vam razložim, kaj je razuzdano življenje. Le iz pripovedovanja vem, da je to izvrsten način, kako se znebiti denarja. In prav to je ugotovil tudi ta zapravljivi kralj.

Zdaj je iz kraljevske krone in iz okrogle krogle na vrhu žezla izbezal vse veličastne dragulje, jih prodal in zapravil denar. Za razuzdano življenje, seveda. Nazadnje pa je izčrpal vse svoje vire. Krone same ni mogel prodati, ker je ni imel pravice nositi nihče razen kralja. Prav tako ni mogel prodati kraljevske palače, saj je smel v njej prebivati le kralj.

Tako mu je nazadnje ostala le gola palača, v njej pa velika postelja iz mahagonija, v kateri je spal, majhen stolček, na katerega je sedel, ko si je sezuval čevlje, in od moljev razjeden hermelinov plašč.

V tej stiski si je moral tu in tam pri svojem glavnem svetovalcu izposoditi deset centov, da si je lahko kupil sendvič s šunko. A tudi glavni svetovalec ni imel veliko desetakov. Kdor je svojemu kralju tako nespametno svetoval, je najbrž zapravil tudi lastne možnosti za uspeh.

Ker kralj torej ni imel več za kaj živeti, je nenadoma umrl in zapustil desetletnega sina, ki je podedoval razdejano kraljestvo, od moljev razjeden plašč in krono brez draguljev.

Nihče ni zavidal otroku, na katerega se skoraj nihče ni spomnil, dokler ni sam postal kralj. Tedaj so v njem prepoznali osebnost, ki vendarle nekaj velja, in politiki ter priskledniki so se pod vodstvom glavnega svetovalca kraljestva sestali, da bi sklenili, kaj je mogoče storiti zanj.

Ti ljudje so staremu kralju pomagali živeti razuzdano, dokler je imel denar, zdaj pa so bili revni in preponosni, da bi delali. Zato so skušali najti načrt, s katerim bi v zakladnico malega kralja priteklo več denarja, da bi jim bil priročno pri roki in bi si ga lahko jemali.

Po koncu sestanka je glavni svetovalec prišel k mlademu kralju, ki se je na dvorišču igral z vrtavko, in dejal: »Vaše veličanstvo, domislili smo se, kako bi vašemu kraljestvu povrnili nekdanjo moč in veličastnost.«

»Prav,« je brezbrižno odgovorilo njegovo veličanstvo. »Kako boste to storili?« »Tako, da vas poročimo z zelo bogato damo,« je odgovoril svetovalec. »Da me poročite!« je vzkliknil kralj. »Saj sem star šele deset let!«

»Vem; to je res obžalovanja vredno. Toda vaše veličanstvo bo zraslo in zadeve kraljestva zahtevajo, da si vzamete ženo.« »Ali si ne bi mogel namesto žene vzeti mame?« je vprašal ubogi mali kralj, ki je mater izgubil še kot dojenček.

»Nikakor ne,« je izjavil svetovalec. »Vzeti si mamo bi bilo nezakonito; vzeti si ženo pa je prav in primerno.« »Ali se ne morete z njo poročiti kar vi?« je vprašalo njegovo veličanstvo, namerilo vrtavko v svetovalčev nožni palec in se zasmejalo, ko je ta poskočil, da bi se ji izognil.

»Naj vam razložim,« je dejal svetovalec. »Na vsem svetu nimate niti novčiča, imate pa kraljestvo. Veliko bogatih žensk bi rade volje odstopilo svoje bogastvo v zameno za kraljičino krono — četudi je kralj še otrok. Zato smo sklenili objaviti oglas, da bo tista, ki ponudi največ, postala kraljica Quoka.«

»Če se že moram poročiti,« je po kratkem premisleku dejal kralj, »bi se najraje poročil z Nyano, orožarjevo hčerjo.« »Prerevna je,« je odgovoril svetovalec.

»Njeni zobje so biseri, njene oči ametisti in njeni lasje zlato,« je zatrdil mali kralj. »Res je, vaše veličanstvo. A pomislite, da bo treba bogastvo vaše žene porabiti. Kakšna bo Nyana, ko ji boste izpulili biserne zobe, iztaknili ametistne oči in obrili zlatolaso glavo?«

Deček se je zdrznil. »Pa naj bo po vaše,« je obupano dejal. »Samo naj bo dama čim bolj ljubka in dobra tovarišica pri igri.« »Potrudili se bomo po najboljših močeh,« je odvrnil glavni svetovalec in odšel po sosednjih kraljestvih objavljat oglase, da išče ženo za deškega kralja Quoka.

Za čast, da bi se poročile z malim kraljem, se je prijavilo toliko žensk, da so ga sklenili dati na dražbo, da bi v kraljestvo pritekla kar največja vsota denarja. Na določeni dan so se tako v palači zbrale dame iz vseh okoliških kraljestev — iz Bilkona, Mulgravie, Junkuma in celo iz daljne republike Macvelt.

Glavni svetovalec je prišel v palačo navsezgodaj, dal kralju umiti obraz in počesati lase, nato pa je krono od znotraj podložil s starimi časopisi, da je postala dovolj majhna za glavo njegovega veličanstva. Krona je bila videti prav klavrno, saj je imela veliko velikih in majhnih lukenj tam, kjer so bili nekoč dragulji; zanemarjali so jo in premetavali sem ter tja, tako da je bila vsa obtolčena in potemnela. Pa vendar je bila, kot je dejal svetovalec, kraljeva krona, zato je bilo povsem primerno, da jo nosi ob slovesni priložnosti svoje dražbe.

Kot vsi dečki, pa naj bodo kralji ali berači, je tudi njegovo veličanstvo svojo edino obleko raztrgalo in umazalo, tako da je bila komaj še za med ljudi, denarja za novo pa ni bilo. Zato je svetovalec kralja ovil v stari hermelinov plašč in ga posadil na stolček sredi sicer prazne sprejemne dvorane.

Okoli njega so stali vsi dvorjani, politiki in priskledniki kraljestva, sami takšni ljudje, ki so bili preponosni ali preleni, da bi si služili kruh z delom. Lahko ste prepričani, da jih je bilo veliko, in videti so bili prav imenitno.

Nato so se vrata sprejemne dvorane na stežaj odprla in bogate dame, ki so si želele postati kraljica Quoka, so se usule vanjo. Kralj jih je z veliko zaskrbljenostjo premeril in presodil, da so prav vse dovolj stare, da bi lahko bile njegove babice, in dovolj grde, da bi odganjale vrane s kraljevskih koruznih polj. Potem ga niso več zanimale.

Bogate dame pa ubogega malega kralja, ki je čepel na stolčku, niso niti pogledale. Takoj so se zbrale okoli glavnega svetovalca, ki je vodil dražbo.

»Koliko ponudite za krono kraljice Quoka?« je glasno vprašal svetovalec. »Kje pa je krona?« je vprašala sitna stara dama, ki je pravkar pokopala devetega moža in je imela več milijonov premoženja.

»Trenutno krone ni,« je pojasnil glavni svetovalec, »toda tista, ki ponudi največ, bo imela pravico, da jo nosi, in si jo bo potem lahko kupila.«

»Aha,« je rekla sitna stara dama, »razumem.« Nato je dodala: »Ponujam štirinajst dolarjev.« »Štirinajst tisoč dolarjev!« je zavpila kisla ženska, visoka in suha, ki je imela kožo vso nagubano — »kot pomrznjeno jabolko,« si je mislil kralj.

Ponudbe so zdaj začele kar deževati in obubožanim dvorjanom so se razjasnili obrazi, ko se je vsota začela vzpenjati v milijone. »Navsezadnje nam bo le prinesel prav čedno premoženje,« je eden zašepetal tovarišu, »potem pa mu bomo z veseljem pomagali, da ga zapravi.«

Kralja je začelo skrbeti. Vse ženske, ki so bile vsaj malo dobrosrčne ali prijetne na pogled, so zaradi pomanjkanja denarja že nehale ponujati, suhljata nagubana starka pa je bila očitno odločena, da dobi krono za vsako ceno, skupaj z njo pa še deškega moža. Ta prastara ženska se je nazadnje tako razvnela, da se ji je lasulja zasukala postrani in so ji umetni zobje kar naprej lezli iz ust, kar je malega kralja silno grozilo; vendar ni hotela odnehati.

Nazadnje je glavni svetovalec sklenil dražbo z vzklikom: »Prodano Mary Ann Brodjinsky de la Porkus za tri milijone devetsto tisoč šeststo štiriindvajset dolarjev in šestnajst centov!« In kisla starka je denar plačala v gotovini, takoj na kraju samem, kar dokazuje, da je to pravljica.

Kralja je misel, da se mora poročiti s to ostudno žensko, tako pretresla, da je začel tarnati in jokati; ženska pa mu je za to primazala nekaj krepkih zaušnic. Toda svetovalec jo je okaral, ker je svojega bodočega moža kaznovala v javnosti, in dejal:

»Nista še poročena. Počakajte do jutri, ko bo poroka mimo. Potem ga lahko trpinčite, kolikor vam je drago. Za zdaj pa bi radi, da ljudje mislijo, da je to poroka iz ljubezni.«

Ubogi kralj je tisto noč komaj kaj spal, tako ga je bilo strah bodoče žene. Prav tako si ni mogel izbiti iz glave, da bi se raje poročil z orožarjevo hčerjo, ki je bila približno njegovih let. Na trdi postelji se je premetaval in obračal, dokler ni skozi okno posijala mesečina in se kot velika bela rjuha razgrnila po golih tleh. Ko se je nazadnje že stotič obrnil, je z roko zadel ob skrito vzmet v vzglavju velike mahagonijeve postelje in v hipu se je z ostrim škljocem odprla plošča.

Ob tem zvoku je kralj dvignil pogled. Ko je zagledal odprto ploščo, se je postavil na prste, segel v odprtino in izvlekel prepognjen papir. Sestavljalo ga je več listov, spetih skupaj kakor v knjigi, in na prvi strani je pisalo:

»Ko kralja stiska tare, naj ta list prepogne, sežge naj ga v plamenu, pa želja se utrne.« To ni bila posebno dobra pesem, toda ko jo je kralj v mesečini prebral, je bil ves iz sebe od veselja.

»Prav nobenega dvoma ni, da sem v stiski,« je vzkliknil, »zato bom list takoj zažgal in videl, kaj se zgodi.« Odtrgal je list, preostanek knjižice pa spravil nazaj v skrivališče. Nato je list prepognil na pol, ga položil na stolček, prižgal vžigalico in ga zažgal.

Za tako majhen list papirja se je iz njega dvigalo strašno veliko dima in kralj je sedel na rob postelje ter ga nestrpno opazoval. Ko se je dim razkadil, je presenečen zagledal na stolčku majhnega okroglega možička, ki je s prekrižanimi rokami in nogami mirno sedel nasproti njemu in kadil črno pipo iz resovine.

»No, pa sem tu,« je dejal. »Vidim,« je odgovoril mali kralj. »Toda kako si prišel sem?« »Ali nisi zažgal papirja?« je namesto odgovora vprašal okrogli možiček.

»Sem,« je priznal kralj. »Potem si v stiski in prišel sem, da ti pomagam iz nje. Jaz sem Suženj kraljevske postelje.« »O!« je rekel kralj. »Nisem vedel, da obstajaš.«

»Tudi tvoj oče ni vedel, sicer ne bi bil tako neumen, da bi za denar prodal vse, kar je imel. Mimogrede, srečo imaš, da ni prodal te postelje. No, kaj si torej želiš?«

»Nisem prepričan, kaj si želim,« je odgovoril kralj, »vem pa, česa si ne želim: starke, ki se namerava poročiti z menoj.« »To je čisto preprosto,« je rekel Suženj kraljevske postelje. »Samo vrniti ji moraš denar, ki ga je plačala glavnemu svetovalcu, in razglasiti, da poroka odpade. Nikar se ne boj. Ti si kralj in tvoja beseda je zakon.«

»Seveda,« je dejalo njegovo veličanstvo. »Toda denar nujno potrebujem. Od česa bom živel, če glavni svetovalec vrne Mary Ann Brodjinski njene milijone?«

»Pha! Tudi to je čisto preprosto,« je spet odgovoril možiček, segel v žep ter izvlekel staromodno usnjeno mošnjo in jo vrgel kralju. »Imej jo pri sebi,« je dejal, »pa boš vedno bogat, saj lahko iz nje vzameš toliko srebrnikov po petindvajset centov, kolikor želiš, enega za drugim. Naj jih vzameš še tolikokrat, vsakokrat se bo na mestu prejšnjega v mošnji takoj pojavil nov.«

»Hvala,« je hvaležno rekel kralj. »Izredno uslugo si mi naredil, kajti zdaj bom imel denar za vse svoje potrebe in se mi ne bo treba poročiti z nikomer. Tisočkrat hvala!«

»Ni vredno besede,« je odgovoril možiček, počasi puhal pipo in opazoval, kako se dim vije v mesečino. »Takšne reči so zame lahke. Je to vse, kar si želiš?«

»Za zdaj se ne spomnim ničesar drugega,« je odgovoril kralj. »Potem pa, prosim, zapri skrivno ploščo v postelji,« je dejal možiček. »Drugi listi knjižice ti bodo morda še kdaj prišli prav.«

Deček je kakor prej stopil na posteljo, segel navzgor in zaprl odprtino, da je ne bi mogel odkriti še kdo drug. Nato se je obrnil k obiskovalcu, toda Suženj kraljevske postelje je že izginil.

»To sem pričakoval,« je dejalo njegovo veličanstvo, »vseeno pa mi je žal, da ni počakal, da bi se poslovila.« Z lahkim srcem in globokim olajšanjem je deški kralj spravil usnjeno mošnjo pod blazino, spet zlezel v posteljo in trdno spal do jutra.

Ko je vstalo sonce, je vstalo tudi njegovo veličanstvo, spočito in pomirjeno, in najprej je dalo poklicati glavnega svetovalca. Ta mogočna osebnost je prišla čemerna in nesrečna, toda deček je bil preveč prevzet od lastne sreče, da bi to opazil. Rekel je:

»Odločil sem se, da se ne bom poročil z nikomer, saj sem pravkar prišel do lastnega premoženja. Zato vam ukazujem, da tisti starki vrnete denar, ki vam ga je plačala za pravico do krone kraljice Quoka. In javno razglasite, da poroke ne bo.«

Ko je svetovalec to slišal, se je začel tresti, saj je sprevidel, da se je mladi kralj odločil zares vladati; videti pa je bil tako kriv, da ga je njegovo veličanstvo vprašalo:

»No! Kaj pa je zdaj narobe?« »Gospod,« je z drhtečim glasom odgovoril nesrečnik, »ženski ne morem vrniti denarja, ker sem ga izgubil!« »Izgubili!« je vzkliknil kralj, hkrati osupel in jezen.

»Prav tako, vaše veličanstvo. Sinoči sem se na poti domov z dražbe ustavil v lekarni, da bi dobil nekaj pastil s pepeliko za grlo, ki je bilo zaradi tolikšnega glasnega govorjenja suho in hripavo; in vaše veličanstvo mora priznati, da je ženska po moji zaslugi privolila v tako visoko ceno. No, ko sem šel v lekarno, sem zavitek denarja iz malomarnosti pustil na sedežu svoje kočije, in ko sem se vrnil, ga ni bilo več. Tudi tatu ni bilo nikjer videti.«

»Ste poklicali policijo?« je vprašal kralj. »Sem, vendar so bili vsi v sosednji ulici, in čeprav so obljubili, da bodo poiskali roparja, skoraj ne upam, da ga bodo kdaj našli.«

Kralj je zavzdihnil. »Kaj naj zdaj storimo?« je vprašal. »Bojim se, da se boste morali poročiti z Mary Ann Brodjinski,« je odgovoril glavni svetovalec, »razen če seveda rablju ukažete, naj ji odseka glavo.«

»To bi bilo narobe,« je izjavil kralj. »Ženski ne smemo storiti nič žalega. In prav je, da ji vrnemo denar, saj se z njo ne bom poročil pod nobenim pogojem.«

»Je tisto zasebno premoženje, ki ste ga omenili, dovolj veliko, da ji ga povrnete?« je vprašal svetovalec. »Seveda,« je zamišljeno dejal kralj, »toda za to bo potrebno nekaj časa in to bo vaša naloga. Pokličite žensko sem.«

Svetovalec je šel iskat Mary Ann, ki je ob novici, da ne bo postala kraljica, temveč bo dobila denar nazaj, silovito pobesnela in glavnemu svetovalcu primazala tako divje zaušnice, da so ga ušesa pekla skoraj celo uro. Vendar mu je sledila v kraljevo sprejemno dvorano, kjer je glasno zahtevala svoj denar in povrhu še obresti, ki so se natekle čez noč.

»Svetovalec je vaš denar izgubil,« je rekel deški kralj, »vendar vam bo povrnil vsak novčič iz moje lastne mošnje. Bojim pa se, da ga boste morali sprejeti v drobižu.«

»To nič ne de,« je rekla in se namrščila na svetovalca, kakor da bi ga najraje spet zgrabila za ušesa. »Prav nič me ne briga, kako droben bo drobiž, če le dobim vsak novčič, ki mi pripada, in obresti. Kje pa je?«

»Tukaj,« je odgovoril kralj in izročil svetovalcu usnjeno mošnjo. »V njej so samo srebrniki po petindvajset centov, iz nje pa jih morate jemati enega za drugim; vendar jih bo več kot dovolj, da poplačate vse njene zahteve.«

Ker torej ni bilo nobenega stola, je svetovalec sedel na tla v kotu in začel iz mošnje odštevati srebrnike po petindvajset centov, enega za drugim. Starka pa je sedla na tla nasproti njemu in mu jemala vsak kovanec iz roke.

Vsota je bila velika: tri milijone devetsto tisoč šeststo štiriindvajset dolarjev in šestnajst centov. Da sestavimo tolikšno vsoto, pa potrebujemo štirikrat toliko kovancev po petindvajset centov, kot bi jih potrebovali po en dolar.

Kralj ju je pustil sedeti tam in odšel v šolo. Pozneje je pogosto prišel k svetovalcu in ga za hip prekinil, da je iz mošnje dobil toliko denarja, kolikor ga je potreboval za primerno in dostojanstveno vladanje. To je štetje nekoliko zavleklo, toda ker je bilo delo že tako dolgotrajno, to ni bilo posebno pomembno.

Kralj je odrasel in se poročil z lepo orožarjevo hčerjo, zdaj pa imata že dva ljubka otroka. Tu in tam gredo v veliko sprejemno dvorano palače in pustijo malčkoma opazovati ostarelega, sivolasega svetovalca, ki odšteva srebrnike po petindvajset centov uveli starki, ta pa spremlja vsak njegov gib, da je ne bi ogoljufal.

Velika vsota je to, tri milijone devetsto tisoč šeststo štiriindvajset dolarjev in šestnajst centov v kovancih po petindvajset centov. Toda tako je bil svetovalec kaznovan, ker je tako malomarno ravnal z denarjem te ženske. In tako je bila kaznovana tudi Mary Ann Brodjinski de la Porkus, ker se je hotela poročiti z desetletnim kraljem samo zato, da bi lahko nosila krono kraljice Quoka.