Prevod

Bil je šiling, ki je ves bleščeč prišel iz kovnice, poskakoval in žvenketal: »Hura! Zdaj pa grem v širni svet!« In res je šel. Otrok ga je trdno držal s toplimi rokami, skopuh pa z mrzlimi, lepljivimi; starejši človek ga je dolgo obračal in ogledoval, mladina pa ga je takoj poslala naprej. Šiling je bil srebrn, z zelo malo bakra, in že celo leto je krožil po svetu, se pravi po deželi, v kateri so ga skovali. Potem pa je odpotoval čez mejo. Bil je zadnji kovanec iz domače dežele, ki je ostal v mošnji njegovega potujočega gospodarja; ta sploh ni vedel, da ga še ima, dokler mu ni prišel med prste.

»Glej, še en šiling od doma imam!« je rekel. »Naj gre z menoj na pot!« In šiling je od veselja zažvenketal in poskočil, ko ga je spet spravil v mošnjo. Tam je ležal med tujimi tovariši, ki so prihajali in odhajali; eni so delali prostor drugim, šiling od doma pa je vselej ostal. To je bila posebna čast.

Minilo je že več tednov in šiling je bil daleč v svetu, ne da bi prav vedel, kje. Od drugih kovancev je slišal, da so francoski in italijanski; eden je rekel, da so zdaj v tem mestu, drugi, da so v onem, toda šiling si tega ni znal predstavljati. Sveta pač ne vidiš, če si ves čas v mošnji, in on je bil. Nekega dne pa je med ležanjem v njej opazil, da ni zaprta, zato se je prikradel k odprtini, da bi malo pokukal ven. Tega ne bi smel storiti, toda bil je radoveden, in radovednost se kaznuje. Zdrsnil je v hlačni žep, in ko so zvečer mošnjo odložili, je šiling še zmeraj ležal tam, kjer je bil. Z obleko vred je prišel na hodnik in tam takoj padel na tla. Nihče ga ni slišal, nihče ga ni videl.

Zjutraj so obleko prinesli nazaj v sobo, gospodar se je oblekel in odpotoval, šiling pa ni šel z njim. Nekdo ga je našel in spet je moral v obtok; skupaj s tremi drugimi kovanci je šel od hiše.

»Kako prijetno je razgledovati se po svetu!« je pomislil šiling. »Spoznavati druge ljudi, druge navade!« Prav tisti hip pa je nekdo rekel: »Kakšen šiling je pa to? To ni naš denar! Ponarejen je! Nič ni vreden!«

Da, tu se začenja šilingova zgodba, kakor jo je pozneje sam pripovedoval. »Ponarejen! Nič ni vreden! Te besede so me presunile,« je rekel šiling. »Vedel sem, da sem iz dobrega srebra, da lepo zvenim in imam pristen kovni odtis. Gotovo so se motili, mene že niso mogli misliti, pa so vendar mislili mene! Mene so razglasili za ponarejenega, jaz nisem bil nič vreden! ›Tega moram porabiti v temi!‹ je rekel mož, ki me je imel, in res me je porabil v temi, potem pa so me pri dnevni svetlobi spet zmerjali: ›Ponarejen je, nič ni vreden! Moramo se ga nekako znebiti.‹

In vsakič sem trepetal med prsti, kadar so me hoteli skrivaj podtakniti kot domač kovanec. ›Jaz, nesrečni šiling! Kaj mi pomagajo moje srebro, moja vrednost in moj kovni odtis, če vse to nič ne pomeni? Za svet si pač to, kar svet misli o tebi! Kako strašno mora biti šele, če imaš slabo vest in se tihotapiš po poteh zla, ko pa je že meni, ki sem povsem nedolžen, tako tesno pri srcu samo zato, ker sem videti tak!‹ Vsakič, ko so me vzeli na plan, me je bilo groza oči, ki me bodo pogledale. Vedel sem, da me bodo zavrnili in zalučali čez mizo, kakor da sem sama laž in prevara.

Nekoč sem prišel k ubogi revni ženi. Dobila me je kot dnevno plačilo za svoj trud in garanje, a se me nikakor ni mogla znebiti. Nihče me ni hotel sprejeti; zanjo sem bil prava nesreča.

›Res mi ne preostane drugega, kot da z njim koga ogoljufam!‹ je rekla. ›Ne morem si privoščiti, da bi hranila ponarejen šiling. Bogati pek ga bo dobil, on bo izgubo najlaže prenesel, a krivica je vendarle, kar bom storila!‹

Zdaj bom obremenil celo ženino vest!« je vzdihnil šiling. »Ali sem se na stara leta res tako spremenil? Žena je šla k bogatemu peku, toda ta je predobro poznal šilinge, ki so bili v obtoku. Ni mi dovolil ostati tam, kamor me je položila, temveč me je vrgel ženi v obraz. Zame ni dobila kruha in bil sem globoko žalosten, da sem skovan tako, da drugim prinašam nesrečo, jaz, ki sem bil v mladih dneh tako vesel in samozavesten, tako prepričan o svoji vrednosti in pristnem kovnem odtisu. Postal sem tako potrt, kakor je le lahko ubog šiling, ki ga nihče noče. Žena pa me je spet odnesla domov in me gledala z vso nežnostjo, blago in prijazno. ›Ne, s teboj ne bom nikogar goljufala!‹ je rekla. ›Preluknjala te bom, da bo vsak videl, da si ponarejen. Pa vendar … zdaj mi je nekaj prišlo na misel … morda si šiling za srečo! Da, to bom verjela! Takšna misel me je obšla. V šiling bom naredila luknjico, skoznjo napeljala vrvico in ga obesila sosedinemu otročičku okoli vratu za srečo!‹

In naredila je luknjico vame. Nikoli ni prijetno, če te preluknjajo, toda kadar je namen dober, lahko marsikaj preneseš! Skozi mene so napeljali vrvico in postal sem nekakšna medalja za nošenje. Obesili so me otročičku okoli vratu, otrok se mi je nasmehnil, me poljubil in vso noč sem počival na njegovih toplih, nedolžnih prsih.

Zjutraj me je mati vzela med prste, me pogledala in pri tem nekaj premišljevala; to sem kmalu začutil. Prinesla je škarje in prerezala vrvico.«

»›Šiling za srečo!‹ je rekla. ›No, to bomo pa še videli!‹ Položila me je v kislo tekočino, da sem pozelenel, nato je luknjico zamašila s kitom, me nekoliko podrgnila in ob mraku odšla k prodajalcu srečk po srečko, ki naj bi ji prinesla srečo.

Kako tesno mi je bilo pri srcu! V meni je vse stiskalo, kakor da se bom prelomil. Vedel sem, da me bodo razglasili za ponarejenega in me vrgli vstran, in to prav pred množico šilingov in drugih kovancev, ki so tam ležali z napisi in podobami, na katere so bili lahko ponosni. Vendar sem jo odnesel. Pri prodajalcu srečk je bilo toliko ljudi in imel je toliko dela, da sem žvenketaje poletel v predal med druge kovance. Ali je srečka pozneje kaj zadela, ne vem; vem pa, da so me že naslednji dan prepoznali za ponarejen šiling, me odložili in spet poslali v svet, da bi varal in vedno znova varal. Tega ni mogoče prenašati, če si poštenega značaja, in tega si vendar ne morem odrekati.

Leto in dan sem tako hodil iz rok v roke, od hiše do hiše, vedno ozmerjan, vedno nezaželen. Nihče mi ni zaupal in tudi sam nisem več zaupal ne sebi ne svetu. To so bili težki časi.

Potem pa je nekega dne prišel popotnik. Seveda so mu me podtaknili in bil je dovolj zaupljiv, da me je sprejel kot veljaven denar. Ko pa me je hotel porabiti, sem spet zaslišal vzklike: ›Nič ni vreden! Ponarejen je!‹

›Dobil sem ga kot pravega!‹ je rekel mož in si me pozorno ogledal. Tedaj mu je ves obraz zažarel v nasmehu; sicer se ob natančnem ogledu mene ni nikoli nasmehnil noben obraz. ›No, kaj pa je to!‹ je rekel. ›Saj je eden od kovancev iz naše dežele, dober, pošten šiling od doma, ki so ga preluknjali in ga zdaj razglašajo za ponarejenega. To je pa prav zabavno! Tebe bom le shranil in odnesel domov!‹

Veselje me je vsega prešinilo. Rekel mi je dober, pošten šiling in domov sem šel, tja, kjer me bo vsakdo poznal in vedel, da sem iz dobrega srebra in imam pristen kovni odtis. Kar iskre bi lahko kresal od veselja, toda kresanje isker ni v moji naravi; to zmore jeklo, srebro pa ne.

Zavili so me v fin papir, da se ne bi pomešal z drugimi kovanci in izgubil. Le ob slovesnih priložnostih, kadar so se zbrali rojaki, so me pokazali in govorili o meni z največjo naklonjenostjo. Rekli so, da sem zanimiv. Prav zabavno je, da si lahko zanimiv, ne da bi izrekel eno samo besedo!

In potem sem prišel domov! Vseh mojih stisk je bilo konec in začelo se je moje veselje. Saj sem bil iz dobrega srebra in imel sem pristen kovni odtis; prav nič mi ni škodovalo, da so me preluknjali, ker so me imeli za ponarejenega. To nič ne pomeni, če v resnici nisi ponarejen! Vztrajati je treba; sčasoma vse dobi priznanje, ki mu gre! Tako zdaj verjamem!« je rekel šiling.