Prevod

Nekoč sta živela kmet in kmetica, in kmetica je bila vaškemu župniku zelo všeč. Kar naprej si je želel, da bi lahko vsaj enkrat ves dan preživel sam z njo in se prav lepo zabaval, pa tudi kmetica ne bi imela nič proti. Tako ji je nekoč rekel: »Poslušajte, ljuba moja kmetica, zdaj sem se nečesa domislil, kako bi lahko enkrat ves dan prav prijetno preživela skupaj. Veste kaj, v sredo lezite v posteljo in recite možu, da ste bolni, pa le pošteno stokajte in tarnajte. Tako nadaljujte vse do nedelje, ko bom imel pridigo. Takrat bom pridigal, da bo vsakomur, ki ima doma bolnega otroka, bolnega moža, bolno ženo, bolnega očeta, bolno mater, bolno sestro, brata ali kogar koli drugega, pa se odpravi na romanje na Göcherliberg v Wälischlandu, kjer se za en krajcar dobi mernik lovorovega listja, bolni otrok, bolni mož, bolna žena, bolni oče, bolna mati, bolna sestra ali kdor koli že takoj ozdravel.«

»Bom že tako naredila,« je odgovorila kmetica. In res je v sredo legla v posteljo ter stokala in tarnala, da je bilo kaj. Mož ji je prinašal vse, na kar se je le spomnil, pa nič ni pomagalo. Ko je prišla nedelja, je kmetica rekla: »Tako hudo mi je, kakor da bom zdaj zdaj umrla, a nekaj bi pred smrtjo vendarle še rada: rada bi slišala pridigo, ki jo bo gospod župnik imel danes.« »Ah, ljuba moja,« ji je odgovoril kmet, »nikar ne hodi, še slabše bi ti lahko bilo, če bi vstala. Glej, jaz bom šel k pridigi in bom dobro poslušal, potem pa ti bom povedal vse, kar bo gospod župnik rekel.« »No,« je rekla kmetica, »pa pojdi, dobro poslušaj in mi povej vse, kar boš slišal.« Kmet je torej odšel k pridigi, in gospod župnik je začel pridigati. Rekel je, da bo vsakomur, ki ima doma bolnega otroka, bolnega moža, bolno ženo, bolnega očeta, bolno mater, bolno sestro, brata ali kogar koli drugega, pa se odpravi na romanje na Göckerliberg v Wälischlandu, kjer mernik lovorovega listja stane en krajcar, bolni otrok, bolni mož, bolna žena, bolni oče, bolna mati, bolna sestra, brat ali kdor koli že takoj ozdravel. Kdor bi se torej hotel odpraviti na to pot, naj po maši pride k njemu, pa mu bo dal vrečo za lovorovo listje in krajcar. Nihče ni bil bolj vesel kakor kmet, in po maši je šel naravnost k župniku, ta pa mu je dal vrečo za lovorovo listje in krajcar. Nato se je vrnil domov in že med vrati zavpil: »Juhej, ljuba žena, zdaj je tako, kakor da bi bila že zdrava! Gospod župnik je danes pridigal, da bo vsakomur, ki ima doma bolnega otroka, bolnega moža, bolno ženo, bolnega očeta, bolno mater, bolno sestro, brata ali kogar koli drugega, pa se odpravi na romanje na Göckerliberg v Wälischlandu, kjer mernik lovorovega listja stane en krajcar, bolni otrok, bolni mož, bolna žena, bolni oče, bolna mati, bolna sestra, brat ali kdor koli že takoj ozdravel. Zdaj sem pri gospodu župniku že dobil vrečo za lovorovo listje in krajcar, pa bom kar takoj krenil na pot, da boš čim prej ozdravela.« In je odšel. A komaj je odnesel pete, je bila kmetica že pokonci, pa tudi župnik je bil takoj tam. Zdaj pa pustimo ta dva za nekaj časa pri miru in pojdimo s kmetom. Ta je ves čas hitel naprej, da bi čim prej prišel na Göckerliberg, in med potjo je srečal svojega botra. Njegov boter je bil jajčar (prodajalec jajc) in se je ravno vračal s trga, kjer je prodal svoja jajca. »Hvaljen bodi,« je rekel boter, »kam pa tako hitite, boter?« »Na vekomaj, boter,« je odgovoril kmet. »Žena mi je zbolela, pa sem danes poslušal pridigo gospoda župnika. Pridigal je, da bo vsakomur, ki ima doma bolnega otroka, bolnega moža, bolno ženo, bolnega očeta, bolno mater, bolno sestro, brata ali kogar koli drugega, pa se odpravi na romanje na Göckerliberg v Wälischlandu, kjer mernik lovorovega listja stane en krajcar, bolni otrok, bolni mož, bolna žena, bolni oče, bolna mati, bolna sestra, brat ali kdor koli že takoj ozdravel. Zato sem pri gospodu župniku dobil vrečo za lovorovo listje in krajcar, zdaj pa sem se odpravil na pot.« »Ampak poslušajte, boter,« mu je rekel boter, »ste res tako prismuknjeni (lahkoverni), da lahko kaj takega verjamete? Veste, za kaj gre? Župnik bi rad ves dan preživel sam z vašo ženo in se prav prijetno zabaval, zato sta vas potegnila za nos, da bi se jima umaknili s poti.« »No,« je rekel kmet, »potem bi pa že rad vedel, ali je to res.« »Veste kaj,« je rekel boter, »sedite v moj koš za jajca, pa vas bom odnesel domov, in boste sami videli.« Tako sta tudi storila: boter je kmeta posadil v svoj koš za jajca in ga odnesel domov. Ko sta prišla tja, oho, tam je bilo že prav veselo! Kmetica je poklala že skoraj vse, kar je bilo na dvorišču, napekla je krofov, pa tudi župnik je bil že tam in je s seboj prinesel violino. Boter je potrkal in kmetica je vprašala, kdo je zunaj. »Jaz sem, botra,« je rekel boter. »Dajte mi, prosim, nocoj prenočišče. Na trgu nisem prodal svojih jajc in zdaj jih moram nesti nazaj domov, pa so tako težka, da jih ne morem več nositi, in tudi tema je že.« »Joj, boter,« je odgovorila kmetica, »res ste prišli ob nepravem času. No, ker pač ne gre drugače, pridite noter in sedite tja na klop ob peči.« Boter je torej sedel s svojim košem na klop ob peči. Župnik in kmetica pa sta bila prav dobre volje. Nazadnje je župnik rekel: »Poslušajte, ljuba moja kmetica, saj znate tako lepo peti, zapojte mi vendar kakšno.« »Ah,« je rekla kmetica, »zdaj ne znam več peti. Da, v mladih letih sem znala, a zdaj je to že mimo.« »No,« je spet rekel župnik, »zapojte vendar vsaj malo.« Pa je kmetica začela peti: »Moža sem poslala na Göckerliberg v Wälischlandu.«

Nato je zapel župnik: »Ko bi le ostal tam vse leto, kaj mi mar za lovorovo vrečo. Aleluja!« Zdaj je zadaj začel peti boter (tu pa moram povedati, da je bilo kmetu ime Hildebrand), in sicer je zapel: »Oj, ti moj ljubi Hildebrand, kaj delaš na klopi ob peči?

Aleluja!« In zdaj je kmet v košu zapel: »Tega petja ne morem več trpeti, zdaj moram iz koša prilezti.« Zlezel je iz koša in s tepežem spodil farja iz hiše.