Prevod

Jack je sedem dolgih let zvesto služil svojemu gospodarju, ne da bi za to dobil en sam novčič. Ko je ta čas minil, je stopil k njemu in rekel: »Gospodar, sedem let sem bil pri vas, zdaj pa je čas, da grem domov obiskat mater. Toda ali ne bi moral prej dobiti kaj plačila?«

»Seveda,« je rekel gospodar, »dobro si mi služil in v zameno boš tudi dobro plačan.« Nato je prinesel kepo zlata, veliko kakor Jackova glava, in jo dal fantu.

Jack se mu je zahvalil, zavil zlato v robec in zvezal vogale, da ga je lahko nosil. Potem se je poslovil od gospodarja in se odpravil na pot ter veselo požvižgaval. Toda pot je bila dolga in sonce je pripekalo. Dlje ko je hodil, bolj je bil utrujen, zlato pa je bilo težko kakor svinec. Prestavljal ga je iz ene roke v drugo, a iz trenutka v trenutek mu je postajalo težje breme.

Čez nekaj časa je Jack srečal moža, ki je veselo jezdil na lepem konju. »Lepega konjiča jahate,« je rekel Jack. »Res je,« je odgovoril mož.

»No, vi ste pa srečen človek,« je rekel Jack. »Lahkotno jezdite kakor ptica, jaz pa moram pešačiti po prahu in nositi kepo zlata, ki je težka kakor svinec.«

»Ali imate v tem robcu res zlato?« je vprašal mož. »Res ga imam.« »Rad bi videl tako veliko kepo zlata.« Jack je razvezal robec in možu pokazal zlato. Ko ga je mož zagledal, so se mu oči zaiskrile in usta so mu zaigrala.

»Poslušajte,« je rekel Jacku, »jaz sem dobrodušen človek. Skoraj že doma sem, vas pa čaka še dolga pot. Dajte mi zlato in v zameno boste dobili mojega konja. Potem boste lahko jezdili ponosno kakor kralj, pešačil pa bom jaz.«

Jacku se je zdela to odlična kupčija. Zahvalil se je možu in mu dal zlato, nato pa zajahal konja. Mož mu je dal v roko šibo in rekel: »Če ne bo šel dovolj hitro, ga samo oplazite s tem, pa bo pospešil korak.« Potem je naglo zavezal zlato v robec in jo odkuril z njim.

Jack pa je jezdil z visoko dvignjeno glavo in se razgledoval naokoli. »Kako ponosna bo mati, ko me bo videla prijezditi pred vrata kakor plemiča,« si je mislil. »Koliko lepše je jezditi s privzdignjeno glavo kakor pešačiti po prahu.«

Čez nekaj časa si je Jack zaželel jezditi hitreje in je konja ošvrknil s šibo. Toda konjič je bil živahen. Ko je začutil šibo, je vrgel zadnje noge v zrak in se pognal v dir, da je Jacka premetavalo in stresalo. Držal se je, dokler je mogel, potem pa je padel v jarek, poln pekočih kopriv. Na srečo je neki mož, ki je šel mimo, ustavil konja in ga pripeljal nazaj. Mož je na vrvi vodil kravo.

»To pa je bil grd padec,« je rekel. »Res je,« je odgovoril Jack. »Zdaj vidim, da je konj nezanesljiva žival. Neki mož mi ga je dal za kepo zlata, ki sem jo nosil, in takrat se je zdel čisto miren.«

»Za kepo zlata?« je vprašal mož. »Da, za kepo zlata. Kako srečni ste, da imate tako lepo in mirno žival, kot je krava, ki vam daje dobro mleko, maslo in sir, namesto konja, ki zdirja in vas vrže s hrbta.«

»Res imam srečo,« je rekel mož. Nato se je nekoliko zamislil. »Poslušajte,« je rekel. »Toliko masla, sira in smetane sem že imel, da sem se vsega naveličal. Če želite, vam dam svojo kravo in vzamem vašega konja, pa boste vi potegnili boljši konec.«

»Pa naj bo!« je veselo vzkliknil Jack. »In prav lepa hvala, da ste mi to predlagali.« Nato je možu dal konja, mož pa njemu kravo. Potem je mož skočil na konja in naglo odjezdil, ne da bi se enkrat samkrat ozrl.

Jack je vodil kravo na vrvi in srce mu je bilo lahko, četudi noge niso bile. »Zdaj bom lahko živel kakor kralj,« je rekel. »Ko bom žejen, bom samo pomolzel kravo in se napil dobrega svežega mleka. Kadar bom imel kos kruha — kos kruha pa ni težko dobiti — bom lahko vedno namazal nanj malo masla ali si privoščil okusen košček sira.«

Sonce je bilo zdaj že visoko na nebu in tako je pripekalo, da so se Jacku usta posušila kakor strgalnik za muškatni orešček. »Zdaj je čas za kozarec mleka,« je rekel. Kravo je privezal h kolu, nato pa sedel in jo poskusil pomolsti. Toda nikoli se ni naučil molsti in niti kapljice ni dobil iz nje. Poleg tega je bil tako neroden, da ga je krava nazadnje brcnila in ga prekucnila čez cesto. Jack je vstal in si pomel glavo. »To je zelo nevarna žival,« je rekel, »ali pa me ne mara.«

Prav tedaj je prišel mimo mesar, ki je v samokolnici peljal lepega prašička, in se ustavil, da bi spregovoril z Jackom. »Kaj vam je,« je vprašal, »da ste videti tako žalostni in pobiti?«

»Oh,« je rekel Jack, »krava me je brcnila in mi noče dati niti kapljice mleka.« Nato je mesarju povedal vso zgodbo, kako je zlato zamenjal za konja in konja za kravo.

»Slabo kupčijo ste sklenili,« je rekel mesar. »Ta krava je stara in nikoli več ne bo dajala mleka. Z njo ni mogoče storiti drugega, kakor jo udariti po glavi in porabiti za govedino.«

»Kako naj bi to storil?« je vprašal Jack. »Poleg tega pa ne maram govedine. Ko bi bila vsaj lep prašiček! Ničesar nimam raje kakor mehak in sočen košček svinjine.«

»No, poglejte si to!« je rekel mesar. »Preveč dobrega srca sem za lastno korist, toda če želite, bom vzel kravo, vi pa boste v zameno dobili mojega prašička.«

Jack je bil navdušen. Zahvalil se je mesarju, vzel prašička v zameno za kravo in se odpravil naprej. Pred seboj je potiskal samokolnico s prašičkom in bil vesel kakor škrjanček.

Čez nekaj časa je srečal mladeniča, ki je pod pazduho nosil lepo, debelo belo gos. Jack ga je poznal že od prej in ustavila sta se, da bi poklepetala. Jack mu je povedal vse o svojih dogodivščinah in o odličnih kupčijah, ki jih je sklenil.

»Da, to je lepo,« je rekel mladenič. Nato je Jacku pokazal gos in mu dal, da jo je prijel za peruti ter potehtal v rokah, potem pa še potipal, kako debela je in kako mehko perje ima.

»Lepa ptica je,« je rekel Jack. »Pa vendar ni tako imenitna žival kakor moj debeli prašiček in tudi tako okusna ne bo, ko jo bomo pojedli.«

Mladenič si je prašička ogledal z vseh strani in se popraskal po glavi. »Ne vem, kaj naj si mislim o tem prašičku,« je rekel. »Nekemu možu tamle za hribom so pred dvema dnevoma ukradli prašička. Bojim se, da je to prav tisti. Samo upam, da vas ne bodo prijeli in vrgli v ječo, ker ga imate pri sebi.«

»V ječo!« je prestrašeno vzkliknil Jack. »Toda jaz ne smem v ječo. Mati me pričakuje doma in srce bi se ji zlomilo, če me ne bi bilo.«

»Takole vam povem,« je rekel mladenič. »Tukajšnje poti poznam bolje kot vi. Če želite, bom vzel prašička in vam dal v zameno svojo gos. Morda bom zaradi tega nastradal, a če bo kdo šel v ječo, to vsaj ne boste vi.«

Jack se mu je zahvalil s solzami v očeh. Dal mu je prašička, vzel gos in veselo nadaljeval pot. »Pravzaprav,« si je mislil, »imam raje gos kot prašička. Ne le da je dobra za jesti, morda mi bo znesla tudi lepo veliko jajce, z njenim perjem pa bom lahko naredil mehko blazino, na katero bo mati položila glavo.«

S takimi mislimi je stopal naprej z gosjo pod pazduho. Čez nekaj časa je prišel v vas, kjer je neki brusilec vrtel svoje kolo ter ljudem brusil nože in škarje.

Delal je tako hitro in pri delu tako veselo prepeval, da se je Jack ustavil in ga opazoval. »Lep poklic imate, vi brusilci,« je rekel Jack.

»Res je,« je odgovoril mož. »Ljudje so veseli, ko pridem, in hranijo svoje nože in škarje, da jim jih nabrusim. Vedno lahko zaslužim nekaj denarja, in ko se naveličam enega kraja, vzamem svoje kolo in grem v naslednjega. Imate pa lepo gos. Kje ste jo kupili?«

»Nisem je kupil, dobil sem jo v zameno za prašička.« »In kje ste dobili prašička?« »Oh, zamenjal sem ga za kravo.« »Kje ste pa dobili kravo?«

»Dobil sem jo v zameno za konja.« »Kje ste dobili konja?« »Kupil sem ga za kepo zlata, veliko kakor moja glava.« »Kje ste dobili zlato?«

»Gospodar mi ga je dal kot plačilo za sedem let služenja. Toda zlato je bilo pretežko, konj je zdirjal, krava ni hotela dati mleka, prašiček pa je bil ukraden. Tale gos pa je zelo lepa, tako da sem imel na koncu vendarle srečo.«

»To pa res,« je rekel brusilec. »A navsezadnje bi imel raje ta svoj brusni kamen kakor najlepšo in najdebelejšo gos. Gos človek poje in je je konec, tale brusni kamen pa mi vedno prinese nekaj denarja, da mi žvenketa v žepu.«

»Da, to je res,« je rekel Jack. »Želim si, da bi imel brusni kamen.« Brusilec se je zamislil. »Morda bi se dalo kaj ukreniti,« je rekel. »Imam še en brusni kamen, ki je sicer nekoliko poškodovan, a še vedno dobro brusi. Če želite, ga lahko dobite v zameno za svojo gos. Ko pa enkrat imate brusni kamen, se ni težko lotiti obrti.«

»Res imam srečo,« je rekel Jack. »Samo zaželeti si moram nekaj, pa to že dobim. Na, vzemite gos in mi dajte brusni kamen.« Mož je Jacku dal star, razpokan brusni kamen. Nato je pobral težek kamen, ki je ležal ob cesti. »Vzemite s seboj še tega,« je rekel. »Prav vam bo prišel, če boste kdaj hoteli poravnati ukrivljen žebelj. Samo položili ga boste na brusni kamen in potolkli po njem s to skalo, pa bo v hipu raven.«

»Da, to bo imenitno,« je rekel Jack. Vzel je brusni kamen in skalo, se zahvalil možu in nadaljeval pot. Toda cesta je bila razdrapana in sonce je pripekalo. Kmalu je bil Jack od teže, ki jo je nosil, tako utrujen, da je komaj še prestavljal nogo pred nogo, znoj pa mu je v potokih tekel s čela.

Čez nekaj časa je prišel do studenca, v katerem je žuborela bistra, sveža in hladna voda. Jack je odložil kamna na rob in se sklonil, da bi pil. Ko pa se je spet vzravnal, je po nesreči dregnil vanju in čof! Oba sta padla v studenec ter potonila na dno.

»Hvala nebesom!« je vzkliknil Jack. »Če bi moral ta kamna nositi še dosti dlje, bi se mi gotovo zlomil hrbet. Oh, kako srečen človek sem! Vse, česar se dotaknem, mi prinese srečo.«

Nato se je lahkega srca in lahkih nog odpravil naprej in prav kmalu prispel do materine hiše.