Prevod

Nekoč je živela cesarica, ki ni imela otroka od svojega srca, zato je nenehno molila k Bogu, naj ji da roditi. Nekega večera je med molitvijo zavzdihnila in rekla: »Daj mi, Bog, otroka od mojega srca, pa čeprav bi bil strupena kača!« Čez nekaj časa je začutila, da je noseča, in ko je prišla njena ura, je rodila kačo. Začela jo je negovati, hraniti in dojiti kakor vsaka mati svojega otroka. Ta kača dvaindvajset let ni dala od sebe nobenega glasu, ko pa je dopolnila dvaindvajset let, je spregovorila in rekla očetu in materi: »Zdaj hočem, da me oženita.« Odgovorila sta ji: »Kdo bo dal dekle za kačo in katero dekle bo vzelo kačo za moža?« »No,« jima je odvrnila kača, »ne iščita med cesarskimi ali gosposkimi hčerami, temveč poiščita takšno, ki bo rada prišla živet na cesarski dvor.« Na to sta mu oče in mati rekla, naj si sam izbere, katero hoče. Tedaj si je | sam poiskal neko revno dekle in poslal očeta, naj jo zasnubi zanj. Oče je šel in dekle zasnubil, ona pa je v svoji revščini rada in veselo privolila. Potem so jo zaročili, jo pripeljali na dvor in ju poročili. Kača je začela živeti s svojo nevesto in ta je, bogme, zanosila. Tedaj je tašča rekla snahi: »Kako si vendar, hčerka, pri Bogu, zanosila s kačo?« Snaha ji sprva ni hotela povedati, ko pa jo je tašča več dni zapored vztrajno spraševala, ji je naposled le rekla, da njen mož ni kača, temveč mladenič, ki mu po lepoti ni para na svetu. »Podnevi je,« je rekla, »kača, ko pa pride večer, sleče kačjo srajco in iz nje stopi mladenič, najlepši na svetu. Ko bi bil le tudi podnevi takšen, kakršen je ponoči! Toda brž ko se zasvita, spet zleze v svojo srajco in postane kača.« Ko je tašča to slišala, se je silno razveselila in rekla snahi: »Če je tako, bova že poskrbeli, da bo ostal takšen, kakršen je ponoči pri tebi.« Nato sta se dogovorili, kaj bosta storili. Ko je prišel večer, je slekel kačjo srajco, jo kakor vselej položil pod zglavje in legel spat. Ko je trdno zaspal, mu je žena počasi izvlekla srajco izpod glave in jo skozi okno podala materi, ta pa jo je pri priči vrgla v ogenj. Komaj je srajca začela goreti, že je planil iz sna in zavpil: »Kaj si | storila, naj te Bog kaznuje! Zdaj me vidiš, pa me ne boš več videla, dokler me ne boš iskala tako dolgo, da raztrgaš železne opanke in obrabiš železno palico. Tudi otroka, ki ga nosiš pod srcem, ne boš rodila, dokler ne položim roke čezte.« To je izrekel in izginil. Potem je nosila otroka polna tri leta, nazadnje pa ji je bilo tega dovolj in sklenila je poiskati svojega moža. Dala si je narediti železne opanke in železno palico ter odšla v svet. Tako je hodila in ga iskala vsepovsod, dokler ni prišla k sončevi materi in jo našla, kako kuri peč ter z golimi rokami razgreba žerjavico. Ko je to videla, je brž odrezala kos svojega krila in ji vanj zavila roke. Sončeva mati jo je vprašala: »Od kod si se vzela tukaj, rajska dušica?« Odgovorila ji je: »Nesreča me je prignala, mati.« Nato ji je pripovedovala, kaj je prestala, kako jo je mož preklel in kako zdaj hodi po svetu ter ga išče. »Pa sem,« je rekla, »prišla vprašat tvojega sina, ali bi mi znal kaj povedati o njem in ali ga ni morda kje videl, saj hodi čez ves svet.« Sončevi materi se je silno zasmilila in rekla ji je, naj se za nekaj časa skrije za vrata: »Sonce bo zdaj zdaj prišlo utrujeno domov in morda so ga še oblaki razjezili, pa bi ti lahko v jezi kaj storilo. Zato se potuhni, dokler si ne odpočije.« Skrila se je za vrata in že je prišlo sonce. Materi je voščilo dober večer, nato pa ji reklo: »Mati! Tukaj diši po rajski dušici.« Mati mu je odgovorila: »Nikogar ni tukaj, sinko. Saj sem še ptica ne more prileteti, kako bi prišla rajska dušica?« Sonce ji je odvrnilo: »Je, je, mati, kar brez strahu naj pride ven, nič ji ne bom storilo.« Tedaj je stopila izza vrat in mu povedala o vsej svoji nesreči, nazadnje pa rekla: »Žarko sonce! Ti siješ po vsem svetu, ali nisi nikjer videlo takšnega in takšnega človeka?« Sonce ji je odgovorilo, da ga podnevi ni nikjer videlo, in jo poslalo k mesecu, naj njega vpraša, ali ga ni kje videl ponoči. Ob slovesu ji je sončeva mati podarila zlato preslico z zlatim predivom in zlatim vretenom. Ko je prišla k mesecu, je našla mesečevo mater doma, ji poljubila roko in jo pozdravila: »Bog pomagaj, mesečeva mati!« Ta ji je odgovorila: »Bog ti pomagaj, rajska dušica. Od kod pa ti tukaj?« Tedaj ji je povedala o vsej svoji nesreči in kako je bila pri soncu, ji pokazala, kaj ji je podarila njegova mati, ter rekla, da jo je sonce poslalo vprašat meseca, ali ni kje videl njenega moža. Mesečeva mati ji je rekla, naj se za nekaj časa skrije za vrata, kajti mesec bo zdaj zdaj prišel domov jezen in utrujen. Skrila se je in že je prišel mesec. Brž ko je vstopil, je materi voščil dobro jutro, nato pa ji rekel: »Tukaj diši po rajski | dušici.« Mati mu je odgovorila: »Nikogar ni, sinko. Saj sem še ptica ne more prileteti, kako bi prišla rajska dušica?« Mesec ji je spet rekel: »Je, mati, je, kar brez strahu naj pride ven, nič ji ne bom storil.« Tedaj je stopila izza vrat in mu povedala vse, kaj je bilo in kako, nazadnje pa rekla: »Svetli mesec! Ti vso noč svetiš po vsem svetu, ali nisi nikjer videl takšnega in takšnega človeka?« Mesec ji je odgovoril: »Rajska dušica, ponoči ga nikjer na zemlji nisem videl. Pojdi k vetru in njega vprašaj, ali ga ni kje videl; on prevrača drevje in kamenje ter se zavleče vsepovsod.« Ko je odhajala, ji je mesečeva mati podarila zlato kokljo s piščanci. Nato je prišla k vetrovi materi in ji povedala o vsem, kar je prestala, ter da je prišla vprašat njenega sina vetra, ali ni kje videl takšnega in takšnega človeka. Vetrova mati ji je rekla: »Skrij se za hip za vrata, rajska dušica, kajti moj sin bo zdaj zdaj prišel domov razsrjen in bi te lahko vso raztrgal.« Skrila se je za vrata in že je prihrumel veter. Pihal je, rušil, lomil in prevračal vse, kar mu je prišlo na pot, sam pa je bil ves opraskan in raztrgan. Ko je vstopil, je mater pozdravil: »Bog pomagaj!« Nato ji je rekel: »Mati! Tukaj diši po rajski dušici.« Odgovorila mu je: »Bog s teboj, sinko! Saj sem še ptica ne more prileteti, kako bi prišla rajska dušica?« Veter ji je odvrnil: »Je, mati, je, kar brez strahu naj pride ven, nič ji ne bom storil.« Tako je stopila pred veter in mu povedala o svoji nesreči, veter pa ji je odgovoril: »Videl sem ga. Daleč v drugem cesarstvu je, tam se je oženil in cesaruje. Moja mati ti bo dala zlate statve z zlato prejo in kolovratom. Ko prideš v tisto mesto, postavi statve nasproti cesarskega dvora in tki, kokljo s piščanci spusti na tla in jih krmi, pa še preslico postavi na ogled.« Tako je tudi storila. Ko je prišla v tisto mesto, so se ji opanki raztrgali in palica prelomila. Nasproti cesarskega dvora je postavila statve, spustila kokljo s piščanci na tla, postavila preslico na ogled in začela tkati. Cesarica jo je zagledala z dvora in si začela govoriti: »O moj Bog! Cesarica sem, pa nimam ne zlatih statev ne preslice ne zlate koklje ne piščancev.« Poslala je svojega služabnika k ženi, naj jo vpraša, ali bi te reči prodala. Žena je odgovorila: »Ne bom jih prodala. Če pa me cesarica pusti, da preživim eno noč pri njenem cesarju, ji dam preslico.« Cesarica je dala cesarju uspavalni napoj in ji dovolila prenočiti pri njem. Brž ko je cesar legel v posteljo, je omahnil v spanec in obležal kakor mrtev. Ko je ostala sama z njim, mu je začela govoriti: »Presvetli cesar, naj te sonce ogreje! Položi desnico čezme, da bi rodila tvojega otroka.« Toda cesar ni ničesar videl ne slišal. Naslednji dan je dala cesarici zlato preslico z zlatim predivom in zlatim vretenom, cesarica pa si je zaželela še kokljo s piščanci. Žena ji je rekla, da ji jo da, če jo pusti še eno noč prenočiti pri njenem cesarju. Cesarica je privolila tudi v to in cesarju spet dala uspavalni napoj. Tako je cesar znova trdno zaspal in je ni slišal, ko je začela klicati: »Presvetli cesar, naj te sonce ogreje! Položi desnico čezme, da bi rodila tvojega otroka.« Zjutraj je straža povedala cesarju, da že dve noči pri njem spi tista žena in ves čas kliče, naj položi desnico čeznjo, da bi rodila njegovega otroka. Ko je cesarica dobila kokljo s piščanci, si je zaželela še statve z zlato prejo in kolovratom. Žena ji jih je obljubila, če ji dovoli še eno noč prenočiti pri njenem možu. Cesarica je dovolila, misleč, da bo moža spet omamila, toda on je od služabnikov izvedel, kaj se dogaja, in si je zvečer pod brado položil gobo ter vanjo zlil pijačo, ki mu jo je prinesla cesarica. Tako je ostal pri polni zavesti. Ko sta legla v posteljo, se je pretvarjal, da spi, ona pa je zaklicala: »Presvetli cesar, naj te sonce ogreje! Položi roko čezme, da bi rodila tvojega otroka.« Ko je cesar to slišal, je pri priči položil roko čeznjo. Še tisti hip so se ji začeli popadki in rodila mu je dečka z zlatimi rokami in zlatimi lasmi. Potem je zapustil tisto deželo in cesarico ter se s prvo ženo in otrokom vrnil v svoje nekdanje cesarstvo.