Prevod
(Napisano za »Schillerjev album«) V nemški deželi Würtemberg, kjer ob cestah tako ljubko cvetijo akacije in se jablane ter hruške jeseni šibijo pod zrelim blagoslovom, leži mestece Marbach; sodi med prav neznatna mesta, vendar se lepo razprostira ob reki Neckar, ki hiti mimo mest, starih viteških gradov in zelenih vinorodnih gričev, da bi svoje vode združila s ponosnim tokom Rena.
Leto se je bližalo koncu, na trtah je viselo rdeče listje, padale so plohe in mrzli veter je postajal vse močnejši; za reveže to ni bil najprijetnejši čas. Prišli so mračni dnevi, še mračnejše pa je bilo v starih, majhnih hišah. Ena izmed njih je bila z zatrepom obrnjena proti ulici, imela je nizka okna in bila na pogled revna in skromna; takšna je bila tudi družina, ki je živela v njej, a bila je poštena in delavna, v zakladnici srca pa je hranila bogaboječnost. Gospod jim je nameraval kmalu nakloniti še enega otroka. Prišla je ura, ko je mati ležala v bolečinah in stiski, in tedaj je do nje s cerkvenega stolpa zazvenelo zvonjenje, tako globoko, tako slovesno; bil je prazničen trenutek in glas zvona je molivko napolnil s pobožnostjo in vero. Njene misli so se tako vdano dvignile k Bogu in prav tedaj je rodila sinka ter občutila neskončno srečo. Zdelo se je, da zvon v stolpu razglaša njeno radost po mestu in deželi. Dvoje jasnih otroških oči jo je gledalo in malčkovi lasje so se lesketali, kakor da bi bili pozlačeni. Otroka je tistega mračnega novembrskega dne na svet pospremilo zvonjenje; mati in oče sta ga poljubila in v svojo Biblijo zapisala, da »nama je Bog desetega novembra 1759 podaril sina«, pozneje pa sta dodala, da je pri krstu dobil imena »Johan Christoph Friedrich«.
Kaj je postalo iz tega malčka, revnega dečka iz neznatnega Marbacha? Tega takrat ni vedel nihče, niti stari cerkveni zvon, čeprav je visel tako visoko in je prvi zvonil in pel njemu, ki naj bi pozneje zapel najlepšo pesem o »Zvonu«.
Malček je rasel in z njim je rasel tudi njegov svet. Starši so se sicer preselili v drugo mesto, toda v malem Marbachu so ostali dragi prijatelji, zato sta jih mati in sin nekega dne prišla obiskat. Dečku je bilo šele šest let, vendar je že precej poznal Biblijo in pobožne pesmi; že marsikateri večer je s svojega stolčka s pletenim sedežem poslušal očeta, ko je bral Gellertove basni in pesnitev o Mesiji. S sestro, ki je bila dve leti starejša, sta točila vroče solze ob pripovedi o njem, ki je za odrešenje nas vseh umrl na križu.
Ob tem prvem obisku Marbacha se mesto ni kaj dosti spremenilo, saj tudi ni minilo prav veliko časa, odkar so odšli. Hiše so kakor prej stale s koničastimi zatrepi, nagnjenimi zidovi in nizkimi okni; na pokopališču je bilo nekaj novih grobov in tam, tik ob zidu, je zdaj v travi stal stari zvon. Padel je s svoje višine, se razpočil in ni mogel več zvoniti; na njegovo mesto je že prišel nov.
Mati in sin sta stopila na pokopališče in obstala pred starim zvonom. Mati je dečku pripovedovala, kako je ta zvon več sto let služil ljudem, zvonil ob krstih, ob poročnem veselju in ob pogrebih; oznanjal je praznično radost in grozo požarov; da, zvon je prepeval o vsem človeškem življenju. Otrok ni nikoli pozabil tega, kar mu je povedala mati; zvenelo mu je v prsih, dokler tega kot odrasel mož ni moral izliti v pesem. Mati mu je pripovedovala tudi, kako ji je ta stari cerkveni zvon v uri tesnobe zvonil v tolažbo in veselje, kako je donel in pel, ko ji je bil podarjen njen mali sin. Otrok je veliki, stari zvon gledal skoraj s pobožnim spoštovanjem; sklonil se je in ga poljubil, pa naj je bil še tako star, razpokan in zavržen med travo in koprivami.
Ostal je v spominu malega dečka, ki je odraščal v revščini. Visok in suh, rdečkastih las in pegastega obraza, takšen je bil, a imel je dvoje jasnih oči, kakor globoka voda. Kako se mu je godilo? Dobro, zavidljivo dobro! Po najvišji milosti je bil sprejet v vojaško šolo, v oddelek za otroke imenitnejših ljudi, in to je bila čast, prava sreča; nosil je gamaše, trdo ovratno ruto in napudrano lasuljo. Deležen je bil učenosti, podajali pa so mu jo ob ukazih: »Marš!« — »Stoj!« — »Čelno!« Iz tega bi že lahko kaj nastalo.
Stari cerkveni zvon, odmaknjen in pozabljen, bo nemara nekoč prišel v talilno peč; kaj bo potem nastalo iz njega? Tega ni bilo mogoče povedati, prav tako pa ni bilo mogoče povedati, kaj bo nastalo iz zvona v mladih prsih. V njih je bila zvonovina, donela je in morala zazveneti v širni svet; in čim tesneje je postajalo za šolskim zidom in čim bolj oglušujoče so odmevali ukazi »Marš! Stoj! Čelno!«, tem močneje je zvenelo v mladeničevih prsih. Zapel je v krogu tovarišev in zven je segel čez meje dežele; toda za to ni dobil šolanja, obleke in hrane. Dobil je številko za tisti zatič, ki naj bi ga predstavljal v velikem urnem mehanizmu, kamor naj bi vsi sodili in opravljali oprijemljivo koristno delo. — Kako malo razumemo sami sebe; kako naj bi nas potem vedno razumeli drugi, celo najboljši med njimi! Toda prav pod pritiskom nastane dragulj. Pritisk je bil tu; bo svet sčasoma prepoznal dragulj?
V vladarjevi prestolnici je bilo veliko slavje. Tisoč svetilk je svetilo, rakete so žarele; tisti sijaj še danes živi v spominu po njem, ki je tedaj v solzah in bolečinah, ne da bi ga kdo opazil, skušal doseči tuja tla. Moral je zapustiti domovino, mater in vse svoje drage, sicer bi utonil v toku vsakdanjosti.
Staremu zvonu se je dobro godilo; stal je v zavetju ob marbaškem cerkvenem zidu, odmaknjen, pozabljen! Veter je švignil čezenj in bi lahko pripovedoval o njem, ob čigar rojstvu je zvon zvonil; pripovedoval bi lahko, kako mrzlo je vel nad njim, ko se je malo prej, izčrpan od utrujenosti, zgrudil v gozdu sosednje dežele, kjer so bili vse njegovo bogastvo in vse upanje za prihodnost le popisani listi o »Fiescu«. Veter bi lahko pripovedoval o njegovih edinih zaščitnikih, samih umetnikih, ki so se izmuznili z branja tega dela in šli kegljat. Veter bi lahko poročal o bledem beguncu, ki je tedne in mesece živel v revnem gostišču, kjer je gostilničar razgrajal in pil, kjer je vladalo surovo veseljačenje, medtem ko je on prepeval o idealu. Težki dnevi, mračni dnevi! Srce mora samo trpeti in izkusiti tisto, o čemer bo pelo.
Mračni dnevi in mrzle noči so minevali nad starim zvonom; ni jih občutil, toda zvon v človeških prsih občuti čas svoje stiske. Kako se je godilo mladeniču? Kako se je godilo staremu zvonu? Zvon je odpotoval daleč, dlje, kakor je bilo mogoče slišati njegov glas z višave v stolpu. Mladenič pa — zvon v njegovih prsih je zazvenel dlje, kakor so kdaj segle njegove noge in njegove oči; donel je in še danes zvoni čez svetovna morja, okoli vse zemlje. Najprej pa poslušajte o zvonu! Odnesli so ga iz Marbacha, prodali so ga kot star baker in namenjen je bil v talilno peč na Bavarskem. Kako je prišel tja in kdaj? To naj pove zvon sam, če zna; ni posebno pomembno. Gotovo pa je, da je prišel v bavarsko kraljevo mesto. Mnogo let je minilo, odkar je padel s stolpa; zdaj naj bi ga pretopili in uporabili pri ulivanju velikega častnega spomenika, podobe velikega moža nemškega ljudstva in dežele. Zdaj pa poslušajte, kako se je to zgodilo; čudno in čudovito se vendar prepletajo stvari na tem svetu! Zgoraj na Danskem, na enem zelenih otokov, kjer rastejo bukve in je mnogo starodavnih gomil, je nekoč živel prav reven deček, ki je hodil v coklah in v stari ruti nosil hrano očetu, ki je rezbaril v ladjedelnici na Holmenu. Ta revni otrok je postal ponos svoje dežele; v marmor je klesal veličastne podobe, ki so osupnile svet, in prav njemu je bila zaupana častna naloga, da iz gline oblikuje veličastno, lepo postavo, ki jo bo mogoče uliti v bron: podobo njega, čigar ime je oče zapisal v svojo Biblijo — Johan Christoph Friedrich.
In razžarjena kovina je stekla v kalup, stari cerkveni zvon — da, nihče ni pomislil na njegov domači kraj in njegov zamrli zven — je stekel z njo v kalup in iz njega sta nastala glava in oprsje kipa, ki zdaj, odkrit, stoji v Stuttgartu pred starim gradom, na trgu, po katerem je mož, ki ga upodablja, nekoč hodil živ, se bojeval in si prizadeval, stiskan od sveta okoli sebe: deček iz Marbacha, učenec Karlove šole, begunec, veliki, nesmrtni nemški pesnik, ki je opeval osvoboditelja Švice in od Boga navdihnjeno francosko devico.
Bil je lep sončen dan; v kraljevem Stuttgartu so s stolpov in streh plapolale zastave, cerkveni zvonovi so zvonili v praznik in veselje, le en zvon je molčal. Sijal je v jasnem soncu, sijal z obraza in oprsja veličastne podobe. Minilo je natanko sto let od dne, ko je zvon v marbaškem stolpu zvonil v veselje in tolažbo trpeči materi, ki je v revni hiši rodila svojega otroka, revnega tedaj, nekoč pa bogatega moža, čigar zaklade svet blagoslavlja; njega, pesnika plemenitega ženskega srca, pevca velikega in veličastnega, Johana Christopha Friedricha Schillerja.
