Prevod

Kako lepo je bilo na deželi! Bilo je poletje, žito je bilo zlato rumeno, oves zelen, seno je bilo spodaj na zelenih travnikih zloženo v kopice, štorklja pa je stopala na svojih dolgih rdečih nogah in govorila po egipčansko, saj se je tega jezika naučila od matere. Okrog njiv in travnikov so se razprostirali veliki gozdovi, sredi njih pa so ležala globoka jezera. Da, res je bilo lepo na deželi! V soncu je stal star dvorec, obdan z globokimi vodnimi jarki, od zidu pa vse do vode so rasli veliki listi kislice, tako visoki, da so lahko majhni otroci pod največjimi stali povsem vzravnani. Tam je bilo tako divje in zaraščeno kakor v najgostejšem gozdu in tam je na svojem gnezdu sedela raca. Izvaliti je morala svoje male račke, a se je tega že skoraj naveličala, ker je trajalo tako dolgo in je le redko dobila obisk. Druge race so se raje vozile po vodnih jarkih, kakor da bi prišle gor in sedele pod listom kislice ter z njo klepetale.

Naposled je začelo pokati jajce za jajcem. »Čiv! Čiv!« se je oglašalo iz njih; vsi rumenjaki so oživeli in pomolili glavice na plan. »Ga! Ga!« je rekla raca, račke pa so se podvizale, kolikor so se mogle, in se pod zelenimi listi ozirale na vse strani. Mati jim je pustila, da so si ogledovale, kolikor so hotele, kajti zelena barva je dobra za oči.

»Kako velik je vendar svet!« so govorile vse račke, saj so imele zdaj res čisto drugače veliko prostora kakor prej v jajcu. »Mar mislite, da je to ves svet?« je rekla mati. »Ta se razprostira daleč onkraj vrta, prav do župnikove njive! Ampak tam še nikoli nisem bila! — Saj ste menda vse tukaj!« In vstala je. »Ne, niso še vse! Največje jajce še vedno leži tu. Kako dolgo bo še trajalo! Zdaj imam pa že skoraj dovolj!« In spet je sedla nanj.

»No, kako gre?« je vprašala stara raca, ki je prišla na obisk. »S tem enim jajcem traja tako dolgo!« je rekla raca na gnezdu. »Nikakor noče počiti! Ampak poglej druge! To so najlepše račke, kar sem jih kdaj videla! Vse so podobne očetu, tistemu ničvrednežu, ki me še obiskat ne pride.«

»Pokaži mi jajce, ki noče počiti!« je rekla stara. »Verjemi mi, puranje jajce je! Tudi mene so nekoč tako pretentali in koliko skrbi in težav sem imela s tistimi mladiči, kajti vode se bojijo, ti povem! Nikakor jih nisem mogla spraviti vanjo! Gagala sem in jih ščipala, pa ni nič pomagalo! — Pokaži mi jajce! Da, puranje je! Kar pusti ga in nauči druge otroke plavati!«

»Vseeno bom še malo sedela na njem!« je rekla raca. »Če sem že tako dolgo, lahko pa še nekaj časa!« »Kakor hočeš!« je rekla stara raca in odšla.

Naposled je veliko jajce počilo. »Čiv! Čiv!« je rekel mladič in se prekopicnil iz njega. Bil je tako velik in grd. Raca ga je pogledala. »Ta raček je pa strašansko velik!« je rekla. »Nobeden od drugih ni tak! Menda ja ni puranček! No, to bomo kmalu videli! V vodo bo moral, pa četudi ga sama brcnem vanjo!«

Naslednji dan je bilo prekrasno vreme; sonce je sijalo na vse zelene liste kislice. Račja mati je z vso družino prišla do vodnega jarka. Čof! Skočila je v vodo. »Ga! Ga!« je rekla in račke so se druga za drugo zapodile za njo. Voda jim je pljusknila čez glave, vendar so takoj spet priplavale na površje in prav lepo plavale. Nogice so se gibale kar same od sebe in vse so bile v vodi, celo grdi sivi mladič je plaval z njimi.

»Ne, to ni puranček!« je rekla. »Poglejte, kako lepo premika noge in kako pokonci se drži! Moj lastni otrok je! Pravzaprav je kar čeden, če ga dobro pogledaš! Ga! Ga! — Zdaj pa z menoj, popeljala vas bom v svet in vas predstavila na račjem dvorišču. Toda ves čas ostanite blizu mene, da vas kdo ne pohodi, in pazite se mačk!«

In tako so prišli na račje dvorišče. Tam je bil strašanski hrup, kajti dve družini sta se prepirali za jeguljino glavo, nazadnje pa jo je dobila mačka.

»Vidite, tako gre na svetu!« je rekla račja mati in se obliznila okrog kljuna, kajti tudi sama bi bila rada dobila jeguljino glavo. »Zdaj pa le noge podse!« je rekla. »Podvizajte se in se z vratom priklonite tisti stari raci tamle! Najimenitnejša je med vsemi tukaj! Španskega rodu je, zato je tako zajetna, in poglejte, okrog noge ima rdečo krpico! To je nekaj izredno lepega in največje odlikovanje, kar ga lahko dobi raca. Pomeni, da je nočejo izgubiti in da jo morajo prepoznati tako živali kot ljudje! — Podvizajte se! — Pa ne obračajte nog navznoter! Lepo vzgojena račka postavlja noge daleč narazen, kakor oče in mati! Tako, vidite! Zdaj pa se priklonite z vratom in recite: ga!«

In tako so tudi storile. Toda druge race okrog njih so jih gledale in na ves glas govorile: »No, pa imamo še to druščino! Kot da nas ni že dovolj! In fej, kakšen je tisti raček! Tega že ne bomo trpele!« In pri priči je priletela neka raca ter ga ugriznila v tilnik.

»Pusti ga!« je rekla mati. »Saj nikomur nič ne stori!« »Že, ampak prevelik je in preveč čuden!« je rekla raca, ki ga je ugriznila. »Zato jih mora dobiti!«

»Lepe otroke ima mamica!« je rekla stara raca s krpico okrog noge. »Vsi so lepi, razen enega; ta se ni posrečil! Ko bi ga le lahko naredila še enkrat!«

»To ne gre, vaša milost!« je rekla račja mati. »Res ni lep, je pa iz srca dober in plava tako lepo kakor kateri koli od drugih, rekla bi celo malo bolje! Mislim, da bo zrasel v lepega račka ali pa bo sčasoma postal nekoliko manjši! Predolgo je bil v jajcu in zato ni dobil prave postave!« Nato ga je s kljunom počohala po tilniku in mu pogladila perje. »Poleg tega je racman,« je rekla, »in pri njem to ni tako pomembno! Mislim, da bo krepak in se bo že prebil skozi življenje!«

»Druge račke so ljubke!« je rekla stara. »Kar počutite se kot doma, in če najdete jeguljino glavo, mi jo lahko prinesete!« — In tako so se počutile kot doma.

Toda ubogega račka, ki je zadnji prišel iz jajca in je bil tako grd, so grizli, suvali in zasmehovali, tako race kakor kokoši. »Prevelik je!« so govorili vsi. Puran, ki se je rodil z ostrogami in je zato mislil, da je cesar, se je napihnil kakor ladja z razpetimi jadri, stopil naravnost proti njemu, zagolgolal in postal ves rdeč v glavo. Ubogi raček ni vedel, kje sploh še sme stati ali hoditi; bil je tako žalosten, ker je bil tako grd in v posmeh vsemu račjemu dvorišču.

Tako je bilo prvi dan, potem pa je postajalo vse huje. Ubogega račka so vsi preganjali, celo bratje in sestre so bili hudobni do njega in so mu kar naprej govorili: »Ko bi te le mačka odnesla, ti grda spaka!« Mati pa je govorila: »Ko bi bil le daleč proč!« Race so ga grizle, kokoši so ga kljuvale, dekla, ki je krmila živali, pa ga je brcala.

Tedaj je stekel in zletel čez ograjo. Drobne ptice v grmovju so prestrašeno švignile v zrak. »To je zato, ker sem tako grd,« je pomislil raček in zaprl oči, a je vseeno tekel naprej. Tako je prišel do velikega močvirja, kjer so živele divje race. Tam je ležal vso noč, tako utrujen in žalosten je bil.

Zjutraj so divje race vzletele in si ogledale novega tovariša. »Kaj pa si ti?« so vprašale, raček pa se je obračal na vse strani in jih pozdravljal, kakor je najbolje znal.

»Strašansko grd si!« so rekle divje race. »Ampak nam je prav vseeno, dokler se ne priženiš v našo družino!« — Ubožček! Prav zares ni mislil na ženitev; ko bi le smel ležati med ločjem in piti malo močvirske vode.

Tam je ležal cela dva dneva, potem pa sta prišli dve divji gosi, ali bolje, dva divja gosaka, saj sta bila samca. Ni bilo dolgo, odkar sta prišla iz jajca, in zato sta bila tako predrzna.

»Poslušaj, tovariš!« sta rekla. »Tako grd si, da si nama kar všeč! Bi šel z nama po svetu in postal ptica selivka? Prav blizu, v drugem močvirju, je nekaj prav ljubkih divjih gosi, samih gospodičen, ki znajo reči: ga! Še srečo bi lahko imel pri njih, tako grd si!« — — »Pif! Paf!« je prav tedaj počilo nad njimi in oba divja gosaka sta mrtva padla v ločje, voda pa je postala krvavo rdeča. Pif! Paf! je spet odjeknilo in cele jate divjih gosi so vzletele iz ločja, nato pa je znova počilo. Bil je velik lov. Lovci so ležali vsenaokrog močvirja, nekateri so celo sedeli na drevesnih vejah, ki so segale daleč nad ločje. Modrikasti dim se je kakor oblaki vlekel med temnimi drevesi in obvisel daleč nad vodo. Po blatu so bredli lovski psi, čof, čof; ločje in trstičje sta se zibala na vse strani. Ubogi raček je bil na smrt prestrašen. Obrnil je glavo, da bi jo skril pod perut, in prav tisti hip je tik ob njem stal strašansko velik pes. Jezik mu je visel daleč iz gobca, oči pa so se mu grozljivo svetile. Gobec je pomolil naravnost proti račku in pokazal ostre zobe — — potem pa čof! čof! odšel naprej, ne da bi ga zgrabil.

»O, hvala bogu!« je vzdihnil raček. »Tako grd sem, da me niti pes noče ugrizniti!« In potem je povsem mirno ležal, medtem ko so šibre švigale skozi ločje in je pokal strel za strelom.

Šele pozno v dnevu je vse utihnilo, a ubogi mladič si še vedno ni upal vstati. Čakal je še nekaj ur, preden se je ozrl naokrog, nato pa jo je iz močvirja ucvrl, kolikor hitro je mogel. Tekel je čez njive in travnike, veter pa je tako silovito pihal, da se je le s težavo premikal naprej.

Proti večeru je prišel do revne kmečke kočice. Bila je tako zanikrna, da še sama ni vedela, na katero stran naj se podre, pa je zato kar obstala. Veter je tako zavijal okrog račka, da je moral sesti na rep, če se mu je hotel upreti; in pihalo je vse huje. Tedaj je opazil, da so se vrata snela z enega tečaja in visijo tako postrani, da se lahko skozi špranjo izmuzne v izbo. In to je tudi storil.

Tam je živela stara ženica s svojim mačkom in kokošjo. Maček, ki ga je klicala Sønnike, je znal usločiti hrbet in presti, celo iskre so se kresale iz njega, če si ga pogladil proti dlaki. Kokoš je imela čisto kratke nožice, zato so ji rekli »Kykkelilavben«. Pridno je nesla jajca in ženica jo je imela rada kakor lastnega otroka.

Zjutraj so tujega račka takoj opazili in maček je začel presti, kokoš pa kokodakati. »Kaj pa je to!« je rekla ženica in pogledala naokrog. Ker je slabo videla, je mislila, da je raček tolsta raca, ki je zašla k njej. »To je pa lep ulov!« je rekla. »Zdaj bom lahko imela račja jajca, samo da ni racman! Bomo že videli!«

In tako so račka za tri tedne sprejeli na poskušnjo, a jajc ni bilo. Maček je bil gospodar v hiši, kokoš pa gospa, in ves čas sta govorila: »Midva in svet!« Mislila sta namreč, da predstavljata polovico sveta, in to tisto daleč najboljšo. Račku se je zdelo, da bi človek lahko imel tudi drugačno mnenje, toda kokoš tega ni trpela.

»Znaš nesti jajca?« je vprašala. »Ne!« »No, potem pa drži jezik za zobmi!« Maček pa je rekel: »Znaš usločiti hrbet, presti in kresati iskre?« »Ne!« »Potem pa ne izražaj svojega mnenja, kadar govorijo pametni ljudje!«

Raček je čemel v kotu in bil slabe volje. Tedaj je pomislil na sveži zrak in sonce. Začutil je tako nenavadno željo, da bi plaval po vodi, da nazadnje ni mogel več molčati in je moral povedati kokoši.

»Kaj pa ti je?« je vprašala. »Nobenega dela nimaš, zato te obhajajo take muhe! Nesi jajca ali predi, pa te bodo minile.« »Ampak tako lepo je plavati po vodi!« je rekel raček. »Tako lepo je, ko ti seže čez glavo in se potopiš prav do dna!«

»Da, res velik užitek!« je rekla kokoš. »Najbrž se ti je zmešalo! Vprašaj mačka, najpametnejši je, kar jih poznam, ali rad plava po vodi in se potaplja! O sebi sploh ne bom govorila. — Vprašaj kar najino gospodarico, staro ženico; na vsem svetu ni nikogar pametnejšega od nje! Misliš, da bi rada plavala in imela vodo čez glavo?«

»Ne razumeta me!« je rekel raček. »Če te midva ne razumeva, kdo naj te potem razume! Menda ja ne misliš, da si pametnejši od mačka in ženice, da mene niti ne omenjam! Ne spakuj se, otrok! In zahvali se svojemu stvarniku za vse dobro, ki smo ti ga storili! Mar nisi prišel v toplo izbo in dobil družbe, od katere se lahko česa naučiš? Ampak ti si pravi sitnež in prav nič prijetno ni biti s teboj! Meni lahko verjameš! Dobro ti hočem, zato ti govorim neprijetne reči, in po tem se poznajo pravi prijatelji! Zdaj pa le glej, da boš nesel jajca in se naučil presti ali kresati iskre!«

»Mislim, da bom šel v širni svet!« je rekel raček. »Pa pojdi!« je rekla kokoš. In raček je odšel. Plaval je po vodi in se potapljal, a vse živali so ga zaradi njegove grdote prezirale.

Prišla je jesen. Listje v gozdu je porumenelo in porjavelo, veter ga je zgrabil, da je plesalo naokrog, visoko v zraku pa je bilo videti hladno. Oblaki so težko viseli, polni toče in snežink, na ograji pa je stal krokar in od samega mraza kričal: »Kra! Kra!« Že ob misli na to je človeka pošteno zazeblo. Ubogemu račku res ni bilo dobro.

Nekega večera, ko je sonce tako čudovito zahajalo, je iz grmovja prišla cela jata velikih, prelepih ptic. Raček ni še nikoli videl tako lepih. Bile so bleščeče bele, z dolgimi, gibkimi vratovi. To so bili labodi. Oglašali so se s prav nenavadnim glasom, razprostrli svoja veličastna dolga krila in odleteli iz mrzlih krajev v toplejše dežele, k nezamrznjenim jezerom! Dvigali so se visoko, visoko in malega grdega račka je prevzelo tako nenavadno čustvo. V vodi se je zavrtel kakor kolo, iztegnil vrat visoko v zrak za njimi in zakričal tako glasno in nenavadno, da se je še sam prestrašil. O, ni mogel pozabiti teh lepih ptic, teh srečnih ptic! In brž ko jih ni več videl, se je potopil prav do dna; ko je spet priplaval na površje, je bil ves iz sebe. Ni vedel, kako se pticam reče, niti kam so odletele, pa vendar jih je vzljubil, kakor ni še nikoli nikogar. Prav nič jim ni zavidal; kako bi mu sploh prišlo na misel, da bi si želel takšne lepote? Zadovoljen bi bil že, ko bi ga race le trpele med seboj! — Ubogi grdi raček!

Zima pa je bila tako mrzla, tako mrzla. Raček je moral nenehno plavati, da voda ne bi povsem zamrznila. Toda vsako noč je bila luknja, v kateri je plaval, manjša in manjša. Tako je zmrzovalo, da je ledena skorja pokala. Raček je moral ves čas premikati noge, da se voda ne bi zaprla nad njim. Naposled je omagal, obležal povsem pri miru in primrznil v led.

Zgodaj zjutraj je prišel kmet, ga zagledal, stopil na led in ga z lesenim coklom razbil, nato pa račka odnesel domov k svoji ženi. Tam je spet prišel k sebi.

Otroci so se hoteli igrati z njim, raček pa je mislil, da mu hočejo kaj hudega, in je od strahu planil naravnost v skledo z mlekom, da je mleko pljusknilo po izbi. Žena je zavpila in dvignila roke, raček pa je tedaj zletel v korito z maslom, nato v sod z moko in spet ven. Ojoj, kakšen je bil! Žena je vpila in zamahovala za njim s kleščami za žerjavico, otroci pa so se med lovljenjem račka spotikali drug čez drugega ter se smejali in kričali! — Še dobro, da so bila vrata odprta. Švignil je skoznje in se skril med grmovje v sveže zapadlem snegu. Tam je obležal kakor v zimskem spanju.

Toda preveč žalostno bi bilo pripovedovati o vsej stiski in gorju, ki ju je moral prestati v ostri zimi. — — Ležal je v močvirju med trstičjem, ko je sonce spet začelo toplo sijati. Škrjančki so peli — bila je prelepa pomlad.

Tedaj je nenadoma dvignil krila; zašumela so močneje kakor prej in ga z vso silo ponesla naprej. Še preden se je dobro zavedel, je bil v velikem vrtu, kjer so cvetele jablane, kjer je dišal španski bezeg in se na dolgih zelenih vejah sklanjal prav do vijugastih vodnih jarkov. O, kako lepo je bilo tu, kako pomladno sveže! In prav pred njim so iz goščave prišli trije lepi beli labodi. Šumeli so s perjem in tako lahkotno drseli po vodi. Raček je prepoznal veličastne ptice in prevzela ga je nenavadna otožnost.

»Poletel bom k njim, h kraljevskim pticam! In do smrti me bodo skljuvale, ker se jim jaz, ki sem tako grd, drznem približati! Ampak naj bo! Bolje, da me ubijejo one, kakor da me grizejo race, kljuvajo kokoši, brca dekla, ki skrbi za kokošje dvorišče, in da pozimi trpim!« In poletel je na vodo ter zaplaval proti veličastnim labodom. Ti so ga zagledali in s šumečim perjem zdrsnili proti njemu. »Kar ubijte me!« je rekla uboga žival in sklonila glavo k vodni gladini ter čakala na smrt. — Toda kaj je zagledala v bistri vodi! Pod seboj je videla lastno podobo, a ni bila več nerodna, črnosiva ptica, grda in odurna; tudi sama je bila labod.

Nič hudega ni, če se rodiš na račjem dvorišču, samo da si ležal v labodjem jajcu! Zdaj je bil prav vesel vse stiske in vseh nadlog, ki jih je prestal; šele zdaj je znal ceniti svojo srečo in vso lepoto, ki ga je pozdravljala. — Veliki labodi pa so plavali okrog njega in ga božali s kljuni.

Na vrt je prišlo nekaj majhnih otrok in v vodo so metali kruh in zrnje. Najmlajši je zaklical: »Nov je tukaj!« Drugi otroci pa so veselo pritrdili: »Da, nov je prišel!« Ploskali so in plesali naokrog, nato pa stekli po očeta in mater. V vodo so metali kruh in kolač in vsi so govorili: »Novi je najlepši! Tako mlad in tako lep!« Stari labodi pa so se mu priklanjali.

Tedaj je postal ves sramežljiv in skril glavo za peruti, še sam ni vedel zakaj. Bil je neizmerno srečen, a prav nič prevzeten, kajti dobro srce ni nikoli prevzetno! Pomislil je, kako so ga nekoč preganjali in zasmehovali, zdaj pa je slišal vse govoriti, da je najlepši med vsemi lepimi pticami. Španski bezeg je sklanjal veje prav do vode k njemu, sonce pa je sijalo tako toplo in prijetno. Tedaj je zašumelo njegovo perje, vitki vrat se je dvignil in iz srca je radostno vzkliknil: »O tolikšni sreči nisem niti sanjal, ko sem bil še grdi raček!«