Prevod

Nekoč je živela deklica po imenu Ella, ki je bila tako mila in lepa, da so jo imeli radi vsi, ki so jo poznali, razen tistih, ki bi jo morali imeti najraje: njene mačehe in polsester.

Njena mama je umrla, ko je bila še čisto majhna, potem pa se je oče znova poročil. Njegova nova žena je imela dve hčeri in želela je, da bi onidve imeli vse, Ella pa ničesar. Mačeha je svoji hčeri oblačila v lepe obleke in ves dan sta posedali križem rok, Pepelka pa je delala v kuhinji in nosila same cunje. Ker je pogosto sedela tik ob pepelu, da bi se ogrela, sta jo sestri poimenovali Pepelka.

Kralj in kraljica tiste dežele sta imela enega samega sina in silno sta si želela, da bi se poročil, vendar še nikoli ni srečal nobene, ki bi jo hotel za nevesto. Nazadnje sta sklenila prirediti velik ples in nanj povabiti vse najlepše dame v deželi. Upala sta, da bo princ med njimi našel katero, ki si jo bo izbral. Povabljeni so bili vsi imenitni ljudje iz mesta, z njimi pa tudi Pepelkina mačeha in njeni polsestri.

Polsestri sta bili nadvse vznemirjeni. Obe sta bili tako čedni, da sta upali, da bo princ izbral eno od njiju. Pogosto sta ga opazovali skozi okno, ko je prijezdil mimo, in bil je tako vedrega duha in viteškega vedenja, da bi se vsaka rada poročila z njim.

Za sestri so nakupili najrazličnejše lepe reči: saten in žamet, čipke in dragulje, peresa za v lase in bleščeče pahljače, ki naj bi jih nosili v rokah. Tudi mačehina obleka ni bila nič manj razkošna od njunih.

Pepelka je vzdihovala in vzdihovala. »Ko bi le smela tudi jaz na ples, da bi videla čednega princa in vse tiste lepe dame,« je rekla. »Ti!« sta v smehu vzkliknili sestri. »Prav lepa bi bila na plesu, v svojih cunjah in s sajastimi rokami!«

»Pojdi drgnit lonce in ponve!« je zavpila mačeha. »Samo za to si dobra, ti pepelna deklina!« Pepelka se je vrnila k delu, toda med drgnjenjem in čiščenjem so ji solze tako hitro tekle po licih, da je komaj kaj videla.

Na večer plesa sta si sestri nadeli vse svoje razkošje in prišli v kuhinjo, da bi se pokazali Pepelki; upali sta, da bo zavidala njuno lepoto. Vzvišeno sta hodili sem ter tja po sobi, razprostirali krila svojih oblek, se nasmihali in spogledovali, Pepelka pa ju je občudovala. Ko sta se naveličali njenega občudovanja, sta z mačeho sedli v lepo kočijo in se veselo odpeljali na ples.

Pepelka pa je sedela v kotu ob ognju in neutolažljivo jokala. Nenadoma se je med njenim jokom v kuhinji pojavila drobna starka z visokim koničastim klobukom in čevlji z zaponkami; nihče ne bi znal povedati, od kod je prišla. Njene oči so žarele in se lesketale kakor dve zvezdi, v roki pa je držala čarobno paličico.

»Zakaj si tako žalostna, otrok moj,« je vprašala, »in zakaj tako bridko jokaš?« Pepelka jo je začudeno pogledala. »Jokam,« je rekla, »ker sta sestri odšli na ples brez mene, jaz pa sem si tudi želela iti.«

»Potem si obriši solze,« je rekla drobna starka. »Jaz sem tvoja vila botra, in če boš pridna deklica ter boš naredila natanko tako, kot ti rečem, ti bom izpolnila prav vsako željo. Steci na vrt in mi prinesi bučo, pa pokaži mi mišnico; če je v njej šest lepih, debelih miši, nam bodo prišle prav.«

Pepelka je po njenem naročilu prinesla mišnico in v njej je bilo natanko šest miši. Pohitela je še na vrt in prinesla največjo, najbolj okroglo bučo, kar jih je našla.

»Dobro,« je rekla botra. »Zdaj pa še past za podgane.« Pepelka je prinesla past in v njej je bila podgana. »Zdaj,« je rekla botra, »pa smo pripravljeni, da začnemo.«

S paličico se je dotaknila buče in ta se je pri priči spremenila v veličastno zlato kočijo, vso obloženo z bledo rumenim satenom. Dotaknila se je miši in postale so šest lepih, gladkodlakih sivih konj, ki bodo vlekli kočijo. S paličico se je dotaknila še podgane in spremenila se je v kočijaža v škrlatni livreji z zlatimi našitki. Povzpel se je na kozla, prijel vajeti in z bičem v roki čakal.

»Lakaja! Lakaja!« je nestrpno vzkliknila botra. »Kje naj ju dobimo?« S svojimi ostrimi očmi je pogledovala sem ter tja in kmalu v razpoki v zidu zagledala dva kuščarja. »Ravno prav,« je rekla. Dotaknila se ju je s paličico in spremenila sta se v lakaja z napudranima lasuljama in trorogima klobukoma. Skočila sta na svoji mesti zadaj na kočiji. »Zdaj,« je rekla vila, »je vse pripravljeno in nihče nima imenitnejše kočije, da bi se z njo odpeljal na ples. Se ne strinjaš z menoj?«

»Ampak, botra, moje cunje! Saj ne morem na ples v cunjah, pa naj bo moja kočija še tako imenitna!« je vzkliknila Pepelka. »Počakaj malo! Nisem še končala.« Botra se je s paličico dotaknila Pepelkinih cunj in pri priči so se spremenile v obleko iz belega satena, izvezeno z biseri. V laseh so se ji zasvetili diamanti, njeni okorni čevlji pa so se spremenili v steklene čeveljčke, ki so se popolnoma prilegali njenim drobnim stopalom.

Pepelka je strmela od začudenja in srce ji je preplavilo veselje. Saten se je lesketal okoli nje kakor mesečina in diamanti so se svetili tako živo kakor solze, ki jih je pretočila.

»Zdaj, otrok moj, lahko greš na ples,« je rekla botra. »Toda zapomni si: moj čar deluje samo do polnoči. Ob zadnjem udarcu ure se bodo te lepe obleke spremenile v cunje, kočija bo spet postala buča, konji miši, kočijaž in lakaja pa podgana in kuščarja, kakor so bili prej. Zato moraš biti do polnoči spet doma.«

Pepelka je obljubila, da bo ubogala, nato pa stopila v kočijo in se odpeljala na ples. Ko je prispela v palačo, je že igrala glasba in princ si je ravno nameraval izbrati soplesalko. Vse dame so nestrpno čakale in vsaka je upala, da bo izbral prav njo. Tam je bilo mnogo lepotic in težko bi bilo reči, katera je najlepša. Ko pa je v dvorano vstopila Pepelka, nihče ni imel oči za nikogar drugega. Bila je lepša od najlepše, kakor je lunin krajec lepši od zvezd.

Princ je pristopil k njej in jo prijel za roko. »Vi boste moja soplesalka,« je rekel, »saj še nikoli nisem videl nikogar tako lepega, kot ste vi.«

Odtlej princ ni hotel plesati z nikomer razen s Pepelko in nihče se ni mogel temu čuditi ali mu zameriti, saj je bila tako lepa, da se je človeku ob pogledu nanjo omehčalo srce.

Princ jo je prosil, naj mu pove svoje ime in od kod prihaja, a mu ni hotela povedati. Ko je grajska ura odbila četrt do polnoči, se ji je posrečilo izmuzniti se mu in steči h kočiji. Skočila je vanjo, podganji kočijaž je počil z bičem in odpeljali so se, princ pa ni vedel, kam je izginila.

Ko sta se polsestri vrnili domov, je Pepelka spet sedela v kotu ob ognju, oblečena v svoje cunje. »Je bil ples lep?« je vprašala.

»Da, zares imeniten ples je bil,« sta rekli sestri in ji začeli pripovedovati o njem. »S kom pa je plesal princ?« je vprašala Pepelka.

»Oh, plesal je z neko neznano princeso, ki je prišla kmalu po začetku plesa. Princ se nama je priklonil in nasmehnil in morda bi si eno od naju izbral za soplesalko, toda ko je prišla ona, ni imel več oči za nobeno drugo. Gotovo je zelo imenitna princesa, vendar nihče ni mogel izvedeti, kdo je, niti sam princ, čeprav jo je prosil in rotil, naj mu pove. Izmuznila se je še pred koncem plesa in nihče ni vedel, kam je šla. Princ je bil ves iz sebe. Jutri zvečer bo spet ples, saj princ upa, da bo princesa znova prišla in da bo izvedel, kdo je.«

Pepelka je vzdihnila. »Oh, dragi sestri, vzemita me jutri s seboj, lepo vaju prosim. Za obleko bi mi zadostovala katera od vajinih starih oblek.« Toda sestri sta se smejali in jo zasmehovali. »Ti, pepelna deklina!« sta vzkliknili. »Ne, ne, tvoje mesto je v kuhinji. Od sramu bi umrli, če bi te videl kdo od tistih imenitnih ljudi.« Nato sta ji ukazali, naj jima odpne obleki in pomaga v posteljo. Morali sta se naspati, da bosta za drugi ples spočiti in lepi.

Naslednji večer sta se polsestri spet oblekli in odpeljali na ples, Pepelka pa si je bolj kot kdaj prej želela iti z njima. Toda komaj sta odšli, se je v kuhinji pojavila vila botra.

»No,« je rekla, »najbrž bi rada šla tudi na ta ples.« »Oh, draga botra, ko bi le lahko!« je vzkliknila Pepelka. Botra ji je naročila, naj prinese bučo, miši, podgano in kuščarja. Spet jih je spremenila v razkošno kočijo, konje, kočijaža in lakaja, tako da ni nič manjkalo. Nato se je s paličico dotaknila Pepelkinih cunj in spremenile so se v še lepšo obleko od tiste, ki jo je nosila prejšnji večer. Pepelka je stopila v kočijo in se odpeljala na ples.

Princ jo je nestrpno pričakoval in v trenutku, ko je vstopila v dvorano, ji je pohitel naproti ter jo prijel za roko. »Zakaj ste me tako nenadoma zapustili?« jo je vprašal. »Povsod sem vas iskal in vso noč nisem mogel spati, ker sem mislil na vas.«

Nato jo je znova povedel na plesišče in ni hotel plesati z nobeno drugo. Ko se je bližala polnoč, je Pepelko začelo močno skrbeti. Poskušala se je neopazno izmuzniti, toda princ ji je sledil, kamor koli je šla. Nazadnje si je izmislila izgovor in ga za hip poslala stran. Nato se je ogrnila s plaščem in pohitela po stopnicah ven, kjer jo je čakala kočija. Skočila je vanjo in se odpeljala. Toda na pol poti domov je zaslišala grajsko uro, ki je začela odbijati polnoč. Ob zadnjem udarcu je kočija okoli nje izginila in pri nogah ji je obležala rumena buča; konji so se spremenili v miši in cvileč zbežali, kočijaž je postal podgana, kuščarja pa sta se naglo skrila v zidno razpoko. Pepelka je v svojih cunjah komaj utegnila steči v kuhinjo in sesti na svoje mesto ob ognju, preden so se odprla vrata in sta v sobo pripluli njeni polsestri.

»Ta ples je bil še lepši od prejšnjega!« sta vzkliknili. »In princesa je bila spet tam, tako lepa, da je pogled nanjo kar jemal vid. Princ ni mislil na nobeno drugo.«

»Ah, ko bi jo le lahko videla!« je vzdihnila Pepelka. »Ti, pepelna deklina!« sta se posmehnili sestri. »Še v svojo kuhinjo te ne bi spustila. Ampak pridi! Odpni nama obleki. Jutri bo še en ples in spat morava, da se spočijeva in bova kar najlepši.«

Pepelka je sestrama pomagala sleči obleki, onidve pa ves ta čas nista mogli govoriti o ničemer drugem kakor o neznani princesi, o tem, kako lepa je bila in kako močno jo je princ občudoval.

Naslednji večer je Pepelka pomagala sestrama pri oblačenju in pripravah na ples. Odpeljali sta se s kočijo, Pepelka pa je potem nestrpno čakala botro. Kmalu se je stara vila prikazala.

»No,« je rekla, »bi rada šla tudi na ta ples?« »Oh, draga botra!« je vzkliknila Pepelka. »Tega si želim bolj, kot sem si v življenju želela česar koli drugega.«

»Prav, potem pa boš šla,« je rekla botra. »Toda ne pozabi, oditi moraš, preden ura odbije polnoč, sicer se bodo tvoje lepe obleke pred vsemi spremenile v cunje in sestri te bosta prepoznali kot pepelno deklino.«

Pepelka je obljubila, botra pa se je je dotaknila s paličico in cunje so se spremenile v še veličastnejšo obleko kot poprej. Če je bila Pepelka prej podobna luninemu krajcu, je zdaj sijala kakor luna v vsem svojem polnem sijaju. Ko je vstopila v plesno dvorano, je bila tako lepa, da je pogled nanjo kar jemal vid. Princ ji je sledil povsod ter jo prosil in rotil, naj mu pove, kdo je, vendar mu ni hotela povedati. Plesala sta ples za plesom in Pepelka je bila tako srečna, da je povsem pozabila paziti, kako hitro mineva čas.

Nenadoma je grajska ura začela odbijati. Pepelka je prestrašeno kriknila. Iztrgala je roko iz prinčeve in zbežala tako hitro, da jo je za hip izgubil izpred oči. Tako se ji je mudilo, da je med tekom po stopnicah izgubila enega svojih drobnih steklenih čeveljčkov, vendar se ni upala ustaviti, da bi ga pobrala.

Ravno ko je prispela do vrat, je zazvenel zadnji udarec polnoči. Njene lepe obleke so se v hipu spremenile v cunje, dragulji so izginili in stražar, ki je stal na straži, je videl le majhno kuhinjsko deklo, ki je stekla mimo njega, bridko jokala in si vila roke.

Pepelka je tekla vso pot do doma in komaj utegnila sesti na svoje mesto ob ognju, preden sta v sobo pripluli sestri. »Kaj! Jokaš?« sta rekli. »Zakaj nisi zadovoljna? Imaš topel kotiček, kjer lahko sediš, in z ničimer si ti ni treba beliti glave. Ampak nocojšnji ples bi morala videti. Bil je še bolj čudovit od prejšnjih dveh, princesa pa je bila tako lepa, kot še nikoli nihče. Princ ni pogledal nobene druge. Toda odšla je kakor prejšnjikrat in nihče ne ve, kam. Vendar je princ na stopnicah pobral enega njenih čeveljčkov in morda jo bo našel z njegovo pomočjo.«

Naslednji dan je princ daleč naokrog razposlal razglas, da je našel steklen čeveljček in da bo tista, ki ji bo prav, postala njegova nevesta. Upal je, da bo tako našel lepo princeso, ki mu je že trikrat ušla.

Čeveljček so nosili od hiše do hiše in vsaka dama ga je hotela pomeriti. Vse so upale, da jim bo prav, vendar se ni prilegal nobeni. Nekatera stopala so bila predolga, druga preširoka, nekatera predebela in druga pretanka.

Nazadnje je sel prispel do hiše, kjer je Pepelka živela s polsestrama. Polsestri sta komaj čakali, da pomerita čeveljček. Vsaka je bila prepričana, da ji bo prav, in začeli sta se prepirati, katera ga bo pomerila prva. Nazadnje ga je dobila starejša sestra. Sedla je in poskušala obuti čeveljček, vendar ji ni uspelo. Prste je zlahka spravila vanj, pete pa nikakor ni mogla stisniti v čevelj. Nato ga je pomerila druga sestra, a pri njej je bilo še slabše, saj vanj ni mogla spraviti niti prstov. Mačeha je stala ob njiju ter ju prosila in priganjala, naj poskusita znova.

Toda sel je zmajal z glavo. »Ne, ne,« je rekel. »Nobena od teh dveh ni prava. Ali ni v hiši še koga, ki bi ga lahko pomeril?«

Ne, nikogar ni bilo razen male kuhinjske dekle in zanjo se ni splačalo niti poskusiti. Če čeveljček ni bil prav sestrama, njej zagotovo ne bo. Kljub temu je sel rekel, da jo mora videti. Naročeno mu je bilo, da mora čeveljček pomeriti prav vsaka v mestu.

Mačeha je zelo nerada poslala po Pepelko. Ta je prišla takoj in bila je videti tako skromna in ljubka, da se je sel začudil, kako je lahko kuhinjska dekla.

Sedla je, vzela čeveljček iz njegovih rok in si ga obula. Popolnoma se ji je prilegal. Nato je izpod cunj potegnila še drugi čeveljček in ga obula na drugo nogo. Sel je pri priči vedel, da je ona tista, ki jo princ išče.

Pokleknil je pred njo in rekel: »Vi ste moja gospodarica, saj vas je princ izbral za svojo nevesto.« Mačeha in polsestri so kar pokale od besa in zavisti. Niso mogle verjeti svojim očem in Pepelko bi z grobimi besedami in udarci nagnale nazaj v kuhinjo, toda sel tega ni dovolil.

Pepelko so odpeljali v palačo in jo oblekli, kakor se spodobi za princeso. Ko jo je princ spet zagledal v vsej njeni lepoti, sta ga preplavili ljubezen in radost.

Kmalu zatem sta se poročila. Polsestri sta bili sicer povabljeni na poroko, vendar ju je bilo sram priti, ker sta imeli od joka tako zatečena obraza. Mačeha pa je od besa in zlobe kar zbolela. Princ in Pepelka sta odtlej srečno živela skupaj do konca svojih dni.