Prevod

V enem izmed majhnih mestec je pri možu, ki je imel svojo hišo z dvoriščem, vsa družina zvečer sedela zbrana v krogu. Bilo je v tistem letnem času, ko pravimo, da se večeri daljšajo; še vedno je bilo milo in toplo. Svetilka je gorela, dolge zavese so zastirale okna, na katerih so stali cvetlični lončki, zunaj pa je sijala prelepa mesečina. A o njej se niso pogovarjali; govorili so o starem, velikem kamnu, ki je ležal spodaj na dvorišču, tik ob kuhinjskih vratih. Nanj so dekle pogosto postavljale zdrgnjeno bakreno posodo, da bi se posušila na soncu, otroci pa so se radi igrali na njem — pravzaprav je bil to star nagrobnik.

»Da,« je rekel gospodar, »mislim, da je iz stare samostanske cerkve, ki so jo podrli; takrat so vendar prodajali prižnico, nagrobne plošče in nagrobnike! Moj pokojni oče jih je kupil več; razbili so jih in uporabili za tlakovanje, ta kamen pa je ostal in odtlej leži na dvorišču.«

»Dobro se vidi, da je nagrobnik,« je rekel najstarejši otrok. »Na njem je še zmeraj mogoče razločiti peščeno uro in del angela, napis pa je skoraj povsem zbrisan, razen imena Preben in velike črke S tik za njim, malo niže pa še imena Marthe. Več se ne da razbrati, pa še to se jasno vidi le, kadar dežuje ali kadar ga operemo.«

»Moj Bog, saj to je nagrobnik Prebna Svaneja in njegove žene!« je rekel starec, ki je sedel z njimi in bi bil po letih lahko ded vsem v sobi. »Da, ta zakonca sta bila med zadnjimi, ki so ju pokopali na starem samostanskem pokopališču! Bila sta star, spoštovanja vreden par iz mojih deških let! Vsi so ju poznali in vsi so ju imeli radi; bila sta kakor kraljevski par med starci v našem mestu! Ljudje so govorili, da imata več kot sod zlata, pa vendar sta se oblačila preprosto, v najbolj grobo blago, le njuno perilo je bilo bleščeče belo. Kako čudovit star par sta bila Preben in Marthe! Kadar sta sedela na klopi vrh visokih kamnitih stopnic pred hišo, nad katere je stara lipa sklanjala svoje veje, in prijazno, blago prikimavala mimoidočim, je človeku kar zaigralo srce. Do ubogih sta bila neizmerno dobra! Hranila sta jih, oblačila in v vsej njuni dobrodelnosti sta bili preudarnost in pravo krščanstvo. Najprej je umrla žena! Tistega dne se tako dobro spominjam! Bil sem še majhen deček in z očetom sva bila pri starem Prebnu, ravno ko je zaspala za vselej; starec je bil tako pretresen, jokal je kakor otrok. Pokojna je še ležala v spalnici, tik ob sobi, kjer smo sedeli. Mojemu očetu in dvema sosedoma je pripovedoval, kako samotno bo zdaj, kakšen blagoslov mu je bila, koliko let sta preživela skupaj ter kako sta se spoznala in vzljubila. Kot sem rekel, bil sem še majhen in sem stal ter poslušal, vendar me je čudovito prevzelo, ko sem poslušal starca in gledal, kako postaja vse bolj živahen in kako mu lica zardevajo, ko pripoveduje o času njune zaroke, o tem, kako ljubka je bila in koliko drobnih, nedolžnih ovinkov je ubral, da bi jo srečal. Govoril je tudi o poročnem dnevu in oči so mu ob tem zasijale; kakor da bi znova zaživel v tistem srečnem času. Ona pa je zdaj ležala mrtva v sosednji spalnici, stara žena, in on je bil star mož, ki je govoril o času upanja! — — Da, da, tako je to! Takrat sem bil še otrok, zdaj pa sem star, star kakor Preben Svane. Čas mineva in vse se spreminja! Tako dobro se spominjam dneva njenega pogreba; stari Preben je hodil tik za krsto. Nekaj let prej sta si bila zakonca dala izklesati nagrobnik z napisom in imenoma, le letnici smrti sta manjkali; zvečer so kamen pripeljali in ga položili na grob. Leto zatem so ga spet dvignili in stari Preben se je pridružil svoji ženi. Za njima ni ostalo toliko bogastva, kot so ljudje mislili in govorili; kar ga je bilo, so dobili daljni sorodniki, za katere prej nihče ni vedel. Hišo z lesenim ogrodjem in klopjo na visokih kamnitih stopnicah pod lipo je mestna oblast dala podreti, saj je bila preveč dotrajana, da bi si jo upali pustiti stati. Pozneje, ko je enaka usoda doletela še samostansko cerkev in so pokopališče opustili, je bil nagrobnik Prebna in Marthe, kakor vse drugo od tam, naprodaj vsakomur, ki ga je hotel kupiti. Po naključju ga niso razbili in porabili, temveč še vedno leži na dvorišču, otrokom za igro in dekli za odlaganje zdrgnjene kuhinjske posode. Čez počivališče starega Prebna in njegove žene zdaj teče tlakovana ulica; nihče se ju več ne spominja!«

In starec, ki je vse to pripovedoval, je otožno zmajal z glavo. »Pozabljeno! Vse bo pozabljeno!« je rekel. Nato so se v sobi začeli pogovarjati o drugih rečeh; najmlajši deček pa, otrok z velikimi, resnimi očmi, je splezal na stol za zavesami in pogledal dol na dvorišče, kjer je mesec jasno osvetljeval veliki kamen. Ta se mu je prej vedno zdel prazen in ploščat, zdaj pa je ležal tam kakor velikanski list iz zgodovinske knjige. Vse, kar je deček slišal o Prebnu in njegovi ženi, je kamen hranil v sebi. Deček je gledal vanj, nato pa dvignil pogled k jasnemu, svetlemu mesecu v čistem, visokem nebu, in bilo je, kakor da nad zemljo sije Božji obraz.

»Pozabljeno! Vse bo pozabljeno!« se je slišalo iz sobe in tisti hip je nevidni angel poljubil dečka na prsi in čelo ter tiho zašepetal: »Skrbno čuvaj seme, ki ti je bilo dano, čuvaj ga do časa zrelosti! Po tebi, otrok, bosta izbrisani napis in razpadajoči nagrobnik v svetlih zlatih potezah zaživela pred prihodnjimi rodovi! Stara zakonca bosta spet z roko v roki hodila po starih ulicah in nasmejana, s svežimi, rdečimi lici sedela na kamnitih stopnicah pod lipo ter prikimavala revnim in bogatim. Seme te ure bo z leti zraslo v cvetočo pesniško stvaritev. Dobro in lepo ne potoneta v pozabo, živita v pripovedih in pesmih.«