Usmiljena snaha in neusmiljena tašča

Besedilo

Usmiljena snaha in neusmiljena tašča

Živeli sta snaha in tašča. Tašča je bila zvita in neusmiljena do siromakov, snaha pa dobra kakor lep dan v letu: če je prišel kak siromak pred hišo, ga je tašča z drogom za nošenje veder odgnala, snaha pa mu je odstopila svoj grižljaj; kadar je nosila ovčje mleko domov in je kje na poti zagledala luknjico, je brž rekla: "Tu mora biti kakšna žuželka," pa ji je vanjo nalila mleka. Ker je bila tako usmiljena, jo je tašča sovražila in jo celo stradala: pred njo je zaklepala kruh, tako da je reva tudi po dva ali tri dni ostajala lačna. Nekoč je tašča hudo zbolela in leže prosila Boga, naj jo po smrti spet pušča na ta svet, da bo snahi branila razdajati imetje vsakršnim postopačem. Ko je umrla in so jo pokopali, so ljudje na pogrebščini jedli in pili, ko pa so se razšli, je snaha pomila posodo, odnesla pomije prašičem v korito in jih vanj zlila, nato pa šla spustit prašiče. Ko so prašiči pritekli h koritu, so godrnjali in hodili okoli njega, pomij pa niso hoteli piti. Začela se je čuditi, kaj jim je, ko pa je pogledala v korito, v njem ni bilo niti kapljice pomij, zemlja okoli njega pa je bila suha, torej niso iztekle! Naslednji večer je bilo spet tako in tako je šlo sedem večerov zapored. Osmi večer je rekla možu, naj on nalije prašičem jesti. Ko je mož nalil pomije in spustil prašiče ter videl, kako so shujšali, je začel ženo oštevati, zakaj jih ni hranila, temveč jih je tako zanemarila, da so čisto shirali. Tedaj mu je povedala, kaj in kako se je zgodilo, on pa je stekel h koritu pogledat, ali je prazno, in res je bilo prazno! Začel se je križati in čuditi, kaj neki bi to bilo! Tisti hip je njegova mati izpod korita spregovorila: "Sin moj! Tam na onem svetu trpim strašne muke: vsak vzdih, ki ga je vzdihnil siromak, ko sem ga odgnala od vrat, se je tam spremenil v trn in na tem trnju ležim; vsaka solza, ki jo je siromak zaradi mene potočil, pa vre v kotlu in v njem se kuham. Ker sem Boga prosila, naj me z onega sveta pošilja nadzorovat hišo, da snaha ne bi razdajala postopačem, mi je bilo sojeno prihajati na ta svet in jesti s prašiči. Tvoji ženi pa so pripravljene tri zlate mize, na njih same vrtnice in bazilika. Vprašaj jo, ali bi mi dala eno, da bi našla mir." Mož je nato šel v hišo k ženi in ji povedal vse, kaj in kako je bilo. Ko je to slišala, je pritekla h koritu pogledat taščo, in ko jo je videla tako izmučeno, je zajokala. Tašča pa jo je začela rotiti, naj ji da eno mizo, kajti tako ji je bilo sojeno: če ji snaha odstopi eno mizo, ji bo odpuščena polovica grehov in ne bo ji več treba prihajati na ta svet jest s prašiči. Snaha ji je rekla: "Podarim ti vse tri mize: kar sem dobrega storila doslej, naj bo zate, odslej pa naj mi Bog da, da si kaj zaslužim še zase." Tedaj je tašča izginila in nikoli več se ni vrnila.