Prevod

Metulj si je želel ljubico; seveda si je hotel izbrati kakšno ljubko cvetlico. Ogledoval si jih je; vsaka je tako mirno in dostojanstveno sedela na svojem stebelcu, kakor se spodobi za dekle, ki še ni zaročeno. A izbira je bila tako velika, da je postalo vse skupaj prava nadloga. Metulju se ni ljubilo ubadati s tem, zato je odletel k marjetici. Francozi ji pravijo Margrethe in vedo, da zna prerokovati. In res prerokuje, ko ji zaljubljenci trgajo cvetni listič za lističem in ob vsakem sprašujejo o svojem ljubem: »Iz srca? – Z bolečino? – Zelo me ljubi? – Čisto malo? – Prav nič?« ali kaj podobnega. Vsak sprašuje v svojem jeziku. Tudi metulj jo je prišel vprašat; ni ji trgal lističev, temveč je vsakega poljubil, ker je menil, da z dobroto prideš najdlje.

»Ljuba Margrethe, marjetica!« je rekel. »Vi ste najmodrejša žena med vsemi cvetlicami! Znate prerokovati! Povejte mi, bom dobil to ali ono? In katero bom dobil? Ko bom vedel, bom lahko odletel naravnost k njej in jo zasnubil!«

Toda Margrethe mu sploh ni odgovorila. Ni ji bilo všeč, da jo je imenoval žena, saj je bila vendar še dekle, dekle pa ni žena. Vprašal jo je drugič in še tretjič, in ker iz nje ni izvabil niti besedice, se mu ni ljubilo več spraševati, temveč je kar odletel snubit.

Bilo je zgodaj spomladi; vse polno je bilo zvončkov in žafranov. »Prav ljubki so!« je rekel metulj. »Ljubke male konfirmandke! A nekoliko nezrele.« Kakor vsi mladi moški se je tudi on oziral za starejšimi dekleti. Nato je odletel k vetrnicam; te so bile zanj nekoliko pregrenke; vijolice preveč sanjave; tulipani preveč bahavi; bele narcise preveč malomeščanske; lipovi cvetovi premajhni, pa še toliko sorodstva so imeli; jablanovi cvetovi so bili resda na pogled kakor vrtnice, a danes so cveteli, jutri pa že odpadli, kakor je pač zapihal veter. Tak zakon bi bil prekratek, je menil. Najbolj mu je ugajal grahov cvet; bil je rdeč in bel, nežen in ljubek, sodil je med tista gospodinjska dekleta, ki so lepa na pogled, pa vendar znajo tudi sukati kuhalnico. Že ga je hotel zasnubiti, ko je tik ob njem zagledal grahov strok z uvelim cvetom na konici. »Kdo pa je to?« je vprašal. »Moja sestra,« je odgovoril grahov cvet.

»Aha, torej boste pozneje takšni!« To je metulja prestrašilo in je odletel. Čez plot je viselo kosteničevje; vse polno je bilo teh gospodičen, dolgih obrazov in rumene polti; takšnih ni maral. Toda kakšne je sploh maral? Kar njega vprašajte.

Pomlad je minila, poletje je minilo in nastopila je jesen; on pa ni bil nič bliže cilju. Cvetlice so se odele v najlepša oblačila, a kaj je to pomagalo, ko pa v njih ni bilo več tistega svežega, dišečega mladostnega duha. Z leti srce prav posebej potrebuje vonj, dalije in slezenovke pa ga nimajo ravno veliko. Zato se je metulj spustil h kodrasti meti.

»Ta sicer sploh nima cveta, a je vsa en sam cvet; diši od korenin do vrha, v vsakem listu ima cvetlični vonj. To bom vzel!« In jo je naposled zasnubil.

Toda kodrasta meta je stala togo in molče, nazadnje pa rekla: »Prijateljstvo, a nič več! Jaz sem stara in vi ste stari! Prav lepo lahko živiva drug za drugega, a da bi se poročila – ne! Nikar se na stara leta ne delajva norca iz sebe!«

In tako metulj ni dobil nobene. Predolgo je iskal, tega pa človek ne sme. Metulj je postal star samec, kakor se temu reče. Bila je že pozna jesen, deževna in viharna; veter je starim vrbam mrzlo bril po hrbtih, da je kar pokalo v njih. Ni bilo dobro letati zunaj v poletnih oblačilih, saj bi človek še predobro občutil ljubezen, kakor pravijo; toda metulj ni več letal zunaj. Po naključju je prišel v hišo, kjer je v lončeni peči gorel ogenj in je bilo zares toplo kakor poleti. Lahko je živel; toda: »Živeti ni dovolj!« je rekel. »Človek mora imeti sonce, svobodo in majhno cvetlico!«

In poletel je proti šipi; opazili so ga, občudovali in ga z buciko pripeli v škatlo z redkostmi; več niso mogli storiti zanj. »Zdaj tudi jaz sedim na stebelcu kakor cvetlice!« je rekel metulj. »Prav prijetno pa vendarle ni! Najbrž je tako, kakor če si poročen: priklenjen si!« In s tem se je tolažil.

»To je slaba tolažba!« so rekle lončnice v sobi. »Toda lončnicam ne gre povsem verjeti,« je menil metulj, »preveč se družijo z ljudmi!«