Prevod

Neki mlinar je umrl in zapustil trem sinovom svoje premoženje, da bi si ga razdelili. Najstarejši je vzel mlin in zemljo okoli njega, drugi črede drobnice in živine, tretjemu sinu, Jacku, pa niso ostali drugega kot trije srebrniki in majhen maček, ki je živel v mlinu.

»Vse lepo in prav,« je rekel Jack, »in maček je prav čeden maček ter se lahko preživlja z mišmi, ki jih ujame, toda ne vem, kako naj jaz živim od treh srebrnikov.«

»No,« sta odgovorila njegova brata, »odpraviti se boš moral v svet in poskrbeti zase, kakor boš najbolje znal.« Jack je vzel mačka in se odpravil na pot.

»Ne skrbite, gospodar,« je rekel maček. »Imate tri srebrnike. Zanje mi kupite majhen par škornjev in vrečo, pa vam bom priskrbel bogastvo.«

Jacku ni bilo prav nič do tega, da bi svoj denar zapravil za mačje škornje, vendar je vedel, da je maček pametna živalca, zato je storil, kakor mu je naročil. Šel je h krojaču in ta mu je za tri srebrnike izdelal najlepši par majhnih škornjev, kar jih je kdo kdaj videl. Ko si jih je Puss obul, so se mu prilegali kot uliti. Krojač je Jacku dal tudi staro vrečo, ki je ležala v kotu in je ni potreboval.

Puss je odpeljal Jacka na deželo, nato pa mu naročil, naj sede ob cesti in počaka, da se vrne. Maček je stekel v bližnji gozd, kjer je bilo vse polno zajčjih lukenj, in tam mu je uspelo ujeti dva lepa, debela zajca. Spravil ju je v vrečo in v svojih ličnih škorenjcih odtekel do kraljeve palače. Tam je prosil, da bi smel h kralju. Maček v škornjih je bil tako nenavaden prizor, da so ga takoj pripeljali pred njegovo veličanstvo.

Ko je maček stopil v dvorano, so se dvorjani dregali s komolci in se smejali, Puss pa je odkorakal h kralju in se pred njim globoko priklonil. »Vaše veličanstvo, moj gospodar, markiz Carrabas, vam za večerjo pošilja v dar ta dva lepa, debela zajca,« je rekel, vzel zajca iz vreče in ju izročil kralju.

Kralj je bil zelo zadovoljen. Ukazal je, naj Pussu dajo novec, in živalci naročil, naj se njegovemu gospodarju zahvali za lepo darilo.

Puss je stekel nazaj tja, kjer ga je čakal Jack, in mu dal novec. »Izvolite,« je rekel. »To bo dovolj za prenočišče in večerjo v gostilni.«

Naslednjega dne se je Puss spet odpravil v gozd in tokrat je ujel dve lepi, debeli jerebici ter ju odnesel kralju. »Pošilja ju moj gospodar, markiz Carrabas,« je rekel Puss.

Kralj se je znova zahvalil markizu in dal Pussu novec. Maček ga je odnesel svojemu gospodarju in z njim si je Jack lahko plačal hrano in prenočišče.

Tako je šlo dan za dnem. Puss je vsak dan v gozdu ujel kakšno lepo divjad in jo s pozdravi markiza Carrabasa odnesel kralju, kralj pa se je mačku vsak dan zahvalil in mu dal novec. Kralj se je začel spraševati, kdo je markiz Carrabas in kje živi. Zdel se mu je zelo radodaren mož.

Nekega dne se je kralj s hčerjo odpeljal na izlet in številni dvorjani so ju spremljali. Puss je prihitel k svojemu gospodarju. »Hitro pridite!« je zaklical. »Doslej nama je šlo kar dobro, zdaj pa je napočil čas, da vam priskrbim bogastvo.«

Maček je nato odpeljal Jacka k reki, mimo katere naj bi se kralj kmalu pripeljal. Naročil mu je, naj sleče obleko in jo skrije pod skalo, potem pa stopi v reko do vratu.

Jack je storil tako, čeprav je bila voda tako mrzla, da je ves drgetal, in ni vedel, kako naj bi mu Puss na ta način priskrbel bogastvo. Puss je počakal, da je bil njegov gospodar do vratu v reki, nato pa stekel na cesto, po kateri je prihajal kralj.

»Na pomoč! Na pomoč!« je kričal. »O, pomagajte! Moj gospodar, plemeniti markiz Carrabas! Utopil se bo!« »Kaj se je zgodilo?« je vprašal kralj in ustavil kočijo, princesa in vsi dvorjani pa so prisluhnili.

»O, vaše veličanstvo!« je vzkliknil maček. »Moj plemeniti gospodar! Napadli so ga razbojniki, mu pobrali vse, kar je imel, in ga vrgli v reko. Če mu nihče ne pomaga, se bo gotovo utopil.«

Kralja je to zelo zaskrbelo. Takoj je poslal dvorjane, naj Jacka potegnejo iz reke in ga oblečejo v oblačila iz žameta in satena, okrašena z zlatimi čipkami.

Jack še nikoli ni bil tako razkošno oblečen in ko so ga pripeljali pred kralja, je bil videti res postaven mladenič. Njegovemu veličanstvu je bil Jackov videz tako všeč, da ga je povabil v kočijo in mu ponudil sedež ob sebi, princesi pa je bil še bolj všeč kakor njenemu očetu.

Medtem je maček pohitel daleč pred kočije. Kmalu je Puss prišel do njive, kjer so žanjci želi žito. Odkorakal je k njim, se strašno namrščil in nasršil brke, da je bil videti dvakrat večji. Žanjci so se prestrašili.

»Poslušajte, možje,« je zaklical Puss. »Kralj bo kmalu prišel po tej poti in ob njem se bo peljal moj gospodar, markiz Carrabas. Če vas vpraša, čigavo je to žito, odgovorite, da pripada plemenitemu markizu Carrabasu. Če tega ne storite, vas bodo raztrgali na koščke in jih pometali v reko.«

Žanjci so se še bolj prestrašili. Obljubili so, da bodo storili natanko tako, kakor jim je maček naročil. Nato je Puss stekel naprej, dokler ni srečal gonjača, ki je gnal veliko čredo goveda. Tudi njega je tako prestrašil, da je obljubil, da bo kralju, če ga ta vpraša, čigava je čreda, odgovoril, da pripada plemenitemu markizu Carrabasu.

Malo naprej je maček srečal pastirja z ovcami in tudi ta je obljubil, da bo rekel, da njegove črede pripadajo markizu Carrabasu. In tako je šlo naprej; zdelo se je, da bodo prav vse razglasili za last markiza Carrabasa.

V resnici pa je vse to pripadalo ljudožercu, ki je bil zelo bogat, divji, močan in strašen. Čez nekaj časa je Puss prišel do gradu, kjer je ljudožerec živel. Toda maček se ljudožercev ni bal. Stopil je v grad in tekel iz sobe v sobo, dokler ni prišel tja, kjer je sedel ljudožerec.

Ko je ljudožerec zagledal mačka v njegovih lepih, sijočih, škripajočih škornjih, ga je to tako zabavalo, da se je glasno zasmejal. Česa takega ni videl še nikoli.

»Od kod pa si prišel, moj čedni maček?« ga je vprašal. »O, iz daljnih krajev onkraj gričev.« »In kaj bi rad tukaj?« »Želel sem vas le videti, saj vsi pravijo, da ste najmočnejši in najimenitnejši ljudožerec na vsem svetu.«

Ko je ljudožerec to slišal, je bil zelo zadovoljen, saj je bil silno nečimrn. »No, zdaj si me videl. Kaj si misliš o meni?« je vprašal. O, Puss je menil, da je res nadvse imeniten ljudožerec. In ali je res, da ima tudi čarobne moči?

Da, ljudožerec je imel čarobne moči. »Ali se lahko po želji spremenite v živali? Na primer v leva ali slona?« je vprašal Puss. O, seveda, to je bilo prav lahko.

»To bi pa rad videl,« je rekel maček. Ljudožerec mu je bil pripravljen ustreči. Takoj se je spremenil v leva, saj je res imel to moč, in bil je nadvse strašen lev. Rjovel je, švigal z repom in nasršil grivo.

Puss se je tako prestrašil, da je skočil skozi okno in splezal na streho, čeprav mu je zaradi škornjev skoraj spodrsnilo, da bi padel. Tam je čepel, pihal in se tresel.

Nato se je ljudožerec spremenil nazaj v svojo podobo ter se smejal in smejal. »Vrni se, Puss,« ga je poklical. »Nič ti ne bom storil; zdaj pa vidiš, da je bilo vse, kar so ti povedali, res.«

Puss je priplezal nazaj v sobo in bil videti zelo pohleven in plah. »Da, vidim, da je bilo vse res,« je rekel. »Toda, gospod ljudožerec, ali bi se lahko spremenili tudi v majhno žival? To mora biti veliko težje. Ali bi se lahko spremenili v miš?«

Da, ljudožerec je zmogel tudi to. Takoj se je spremenil v miš in veselo začel tekati po sobi. A ni tekal dolgo. »Pssst!« Puss ga je z enim skokom ujel in v hipu pogoltnil, še preden je utegnil zacviliti. In tako je bilo z ljudožercem konec.

Medtem so se kralj, princesa in Jack skupaj peljali v lepi kočiji in prijetno kramljali. Kralju je bil pogovor z Jackom tako všeč, da je kočijažu naročil, naj vozi počasi, da bodo lahko dlje ostali skupaj.

Kmalu so prišli do žitne njive, kjer so delali žanjci. »Kako lepa žitna njiva,« je rekel kralj, se nagnil iz kočije in zaklical žanjcem ter jih vprašal, čigavo je žito.

»Plemenitega markiza Carrabasa!« so odgovorili žanjci. Kralj se je obrnil k Jacku. »Dragi moj markiz, zakaj mi niste povedali, da je vaše?«

»Pozabil sem,« je odgovoril Jack. Kmalu zatem so prišli do gonjača. Kralj je občudoval čredo goveda in gonjača vprašal, komu pripada.

»Plemenitemu markizu Carrabasu,« je odgovoril gonjač. Kralj se je obrnil k Jacku in pohvalil njegove črede. Začel je misliti, da mora biti markiz zelo bogat.

Nato so prišli do pastirja in zgodilo se je enako: njegove črede so pripadale markizu Carrabasu. V gozdu so drvarji rekli, da gozd pripada markizu. Zdelo se je, da je markiz bogatejši od samega kralja.

Naposled so prišli do ljudožerčevega veličastnega gradu in kralj je vprašal Jacka, čigav je. Še preden je Jack utegnil odgovoriti, so se vrata na stežaj odprla in maček je pritekel na cesto. »Dobrodošli, dobrodošli, vaše veličanstvo!« je zaklical. »Dobrodošli na gradu markiza Carrabasa!«

»Torej živite tukaj,« je rekel kralj. »Da, tukaj živim,« je odgovoril Jack. Maček jih je povabil, naj izstopijo, in jih odpeljal v dolgo jedilno dvorano. Tam so služabniki pripravili razkošno pojedino, saj so zdaj tudi oni, tako kot grad in vse v njem, pripadali Jacku.

Kralj in princesa sta sedla za mizo, Jack pa je sedel mednju. Jedli so, pili in se gostili, kolikor jim je srce poželelo. Kralj še nikoli ni okusil slastnejših jedi, vse pa so jim postregli na zlatih krožnikih, veliko lepših od tistih, s katerih je jedel na svojem gradu.

Ob koncu pojedine se je kralj obrnil k Jacku in rekel: »Dragi moj markiz, vi morate biti zelo bogat človek.« »Tako bogat sem,« je odgovoril Jack, »da resnično ne vem, koliko imam.«

»Zdi se mi,« je rekel kralj, »da bi se morali poročiti s princeso, kajti nobeno navadno dekle ne bi bilo primerno za vas.« Da, Jack bi se rad poročil s princeso, toda morala bi biti prava.

»Kaj pa moja hči?« je vprašal kralj. Ob teh besedah bi Jack od veselja najraje skočil iz kože, saj je bila princesa tako ljubka in lepa, da jo je že vzljubil. »Da, ona bi bila primernejša od vseh drugih na svetu.« In princesa ni rekla ne.

Tako se je Jack s kraljem in princeso vrnil v kraljevo palačo. Nato sta se princesa in Jack poročila ter srečno živela do konca svojih dni.

Maček je živel z njima v palači in zanj sta bila vedno pripravljena najmehkejša blazina in najtoplejši kotiček ob ognju. Ko pa sta Jackova brata slišala, kakšna sreča se je nasmehnila Jacku in kako je dobil princeso za ženo, sta si zaželela, da bi bila obdržala Pussa, njemu pa prepustila mlin in črede drobnice ter živine.