Prevod

Nihče ni nameraval tisto popoldne pustiti Marthe same, a naneslo je, da so morali vsi po takšnem ali drugačnem opravku. Gospa McFarland se je udeležila tedenskega kartanja, ki ga je prirejala Ženska zveza proti igram na srečo. Snubec Marthine sestre Nell je povsem nepričakovano prišel ponjo, da bi jo odpeljal na dolgo vožnjo. Očka je bil kot po navadi v pisarni. Mary Ann je imela prost dan. Emeline pa bi seveda morala ostati doma in paziti na deklico; toda Emeline je bila nemirnega duha.

»Bi vas motilo, gospodična, če bi samo stopila čez uličico in rekla besedo ali dve služkinji gospe Carleton?« je vprašala Martho. »Seveda ne,« je odvrnila deklica. »Le zadnja vrata raje zakleni in vzemi ključ s seboj, ker bom zgoraj.«

»O, to bom seveda storila, gospodična,« je rekla navdušena služkinja in odhitela, da bi preživela popoldne s prijateljico, Martho pa pustila čisto samo v veliki hiši, za povrh še zaklenjeno.

Deklica je prebrala nekaj strani v svoji novi knjigi, naredila nekaj vbodov na vezenini in se s štirimi najljubšimi punčkami začela igrati »obiske«. Potem se je spomnila, da je na podstrešju hišica za punčke, ki je že več mesecev ni uporabljala, zato se je odločila, da jo bo obrisala in uredila.

S to mislijo se je povzpela po zavitih stopnicah v veliko sobo pod streho. Tri podstrešna okna so jo dobro osvetljevala in v njej je bilo toplo in prijetno. Ob stenah so stale vrste zabojev in skrinj, kupi starih preprog, poškodovano pohištvo, svežnji odsluženih oblačil in druga bolj ali manj dragocena ropotija. Vsaka urejena hiša ima takšno podstrešje, zato mi ga ni treba opisovati.

Hišico za punčke je nekdo prestavil, toda Martha jo je po krajšem iskanju našla daleč v kotu ob velikem dimniku. Potegnila jo je na plano in opazila, da za njo stoji črna lesena skrinja, ki jo je stric Walter poslal iz Italije pred mnogimi, mnogimi leti — pravzaprav še pred Marthinim rojstvom. Mamica ji je nekoč pripovedovala o njej: da zanjo nimajo ključa, ker je stric Walter želel, da ostane zaprta, dokler se ne vrne domov; in da je ta potepuški stric, ki je bil silen lovec, odšel v Afriko lovit slone, potem pa o njem niso več ničesar slišali.

Zdaj ko je skrinja po naključju pritegnila njeno pozornost, si jo je deklica radovedno ogledovala. Bila je precej velika — celo večja od mamičine potovalne skrinje — in vsa okovana z žeblji s potemnelimi medeninastimi glavicami. Tudi težka je bila, kajti ko jo je Martha skušala na enem koncu privzdigniti, je ugotovila, da je ne more niti za las premakniti. Ob strani pokrova pa je bila ključavnica. Sklonila se je, da bi jo pregledala, in videla, da bi potrebovala kar velik ključ, če bi jo hotela odpreti.

Tedaj si je deklica, kakor lahko uganete, zaželela odpreti veliko skrinjo strica Walterja in pogledati, kaj je v njej. Vsi smo namreč radovedni in deklice niso nič manj radovedne od nas drugih.

»Ne verjamem, da se bo stric Walter sploh kdaj vrnil,« je pomislila. »Očka je nekoč rekel, da ga je gotovo ubil kakšen slon. Ko bi le imela ključ —« Nenadoma je obmolknila in veselo plosknila z ročicami, saj se je spomnila velike košare ključev na polici v omari za perilo. Bili so vseh vrst in velikosti; morda bi kateri odklenil skrivnostno skrinjo!

Švignila je po stopnicah navzdol, našla košaro in se z njo vrnila na podstrešje. Nato je sedla pred skrinjo, okovano z medeninastimi žeblji, in začela v nenavadni stari ključavnici preizkušati ključ za ključem. Nekateri so bili preveliki, večina pa premajhna. Eden je šel v ključavnico, vendar se ni hotel obrniti; drugi se je tako močno zataknil, da se je nekaj časa bala, da ga nikoli več ne bo mogla izvleči. Nazadnje pa je, ko je bila košara že skoraj prazna, star medeninast ključ nenavadne oblike zlahka zdrsnil v ključavnico. Martha je radostno vzkliknila in ga obrnila z obema rokama; nato je zaslišala oster »klik« in naslednji hip se je težki pokrov sam od sebe sunkovito odprl!

Deklica se je za trenutek nagnila čez rob skrinje, a ob pogledu, ki se ji je ponudil, je osuplo odskočila. Počasi in previdno se je iz skrinje razvozlal moški, stopil na tla, pretegnil ude, nato pa snel klobuk in se presenečeni deklici vljudno priklonil.

Bil je visok in suh, njegov obraz pa je bil videti močno porjavel ali ožgan od sonca. Nato se je iz skrinje prikazal še drugi moški, ki je zehal in si mel oči kakor zaspan šolar. Bil je srednje postave in njegova koža se je zdela prav tako močno porjavela kot koža prvega.

Medtem ko je Martha z odprtimi usti strmela v ta nenavadni prizor, je iz skrinje prilezel še tretji moški. Imel je enako polt kot njegova tovariša, vendar je bil majhen in debel.

Vsi trije so bili nenavadno oblečeni. Nosili so kratke suknjiče iz rdečega žameta z zlatimi našitki in hlače do kolen iz nebesno modrega satena s srebrnimi gumbi. Čez nogavice so imeli navzkriž ovite široke rdeče, rumene in modre trakove, njihovi klobuki pa so imeli široke krajce in visoke koničaste vrhove, s katerih so plapolali dolgi, živobarvni trakovi.

V ušesih so imeli velike zlate obroče, za pasovi pa vrste nožev in pištol. Njihove oči so bile črne in bleščeče in imeli so dolge, strašne brke, na koncih zavihane kakor prašičji repek.

»Ojej, kako sta bila težka!« je vzkliknil debeli, ko si je potegnil žametni suknjič navzdol in ometel prah z nebesno modrih hlač. »Čisto sta me zmečkala.«

»Temu se ni bilo mogoče izogniti, Luigi,« je lahkotno odvrnil suhi; »pokrov skrinje me je pritiskal nate. Kljub temu ti izrekam svoje obžalovanje.« »Kar se mene tiče,« je rekel mož srednje postave, brezskrbno zvil cigareto in jo prižgal, »moraš priznati, da sem ti bil dolga leta najbližji prijatelj; zato nikar ne bodi neprijeten.«

»Na podstrešju ne smete kaditi,« je rekla Martha, ki se je ob pogledu na cigareto spet zbrala. »Lahko bi zažgali hišo.« Mož srednje postave, ki je prej sploh ni opazil, se je ob teh besedah obrnil k njej in se priklonil.

»Ker me prosi dama,« je dejal, »se bom odpovedal cigareti,« in jo vrgel na tla ter jo pohodil. »Kdo ste?« je vprašala Martha, ki je bila dotlej preveč osupla, da bi jo bilo strah.

»Dovolite, da se predstavimo,« je rekel suhi in elegantno zamahnil s klobukom. »To je Lugui,« debeli je pokimal; »in to je Beni,« mož srednje postave se je priklonil; »jaz pa sem Victor. Mi smo trije razbojniki — italijanski razbojniki.«

»Razbojniki!« je vzkliknila Martha z zgroženim pogledom. »Natanko tako. Morda na vsem svetu ni še treh razbojnikov, ki bi bili tako strašni in divji kakor mi,« je ponosno dejal Victor.

»Tako je,« je rekel debeli in resno pokimal. »Ampak to je hudobno!« je vzkliknila Martha. »Da, res je,« je odvrnil Victor. »Neznansko in silno hudobni smo. Morda na vsem svetu ne bi našli treh mož, ki bi bili bolj hudobni od teh, ki zdaj stojijo pred vami.«

»Tako je,« je odobravajoče rekel debeli. »Ampak ne bi smeli biti tako hudobni,« je rekla deklica; »to je — to je — grdo!« Victor je povesil oči in zardel.

»Grdo!« je zgroženo zasopel Beni. »To je težka beseda,« je žalostno dejal Luigi in zakopal obraz v dlani. »Nikoli si nisem mislil,« je zamrmral Victor z glasom, ki se mu je lomil od ganjenosti, »da bom kdaj deležen takšne žaljivke — in to od dame! Vendar ste morda govorili nepremišljeno. Pomisliti morate, gospodična, da imamo za svojo hudobijo opravičilo. Kajti kako naj bomo, vas vprašam, razbojniki, če nismo hudobni?«

Martha je bila v zadregi in je zamišljeno zmajala z glavo. Potem se je nečesa spomnila. »Ne morete biti več razbojniki,« je rekla, »ker ste zdaj v Ameriki.«

»V Ameriki!« so vsi trije hkrati vzkliknili. »Seveda. Na aveniji Prairie v Chicagu ste. Stric Walter vas je v tej skrinji poslal sem iz Italije.«

Ob tej novici so bili razbojniki videti silno zbegani. Lugui je sedel na star gugalnik s polomljeno prečko in si obrisal čelo z rumenim svilenim robcem. Beni in Victor sta se sesedla na skrinjo in jo gledala z bledima obrazoma in izbuljenimi očmi.

Ko si je nekoliko opomogel, je Victor spregovoril. »Vaš stric Walter nam je storil veliko krivico,« je očitajoče dejal. »Odpeljal nas je iz naše ljubljene Italije, kjer so razbojniki zelo spoštovani, in nas pripeljal v tujo deželo, kjer ne bomo vedeli, koga naj oropamo in koliko naj zahtevamo za odkupnino.«

»Tako je!« je rekel debeli in se krepko udaril po stegnu. »In v Italiji smo si pridobili tako imeniten sloves!« je obžalujoče dejal Beni. »Morda vas je stric Walter hotel poboljšati,« je pripomnila Martha.

»Ali torej v Chicagu ni razbojnikov?« je vprašal Victor. »No,« je odvrnila deklica in zdaj še sama zardela, »mi jim ne pravimo razbojniki.« »S čim pa naj se potem preživljamo?« je obupano vprašal Beni.

»V velikem ameriškem mestu se da početi marsikaj,« je rekla deklica. »Moj oče je odvetnik« (razbojniki so se zdrznili), »mamin bratranec pa je policijski inšpektor.«

»Ah,« je rekel Victor, »to je dobra služba. Policijo je treba nadzorovati, zlasti v Italiji.« »Povsod!« je dodal Beni. »Lahko pa bi počeli tudi kaj drugega,« je spodbudno nadaljevala Martha. »Lahko bi vozili tramvaje ali bili prodajalci v veleblagovnici. Nekateri postanejo celo mestni svetniki, da si služijo kruh.«

Razbojniki so žalostno zmajali z glavami. »Nismo primerni za takšno delo,« je rekel Victor. »Naš posel je ropanje.« Martha je skušala najti rešitev. »V plinarni je precej težko dobiti službo,« je rekla, »lahko pa bi postali politiki.«

»Ne!« je z nenadno srditostjo vzkliknil Beni; »ne smemo se odreči svojemu vzvišenemu poklicu. Vedno smo bili razbojniki in razbojniki moramo ostati!« »Tako je!« se je strinjal debeli.

»Tudi v Chicagu morajo biti ljudje, ki jih lahko oropamo,« je vedro pripomnil Victor. Martha je bila v stiski. »Mislim, da so jih že vse oropali,« je ugovarjala.

»Potem pa lahko oropamo roparje, saj imamo nadpovprečne izkušnje in nadarjenost,« je rekel Beni. »Ojoj, ojoj!« je zastokala deklica; »le zakaj vas je stric Walter poslal sem v tej skrinji?«

Razbojniki so postali radovedni. »To bi tudi mi radi vedeli,« je vneto izjavil Victor. »Toda nihče ne bo nikoli izvedel, saj se je stric Walter izgubil med lovom na slone v Afriki,« je prepričano nadaljevala.

»Potem moramo sprejeti svojo usodo in ropati po svojih najboljših močeh,« je rekel Victor. »Dokler ostajamo zvesti svojemu ljubljenemu poklicu, se nam ni treba sramovati.«

»Tako je!« je vzkliknil debeli. »Brata! Začnimo takoj. Oropajmo hišo, v kateri smo.« »Odlično!« sta zavpila druga dva in skočila na noge.

Beni se je grozeče obrnil k deklici. »Ostani tukaj!« je ukazal. »Če se premakneš za en sam korak, boš sama kriva za svojo kri!« Nato je z nežnejšim glasom dodal: »Nikar se ne boj; tako vsi razbojniki govorijo s svojimi ujetniki. Ampak seveda mladi dami v nobenem primeru ne bi storili nič žalega.«

»Seveda ne,« je rekel Victor. Debeli je izvlekel velik nož izza pasu in z njim zamahnil nad glavo. »Pri krvi!« je srdito vzkliknil.

»Pri bananah!« je s strašnim glasom zavpil Beni. »Poguba našim sovražnikom!« je zasikal Victor. Nato so se vsi trije skoraj prepognili in se s pištolami z napetimi petelini v rokah ter bleščečimi noži med zobmi tiho splazili po stopnicah navzdol. Martha je ostala za njimi, trepetajoča od strahu in preveč zgrožena, da bi sploh zaklicala na pomoč.

Nikoli ni vedela, kako dolgo je ostala sama na podstrešju, nazadnje pa je zaslišala mačje korake razbojnikov, ki so se vračali, in jih zagledala, kako drug za drugim prihajajo po stopnicah navzgor.

Vsi so v naročjih nosili težke tovore plena, Lugui pa je na vrhu kupa najlepših maminih večernih oblek lovil ravnotežje pite s suhim sadjem. Za njim je prišel Victor s polnim naročjem okrasnih drobnarij, medeninastim svečnikom in uro iz salona. Beni je nosil družinsko Sveto pismo, košaro s srebrnim priborom iz kredence, bakren kotliček in očkov krzneni plašč.

»O, kakšno veselje!« je rekel Victor in odložil svoj tovor; »kako prijetno je spet ropati.« »O, kakšna blaženost!« je rekel Beni; toda kotliček mu je padel na nožni prst in takoj je začel od bolečin poskakovati naokrog, pri tem pa je mrmral čudne besede v italijanščini.

»Veliko bogastva imamo,« je nadaljeval Victor in držal pito, medtem ko je Lugui svoj plen dodajal na kup; »in vse iz ene same hiše! Ta Amerika mora biti bogata dežela.«

Nato si je z bodalom odrezal kos pite, ostanek pa podal tovarišema. Vsi trije so sedli na tla in pojedli pito, medtem ko jih je Martha žalostno opazovala.

»Morali bi imeti votlino,« je pripomnil Beni; »plen moramo namreč spraviti na varno. Ali veš za kakšno skrivno votlino?« je vprašal Martho. »Obstaja Mamutova jama,« je odgovorila, »ampak je v Kentuckyju. Zelo dolgo bi se morali peljati z vlakom, da bi prišli do nje.«

Trije razbojniki so zamišljeno molče žvečili pito, že naslednji trenutek pa jih je preplašilo zvonjenje električnega hišnega zvonca, ki ga je bilo jasno slišati celo na odmaknjenem podstrešju.

»Kaj je to?« je hripavo vprašal Victor, medtem ko so vsi trije planili na noge z izvlečenimi bodali. Martha je stekla k oknu in videla, da je bil le poštar, ki je vrgel pismo v nabiralnik in spet odšel. Toda dogodek ji je dal zamisel, kako naj se znebi svojih nadležnih razbojnikov, zato je začela lomiti roke, kakor da je v hudi stiski, in zavpila:

»Policija je!« Razbojniki so se resnično preplašeni spogledali in Lugui je trepetaje vprašal: »Ali jih je veliko?« »Sto dvanajst!« je vzkliknila Martha, potem ko se je pretvarjala, da jih šteje.

»Potem smo izgubljeni!« je izjavil Beni; »s toliko nasprotniki se nikoli ne bi mogli bojevati in ostati živi.« »Ali so oboroženi?« je vprašal Victor, ki se je tresel, kakor da ga zebe.

»O, da,« je rekla. »Imajo puške in meče in pištole in sekire in — in —« »In kaj?« je vprašal Lugui. »In topove!« Trije hudobneži so glasno zastokali in Beni je z votlim glasom rekel:

»Upam, da nas bodo hitro ubili in nas ne bodo mučili. Povedali so mi, da so ti Američani pobarvani Indijanci, ki so krvoločni in strašni.«

»Tako je!« je zasopel debeli in se stresel. Nenadoma se je Martha obrnila od okna. »Moji prijatelji ste, kajne?« je vprašala. »Predani smo ti!« je odgovoril Victor.

»Obožujemo te!« je vzkliknil Beni. »Zate bi umrli!« je dodal Lugui, ki je mislil, da bo tako ali tako vsak hip umrl. »Potem vas bom rešila,« je rekla deklica. »Kako?« so v en glas vprašali vsi trije.

»Zlezite nazaj v skrinjo,« je rekla. »Potem bom zaprla pokrov, da vas ne bodo mogli najti.« Omamljeno in neodločno so se ozirali po sobi, ona pa je vzkliknila:

»Pohiteti morate! Kmalu bodo tu, da vas aretirajo.« Tedaj je Lugui skočil v skrinjo in se zleknil na dno. Beni se je prekucnil za njim in se stisnil ob zadnjo steno. Victor jima je sledil, a je prej še elegantno poljubil dekličino roko.

Nato je Martha pritekla bliže in skušala potisniti pokrov navzdol, vendar se ni hotel zaskočiti. »Bolj se morate stisniti,« jim je rekla. Lugui je zastokal. »Po svojih najboljših močeh se trudim, gospodična,« je rekel Victor, ki je bil najbliže vrhu; »toda čeprav smo prej prav lepo šli vanjo, se nam skrinja zdaj zdi nekoliko premajhna.«

»Tako je!« se je z dna oglasil zamolkli glas debelega. »Vem, kaj zaseda prostor,« je rekel Beni. »Kaj?« je zaskrbljeno vprašal Victor.

»Pita,« je odvrnil Beni. »Tako je!« je slabotno prišlo z dna. Nato je Martha sedla na pokrov in ga z vso svojo težo pritisnila navzdol. Na njeno veliko veselje se je ključavnica zaskočila; skočila je dol, napela vse moči in obrnila ključ.

Ta zgodba nas uči, naj se ne vmešavamo v reči, ki se nas ne tičejo. Kajti če bi se Martha vzdržala odpiranja skrivnostne skrinje strica Walterja, ji ne bi bilo treba znositi po stopnicah navzdol vsega plena, ki so ga razbojniki prinesli na podstrešje.