Waltey
Krokar in maček
Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicijaO besedilu
Krokar in maček
- Vir
- Tisoč in ena noč
- Avtor
- arabska pripovedna tradicija
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Arabic
- Čas branja
- 2 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- حكاية الغراب والسنَّور - الليلة ١٥٠
O izvirniku
Tisoč in ena noč
Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.
Besedilo
Krokar in maček
Slišal sem, da sta bila krokar in maček pobratima. Nekoč sta bila skupaj pod drevesom, ko sta zagledala leoparda, ki se je bližal prav temu drevesu. Opazila sta ga šele, ko je bil že čisto blizu. Krokar je odletel na vrh drevesa, maček pa je ostal spodaj, ves zmeden, in mu zaklical: »Dragi prijatelj, ali se lahko domisliš, kako bi me rešil? Saj veš, da vse svoje upe polagam vate.« Krokar mu je odgovoril: »Prav v nesreči se zatečemo k pobratimom, da nam s svojo iznajdljivostjo pomagajo iz stiske. Kako lepo je to povedal pesnik:
Pravi prijatelj je tisti, ki ti ob strani stoji, ki sebi škoduje, da tebi koristi, in ko te udarci usode razbijejo, sebe razdaja, da te spet sestavi.« Nedaleč od drevesa so bili pastirji s psi. Krokar je odletel k njim, s krilom udaril ob tla ter začel glasno krakati in vreščati. Nato se jim je približal, enega od psov s krilom oplazil po gobcu in se nekoliko dvignil. Psi so se pognali za njim. Pastir je dvignil glavo, zagledal ptiča, ki je letal tik nad tlemi in se spuščal nanje, ter mu sledil. Krokar je letel le toliko, da je ušel psom, obenem pa jih je dražil z upanjem, da ga bodo ujeli in požrli. Nato se je spet nekoliko dvignil in psi so mu sledili vse do drevesa, pod katerim je bil leopard. Ko so ga zagledali, so planili nanj in ga pognali v beg, čeprav je bil še malo prej prepričan, da bo požrl mačka. Tako se je maček po zaslugi zvijače svojega prijatelja krokarja rešil leoparda. To sem ti povedal, o kralj, da bi vedel, da nas naklonjenost iskrenih prijateljev rešuje pogube.
Izvirnik
حكاية الغراب والسنَّور - الليلة ١٥٠
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
فلما كانت الليلة ١٥٠
بلغني أن غرابًا وسنَّورًا كانا متآخيَيْن، فبينما هما تحت الشجرة على تلك الحالة؛ إذ رأيا نمرًا مقبلًا على تلك الشجرة التي كانا تحتها، ولم يعلما به حتى صار قريبًا من الشجرة، فطار الغراب إلى أعلى الشجرة، وبقي السنَّور متحيرًا، فقال للغراب: يا خليلي، هل عندك حيلة في خلاصي كما هو الرجاء فيك؟ فقال له الغراب: إنما يُلتمَس الإخوة عند الحاجة إليهم في الحيلة عند نزول المكروه بهم، وما أحسن قول الشاعر:
إِنَّ صَدِيقَ الْحَقِّ مَنْ كَانَ مَعَكْ وَمَنْ يَضُرُّ نَفْسَهُ لِيَنْفَعَكْ
وَمَنْ إِذَا رَيْبُ الزَّمَانِ صَدَعَكْ شَتَّتَ فِيكَ نَفْسَهُ لِيَجْمَعَكْ
وكان قريبًا من الشجرة رعاة معهم كلاب، فذهب الغراب حتى ضرب بجناحه وجه الأرض، ونعق وصاح، ثم تقدَّمَ إليهم وضرب بجناحه وجه بعض الكلاب وارتفع قليلًا، وتبعته الكلاب وسارت في إثره، ورفع الراعي رأسه فرأى طائرًا يطير قريبًا من الأرض ويقع فتبعه، وصار الغراب لا يطير إلا بقدر التخلص من الكلاب، ويطمعها في أن تفترسه، ثم ارتفع قليلًا، وتبعته الكلاب حتى انتهى إلى الشجرة التي تحتها النمر، فلما رأت الكلاب النمر وثبت عليه فولَّى هاربًا، وكان يظن أنه يأكل السنَّور، فنجا منه ذلك السنور بحيلة الغراب صاحبه، وقد أخبرتك بهذا أيها الملك لتعلم أن مودة إخوان الصفاء تنجِّي من الهلكات.
Nadaljuj z branjem