Prevod

Človek bi res pomislil, da se v vaškem ribniku nekaj dogaja, pa se ni dogajalo nič! Vse race, ki so pravkar tako lepo plavale po vodi, nekatere celo z glavo navzdol, saj to znajo, so na lepem planile na breg; v mokri ilovici so se poznale sledi njihovih nog in njihovo vreščanje se je slišalo daleč naokrog. Voda se je pošteno razburkala, še malo prej pa je bila gladka kakor zrcalo; v njej je bilo videti vsako drevo, vsak bližnji grm in staro kmečko hišo z luknjami v zatrepu in lastovičjim gnezdom, zlasti pa veliki rožni grm, poln cvetov, ki se je z zidu nagibal skoraj naravnost nad vodo. Vse to je bilo v njej kakor na sliki, le da obrnjeno na glavo; ko pa se je voda vzvalovila, se je vse zlilo drugo v drugo in slika je izginila. Dve račji peresi, ki sta odpadli racam, ko so poletele, sta se močno zazibali gor in dol, nato pa na lepem zdrsnili po vodi, kakor da bi pihal veter, čeprav vetra ni bilo. Potem sta obmirovali in voda je spet postala gladka kakor zrcalo; jasno je bilo videti zatrep z lastovičjim gnezdom in rožni grm; vsaka vrtnica je zrla v svoj odsev. Tako lepe so bile, pa tega same niso vedele, saj jim tega ni nihče povedal. Sonce je sijalo med nežne, z dišavo prežete venčne lističe in vsaki vrtnici je bilo pri srcu kakor nam, kadar se v mislih predajamo najčistejši sreči.

»Kako lepo je živeti!« je rekla vsaka vrtnica. »Želim si le, da bi lahko poljubila sonce, ker je tako toplo in svetlo. Da, tudi vrtnice tam spodaj v vodi bi rada poljubila! Čisto take so kakor me; poljubila bi ljubke ptičje mladičke tam spodaj v gnezdu; saj so nekateri tudi nad nami! Glavice molijo ven in tiho čivkajo; nimajo še nobenega perja, kakor ga imata njihov oče in mati. Dobre sosede imamo, zgoraj in spodaj. Oh, kako lepo je živeti!«

Majhni mladički zgoraj in spodaj — tisti spodaj so bili seveda le odsev v vodi — so bili vrabčki, oče in mati pa vrabca; prisvojila sta si prazno lastovičje gnezdo iz prejšnjega leta in tam so zdaj prebivali.

»Ali tam plavajo račji otroci?« so vprašali vrabčji mladički, ko so zagledali račji peresi, ki sta drseli po vodi. »Če že sprašujete, sprašujte pametno,« je rekla mati. »Mar ne vidite, da sta to peresi, obleka živih bitij, kakršno imam jaz in jo boste dobili tudi vi, le da je naša lepša! Ko bi ju le imeli tu zgoraj v gnezdu, saj grejeta. Rada bi vedela, kaj je prestrašilo race! Nekaj je moralo biti v vodi, zaradi mene gotovo niso zbežale! Čeprav sem vam res precej glasno rekla ›čiv‹! Tiste neumne vrtnice bi morale vedeti, a ne vedo ničesar, samo vase gledajo in dišijo. Prav naveličana sem teh sosed!« — »Poslušajte ljubke ptičke tam zgoraj!« so rekle vrtnice. »Tudi oni bi že radi peli! Ne znajo še, a se bodo že naučili! Kako prijetno mora biti to! Prav zabavno je imeti tako vesele sosede!« — Prav tedaj sta v galopu pridrvela dva konja, ki ju je bilo treba napojiti; na enem je sedel kmečki fantič in slekel je vso obleko razen črnega klobuka; ta je bil velik in širok. Fant je žvižgal kakor ptiček in zajahal v najgloblji del vaškega ribnika; ko je prišel do rožnega grma, je utrgal eno od vrtnic in si jo zataknil za klobuk. Zdaj se mu je zdelo, da je zares lepo opravljen, in odjezdil je z njo. Druge vrtnice so gledale za svojo sestro in spraševale druga drugo: »Kam je odpotovala?« Toda tega ni vedela nobena.

»Tudi jaz bi rada šla v svet!« je rekla ena drugi. »A tudi tu doma, sredi našega zelenja, je lepo! Podnevi je sonce tako toplo, ponoči pa nebo še lepše sije! To lahko vidimo skozi številne luknjice v njem!«

To so bile zvezde, ki so jih imele za luknjice, saj vrtnice niso vedele nič boljšega. »Me poživljamo hišo,« je rekla vrabčja mati, »in lastovičja gnezda prinašajo srečo, pravijo ljudje; zato so veseli, da nas imajo! Toda tiste sosede tam, ves tisti rožni grm ob zidu, povzročajo vlago; mislim, da ga bodo že še odstranili, pa bo tam lahko zraslo vsaj kakšno žito. Vrtnice so samo za gledanje in vohanje, kvečjemu še za klobuk. Vsako leto, to vem od svoje matere, odpadejo, kmetica jih vloži v sol, dobijo francosko ime, ki ga ne znam izgovoriti in me tudi ne zanima, potem pa jih dajejo na ogenj, kadar hoče, da lepo diši. Takšno je njihovo življenje! Samo za oči in nos so. Zdaj veste!«

Ko se je zvečerilo in so komarji plesali v toplem zraku pod rdečimi oblaki, je prišel slavček in vrtnicam zapel, da je lepota kakor sončna svetloba na tem svetu in da lepota živi večno. Toda vrtnice so mislile, da slavček poje o sebi, in človek bi to prav lahko pomislil. Niti na misel jim ni prišlo, da je pesem namenjena njim, vendar so se je veselile in premišljevale, ali ne bi tudi vsi mali vrabčji mladički lahko postali slavčki.

»Prav dobro sem razumel, kaj je pel tisti ptič!« so rekli vrabčji mladički. »Samo ene besede nisem razumel: kaj je lepota?« »Nič ni!« je rekla vrabčja mati. »Samo videz je. Gori na graščini, kjer imajo golobi svojo hišo in jim vsak dan po dvorišču natrosijo graha in zrnja — jedla sem že z njimi in tudi vi boste! Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si! — tam gori na graščini imajo dva ptiča z zelenima vratovoma in čopom na glavi; rep lahko razpreta kakor veliko kolo in na njem so vse mogoče barve, da kar bolijo oči. Pava jima pravijo in onadva sta lepota! Malo bi ju bilo treba oskubiti, pa ne bi bila videti nič drugače kakor mi drugi. Jaz bi ju že kljunila, ko ne bi bila tako velika!«

»Jaz ju bom kljunil!« je rekel najmanjši vrabček, ki še niti perja ni imel. V kmečki hiši sta živela mlada zakonca; zelo sta se ljubila, bila sta pridna in krepka, pri njiju pa je bilo vse lepo urejeno. V nedeljo zjutraj je mlada žena stopila ven, nabrala polno pest najlepših vrtnic, jih dala v kozarec z vodo in ga postavila na sredo predalnika.

»Zdaj pa vidim, da je nedelja!« je rekel mož, poljubil svojo ljubo ženico in sedla sta, prebrala psalm ter se držala za roke, sonce pa je skozi okna sijalo na sveže vrtnice in mlada zakonca.

»Tega pa nerada gledam!« je rekla vrabčja mati, ki je iz gnezda videla naravnost v sobo; potem je odletela. Enako je storila naslednjo nedeljo, saj so vsako nedeljo v kozarec postavili sveže vrtnice, rožni grm pa je ves čas enako lepo cvetel. Vrabčji mladički, ki so zdaj že dobili perje, bi radi leteli z njo, a mati je rekla: »Ostanete tu!« In so ostali. — Ona je odletela, a kakor koli je že letela, se je na lepem ujela v ptičjo zanko iz konjske žime, ki so jo neki dečki privezali na vejo. Žima se ji je zategnila okrog noge, oh, tako tesno, kakor da bi jo hotela odrezati; kako jo je bolelo, kako jo je bilo strah! Dečki so takoj pritekli in zgrabili ptičko, in to strašno trdo. »Saj je samo vrabec!« so rekli, a je vseeno niso izpustili; odnesli so jo domov in vsakič, ko je zakričala, so jo udarili po kljunu.

Na kmečkem dvorišču je stal star mož, ki je znal izdelovati milo za britje in za roke, milo v kroglicah in milo v kosih. Bil je vesel star potepuh in ko je zagledal vrabčevko, ki so jo prinesli dečki in rekli, da jim ni prav nič mar zanjo, je dejal: »Kaj, ko bi jo polepšali?« Vrabčjo mater je ob teh besedah spreletel srh. Iz svoje skrinjice, v kateri je imel najlepše barve, je vzel cel kup bleščečih zlatih lističev, dečki pa so morali steči po jajce. Iz njega je vzel beljak, z njim premazal vso ptičko in nanjo nalepil zlate lističe; tako je bila vrabčja mati pozlačena. A ni mislila na to razkošje, po vsem telesu se je tresla. Milar je vzel še rdečo krpico, ki jo je odtrgal od podloge svojega starega suknjiča, jo izrezal v nazobčan petelinji greben in jo prilepil ptički na glavo.

»Zdaj boste videli zlato ptico leteti!« je rekel in izpustil vrabčevko, ki je v silni grozi odletela v jasno sončno svetlobo. Oh, kako se je bleščala! Vsi vrabci, celo velika vrana, ki nikakor ni bila letošnja mladička, so se tega prizora na moč prestrašili, a so vseeno poleteli za njo, ker so hoteli vedeti, kakšna tuja ptica je to.

»Od kod! Od kod!« je kričala vrana. »Počakaj malo! Počakaj malo!« so govorili vrabci. Toda ona ni hotela čakati; v strahu in grozi je letela proti domu. Skoraj bi omahnila na tla, pridruževalo pa se je čedalje več ptic, majhnih in velikih; nekatere so priletele čisto k njej, da bi jo kljuvale. »Glej jo! Glej jo!« so kričale vse po vrsti!

»Glej jo! Glej jo!« so zavpili mladički, ko se je približala gnezdu. »To je gotovo pavji mladič, na njem so vse tiste barve, ki bodejo v oči, kakor je rekla mama; čiv! To je lepota!« In začeli so jo kljuvati s svojimi malimi kljunčki, tako da ni mogla v gnezdo; od groze ni mogla več niti čivkniti, kaj šele reči: Vaša mati sem. Zdaj so jo kljuvale še vse druge ptice, da ji je odpadlo vse perje, in okrvavljena je vrabčja mati omahnila v rožni grm.

»Ubožica!« so rekle vrtnice. »Pridi, skrile te bomo! Nasloni svojo glavico na nas!« Vrabčja mati je še enkrat razprla krila, jih nato spet tesno stisnila k sebi in umrla pri sosednji družini, svežih, lepih vrtnicah.

»Čiv!« so rekli vrabčji mladički v gnezdu. »Ne razumem, kam se je izgubila mama! Menda to ni kakšna njena zvijača, da bi zdaj morali sami skrbeti zase. Hišo nam je pustila za dediščino! Toda kdo od nas jo bo imel zase, ko si ustvarimo družine?«

»Jaz vas že ne bom mogel imeti tu, ko dobim ženo in otroke!« je rekel najmanjši. »Jaz bom gotovo imel več žena in otrok kakor ti!« je rekel drugi.

»Ampak jaz sem najstarejši!« je rekel tretji. Vsi so se sprli, zamahovali s krili in udarjali s kljuni, pa bum! Drug za drugim so se zrinili iz gnezda. Ležali so spodaj, vsi jezni; glavo so nagnili čisto na eno stran in mežikali z očesom, ki je gledalo navzgor; tako so namreč kazali svojo užaljenost.

Malce so že znali leteti, potem so še vadili in nazadnje sklenili, da bodo, kadar se srečajo v svetu, rekli: čiv! in trikrat podrsali z levo nogo, da se bodo spet prepoznali.

Mladič, ki je ostal v gnezdu, se je razšopiril, kolikor se je mogel, saj je bil zdaj hišni gospodar, a to ni dolgo trajalo. — Ponoči je skozi šipe zasijal rdeč ogenj, izpod strehe so švignili plameni, suha slama je zagorela, vsa hiša je zgorela in z njo vrabčji mladič, mlada zakonca pa sta se srečno rešila.

Ko je naslednje jutro vzšlo sonce in je bilo vse videti tako sveže kakor po mirnem nočnem spancu, od kmečke hiše ni ostalo nič drugega kot nekaj črnih, zoglenelih tramov, naslonjenih na dimnik, ki je edini še stal sam zase; iz pogorišča se je močno kadilo, pred njim pa je stal ves rožni grm, svež in cvetoč, in vsaka njegova veja, vsak njegov cvet se je zrcalil v mirni vodi.

»Kako lepo stojijo te vrtnice pred pogorelo hišo!« je vzkliknil mož, ki je šel mimo. »To je najljubkejša sličica! To moram imeti!« Iz žepa je vzel knjižico z belimi listi in svinčnik, saj je bil slikar, ter narisal kadeče se pogorišče in zoglenele tramove ob nagnjenem dimniku, kajti ta se je čedalje bolj nagibal. Čisto spredaj pa je stal veliki cvetoči rožni grm; zares je bil prelep in samo zaradi njega je nastala vsa risba.

Čez dan sta priletela dva vrabca, ki sta se rodila tukaj. »Kje je hiša?« sta rekla. »Kje je gnezdo? — Čiv, vse je zgorelo in naš močni brat je zgorel zraven! To je dobil, ker je obdržal gnezdo. — Vrtnice so jo dobro odnesle! Še vedno imajo rdeča lica. Prav nič ne žalujejo zaradi sosedove nesreče. Jaz jih že ne bom ogovoril in tukaj je grdo, tako mislim!« Nato sta odletela.

Jeseni je napočil čudovit sončen dan; človek bi res lahko mislil, da je sredi poletja. Na dvorišču pred velikim stopniščem pri graščaku je bilo tako suho in čisto; tam so se sprehajali golobi, črni, beli in vijoličasti, bleščali so se v soncu, stare golobje matere pa so se šopirile in govorile mladičem: »Stopite v skupino! Stopite v skupino!« — Tako so bili namreč lepši na pogled.

»Kaj so tiste male sive stvarce, ki tekajo med nami?« je vprašala stara golobica, ki se ji je okrog oči svetilo rdeče in zeleno. »Male sive! Male sive!« je rekla. »Vrabci so! Spodobne živalce! Od nekdaj slovimo po krotkosti, zato jim pustimo pobirati drobtine! — Ne vmešavajo se v pogovor in tako ljubko podrsavajo z nogo!«

Res so podrsavali, trikrat so podrsali z levo nogo, a rekli so tudi čiv in tako so se prepoznali: bili so trije vrabci iz pogorele hiše. — »Tukaj je izvrstna hrana!« so rekli vrabci.

Golobi pa so hodili drug okrog drugega, se šopirili in si mislili svoje. »Vidiš tisto napihnjenko?« je rekel eden o drugem. »In vidiš tisto, kako golta grah? Preveč ga dobi! Najboljšega dobi! Gru gru! Vidiš, kako tisti tam pleša teme! Poglej jo, ljubko, zlobno žival! Grr, grr!« In vsem so oči rdeče zasijale od jeze. »Stopite v skupino, stopite v skupino! Male sive! Male sive! Grr, grr, gru!« je odmevalo brez prestanka in tako bo še čez tisoč let.

Vrabci so dobro jedli in dobro poslušali, celo postavili so se v skupino, a jim ni pristajalo; siti so bili. Nato so odšli od golobov, si med seboj povedali, kaj mislijo o njih, in odskakljali pod vrtno ograjo. Ker so bila vrata v vrtno sobo odprta, je eden skočil na prag; bil je presit in zato pogumen: »Čiv!« je rekel. »To si pa upam!« — »Čiv!« je rekel drugi. »Tudi jaz si upam, pa še malo več!« In je skočil v sobo. Tretji je dobro videl, da ni v njej nikogar, zato je poletel še dlje vanjo in rekel: »Čisto noter ali pa nikamor! Sicer pa je to čudno človeško gnezdo! In kaj vse je postavljeno tu! Oho, kaj pa je to!«

Tik pred vrabci so cvetele vrtnice, zrcalile so se v vodi, zogleneli tramovi pa so ležali naslonjeni na razpadajoči dimnik! — Oho, kaj je bilo vendar to! Kako je prišlo v graščinsko sobo?

Vsi trije vrabci so hoteli poleteti čez vrtnice in dimnik, pa so se zaleteli v ravno steno; vse skupaj je bila slika, velika, imenitna umetnina, ki jo je slikar naslikal po svoji mali risbi.

»Čiv!« so rekli vrabci. »Nič ni! Samo videz je! Čiv! To je lepota! Ali ti to razumeš? Jaz ne!« Nato so odleteli, ker so v sobo prišli ljudje.

Minevali so dnevi in leta, golobi so mnogokrat grulili, da ne rečemo godrnjali, zlovoljne živali! Vrabci so pozimi prezebali, poleti pa živeli v izobilju; vsi so bili zaročeni ali poročeni ali kakor bi temu že rekli. Imeli so mladiče in mladič vsakega je bil seveda najlepši in najpametnejši; eden je letel sem, drugi tja, in kadar so se srečali, so se prepoznali po »čiv!« in treh podrsih z levo nogo. Najstarejša med njimi, zdaj že stara vrabčevka, ni imela ne gnezda ne mladičev; tako rada bi enkrat obiskala veliko mesto in zato je odletela v København. — Tam je stala velika pisana stavba, tik ob palači in kanalu, kjer so bile ladje z jabolki in lonci. Okna so bila spodaj širša kakor zgoraj, in ko so vrabci pogledali skoznje, se jim je zdelo, da v vsaki sobi gledajo v tulipan: vse mogoče barve in vijuge, sredi tulipana pa so stali beli ljudje; bili so iz marmorja, nekateri tudi iz mavca, toda za vrabčje oči je bilo to eno in isto. Na vrhu stavbe je stal kovinski voz s kovinskimi konji, ki jih je vozila boginja zmage, prav tako kovinska. To je bil Thorvaldsenov muzej.

»Kako se blešči! Kako se blešči!« je rekla vrabčja gospodična. »To je najbrž lepota! Čiv! Tukaj je vendar večja od pava!« Še iz otroštva se je spominjala, kaj je bilo najlepše, kar je poznala njena mati. In poletela je naravnost na dvorišče; tudi tam je bilo prekrasno, po stenah so bile naslikane palme in veje, sredi dvorišča pa je rasel velik cvetoč rožni grm; sveže veje s številnimi vrtnicami je nagibal nad grob. Poletela je tja, saj se je tam sprehajalo več vrabcev. »Čiv!« in trije podrsi z levo nogo; ta pozdrav je v dolgih letih ponovila že neštetokrat, pa ga ni nihče razumel, saj se tisti, ki se razidejo, ne srečujejo vsak dan. Pozdrav ji je prešel v navado, a danes sta dva stara vrabca in mladič rekla »čiv!« in podrsala z levo nogo.

»No, glej, dober dan, dober dan!« Bili so trije stari znanci iz vrabčjega gnezda in še mali član družine. »Da se srečamo prav tukaj!« so rekli. »Imeniten kraj je to, a hrane ni veliko. To je lepota! Čiv!«

Iz stranskih dvoran, kjer so stali veličastni marmornati kipi, je prihajalo veliko ljudi in stopali so h grobu, v katerem je počival veliki mojster, ki je ustvaril te marmorne podobe. Vsi, ki so prišli, so z žarečimi obrazi stali ob Thorvaldsenovem grobu, nekateri pa so pobrali odpadle venčne lističe vrtnic in jih shranili. Ljudje so prihajali od daleč: iz velike Anglije, iz Nemčije in Francije; najlepša dama pa je vzela eno od vrtnic in si jo položila na prsi. Tedaj so vrabci pomislili, da tukaj vladajo vrtnice in da je bila vsa stavba zgrajena zanje; to se jim je zdelo vendarle nekoliko preveč, toda ker so vsi ljudje izkazovali vrtnicam tolikšno pozornost, tudi sami niso hoteli zaostajati. »Čiv!« so rekli, z repi pometli po tleh in z enim očesom pogledali vrtnice. Ni jim bilo treba dolgo gledati, da so se prepričali, da so to njihove stare sosede; in res so bile. Slikar, ki je narisal rožni grm ob pogoreli hiši, je pozneje tistega leta dobil dovoljenje, da ga izkoplje, in ga nato podaril stavbeniku, kajti nobene vrtnice niso bile lepše; ta pa ga je posadil na Thorvaldsenov grob, kjer je cvetel kot podoba lepote in daroval svoje rdeče, dišeče venčne lističe, da so jih ljudje nosili za spomin v daljne dežele.

»Ste dobile službo tukaj v mestu?« so vprašali vrabci. Vrtnice so prikimale; prepoznale so sive sosede in se jih zelo razveselile. »Kako blaženo je živeti in cveteti, srečevati stare prijatelje in vsak dan gledati prijazne obraze! Tukaj je, kakor da bi bil vsak dan velik praznik!«

»Čiv!« so rekli vrabci. »Res so stare sosede! Dobro se spominjamo, da so doma iz vaškega ribnika! Čiv! Kako so prišle do časti! Nekaterim to uspe kar med spanjem. Kaj je lepega na taki rdeči packi, pa ne vem! — In tam je ovenel list, to prav dobro vidim!«

Pa so ga kljunili, da je odpadel, in grm je stal še bolj svež in zelen; vrtnice pa so dišale v soncu na Thorvaldsenovem grobu in njihova lepota se je pridružila njegovemu nesmrtnemu imenu.