Prevod

Med častitljivimi ostalinami Newburyja je le malo takih, ki bi bile bolj znane in cenjene od starega bresta. To je mogočno drevo z obsegom štiriindvajset čevljev in pol, ki naj bi tam stalo že od leta 1713. Tistega leta ga je posadil Richard Jacques, tedaj še mlad kmečki fant, ki je imel, kakor vsi kmečki fantje, svojo ljubo in jo oboževal, kakor se za kmečke fante in vse druge moške spodobi. Ob nekem obisku se je pri njej zadržal nenavadno dolgo. Ko se je odpravil domov, je bila ura že skoraj deset. Mestece je že dobro uro spalo; noč je bila temačna in tesnobno tiha, po pokopališču pa so poplesavale mrtvaške lučke. Časi čarovnic še niso bili tako daleč za njim, da bi se počutil varnega, zato je z bresta, ki je rasel pred hišo njegove ljube, odlomil vejo in med hojo z njo vihtel po zraku, da mu ne bi poti zastavil kak duh, strašilo, trol ali škrat. Domov je prispel, ne da bi ga doletela katera od nadlog, ki mu jih je pričarala vraževerna domišljija. Ko je vejo že hotel zavreči, se mu je v mislih prikazala tolažilna podoba njegove ljube, in sklenil je vejo posaditi pred svojimi vrati, da bi ga v urah, ko sta bila ločena, spominjala nanjo, ki je prebivala pod drevesom, s katerega jo je odlomil. Tako je tudi storil. Veja se je ukoreninila in rasla, in ko sta bila mladenič in dekle že dolga leta poročena, so se pod njenimi vejami igrali njuni otroci in vnuki.