Prevod

Na Kitajskem je, kakor gotovo veste, cesar Kitajec in vsi, ki ga obdajajo, so Kitajci. Vse to se je zgodilo že pred mnogimi leti, a prav zato je vredno prisluhniti zgodbi, preden jo pozabimo! Cesarjeva palača je bila najimenitnejša na svetu, vsa iz najfinejšega porcelana, tako dragocenega, a tako krhkega in občutljivega na dotik, da je bilo treba z njim ravnati skrajno previdno. Na vrtu so rasle najčudovitejše cvetlice, na najlepše med njimi pa so bili privezani srebrni zvončki, ki so cingljali, da nihče ne bi šel mimo, ne da bi opazil cvet. Da, vse na cesarjevem vrtu je bilo nadvse domiselno urejeno in vrt se je razprostiral tako daleč, da še vrtnar sam ni vedel, kje se konča. Če si hodil naprej in naprej, si prišel v prekrasen gozd z visokimi drevesi in globokimi jezeri. Gozd je segal prav do morja, ki je bilo modro in globoko; velike ladje so lahko plule tik pod vejami in v teh vejah je živel slavček, ki je pel tako čudovito, da je celo revni ribič, ki je imel toliko drugih skrbi, obstal in poslušal, kadar je ponoči vlekel mreže iz vode in zaslišal njegovo petje. »Ljubi Bog, kako lepo!« je rekel, potem pa se je moral vrniti k svojemu delu in je pozabil na ptico. Toda naslednjo noč, ko je slavček spet zapel in je ribič prišel tja, je znova rekel: »Ljubi Bog, kako je vendar lepo!«

Iz vseh dežel sveta so prihajali popotniki v cesarjevo mesto in občudovali mesto, palačo in vrt, ko pa so zaslišali slavčka, so vsi rekli: »Ta je pa najlepši od vsega!«

Ko so se vrnili domov, so popotniki pripovedovali o tem in učenjaki so pisali številne knjige o mestu, palači in vrtu, a tudi slavčka niso pozabili: njemu so dali najvišje mesto. Tisti, ki so znali pesniti, pa so pisali najlepše pesmi, vse o slavčku v gozdu ob globokem jezeru.

Te knjige so potovale po vsem svetu in nekoč je nekaj izmed njih prišlo tudi do cesarja. Sedel je na svojem zlatem stolu, bral in bral ter kar naprej prikimaval, saj so ga imenitni opisi mesta, palače in vrta silno veselili. »Toda slavček je vendar najlepši od vsega!« je pisalo v knjigi.

»Kaj pa je to!« je rekel cesar. »Slavček! Saj ga sploh ne poznam! Ali v mojem cesarstvu živi takšna ptica, in to celo na mojem vrtu? O tem nisem še nikoli slišal! Takšne stvari moram izvedeti iz knjig!«

Nato je poklical svojega dvorjana, ki je bil tako imeniten, da je vsakomur, ki je bil nižjega stanu od njega in si ga je drznil ogovoriti ali kaj vprašati, odgovoril samo: »P!« To pa ne pomeni ničesar.

»Menda imamo tukaj nadvse nenavadno ptico, ki ji pravijo slavček!« je rekel cesar. »Pravijo, da je najlepša stvar v mojem velikem cesarstvu! Zakaj mi ni nihče nikoli ničesar povedal o njej?«

»Nikoli še nisem slišal, da bi jo kdo omenjal!« je rekel dvorjan. »Nikoli ni bila predstavljena na dvoru!« – »Hočem, da pride nocoj sem in mi zapoje!« je rekel cesar. »Ves svet ve, kaj imam, jaz pa ne!«

»Nikoli še nisem slišal, da bi jo kdo omenjal!« je rekel dvorjan. »Poiskal jo bom, našel jo bom!« – Toda kje naj bi jo našel? Dvorjan je tekal gor in dol po vseh stopnicah, skozi dvorane in hodnike, vendar nihče, ki ga je srečal, še ni slišal za slavčka. Zato je spet stekel k cesarju in mu povedal, da je to gotovo pravljica, ki so si jo izmislili tisti, ki pišejo knjige. »Vaše cesarsko veličanstvo ne sme verjeti vsemu, kar pišejo! To so izmišljotine in nekaj, čemur pravijo črna umetnost!«

»Toda knjigo, v kateri sem to prebral,« je rekel cesar, »mi je poslal mogočni japonski cesar, zato ne more biti neresnica. Hočem slišati slavčka! Nocoj mora priti sem! Naklonjen mu bom z vso svojo cesarsko milostjo! Če pa ne pride, bo ves dvor po večerji dobil udarce po trebuhu.«

»Tsing-pe!« je rekel dvorjan in spet stekel gor in dol po vseh stopnicah, skozi vse dvorane in hodnike. Pol dvora je teklo z njim, saj nihče ni hotel dobiti udarcev po trebuhu. Vsepovsod so spraševali po nenavadnem slavčku, ki ga je poznal ves svet, na dvoru pa nihče.

Naposled so v kuhinji naleteli na revno dekletce, ki jim je reklo: »O Bog, slavček! Tega pa dobro poznam! Joj, kako zna peti! Vsak večer smem odnesti nekaj ostankov z mize svoji ubogi bolni materi, ki živi spodaj ob obali. Ko se potem vračam in se utrujena ustavim v gozdu, da si odpočijem, slišim slavčka peti! Kar solze mi stopijo v oči, kakor da bi me poljubila moja mati!«

»Mala kuhinjska deklica!« je rekel dvorjan. »Priskrbel ti bom stalno službo v kuhinji in dovoljenje, da boš smela gledati cesarja pri jedi, če nas odpelješ do slavčka, kajti za nocoj je povabljen na dvor!« – In vsi skupaj so se odpravili v gozd, kjer je slavček navadno pel; pol dvora je šlo zraven. Ko so tako hodili, je nenadoma začela mukati krava.

»Oh!« so rekli mladi dvorjani. »Pa smo ga našli! Kolikšna moč se skriva v tako majhni živalci! Prav gotovo sem ga že slišal!« »Ne, to mukajo krave!« je rekla mala kuhinjska deklica. »Še daleč smo od pravega kraja!«

Zdaj so v močvirju začele regljati žabe. »Čudovito!« je rekel kitajski dvorni duhovnik. »Zdaj ga slišim, kakor drobni cerkveni zvonovi zveni!« »Ne, to so žabe!« je rekla mala kuhinjska deklica. »Ampak zdaj ga bomo, mislim, kmalu zaslišali!«

Tedaj je slavček zapel. »To je on!« je rekla deklica. »Poslušajte! Poslušajte! In tamle sedi!« Pokazala je na drobno sivo ptico med vejami.

»Ali je mogoče!« je rekel dvorjan. »Nikoli si ga ne bi predstavljal takšnega! Kako preprost je videti! Gotovo je izgubil barvo, ko je ob sebi zagledal toliko imenitnih ljudi!«

»Mali slavček!« je na ves glas zaklicala mala kuhinjska deklica. »Naš milostljivi cesar si zelo želi, da bi mu zapeli!« »Z največjim veseljem!« je rekel slavček in zapel, da ga je bilo užitek poslušati.

»Kakor stekleni zvončki!« je rekel dvorjan. »In poglejte, kako se mu napenja drobno grlce! Čudno, da ga nismo še nikoli slišali! Na dvoru bo žel velik uspeh!«

»Naj cesarju zapojem še enkrat?« je vprašal slavček, ki je mislil, da je tudi cesar med njimi. »Moj izvrstni mali slavček!« je rekel dvorjan. »V veliko veselje mi je, da vas lahko povabim na nocojšnjo dvorno slovesnost, kjer boste s svojim očarljivim petjem prevzeli njegovo vzvišeno cesarsko milost!«

»Moje petje najlepše zveni v zelenju!« je rekel slavček, vendar je rad odšel z njimi, ko je slišal, da si cesar tako želi. V palači so vse imenitno očistili in zloščili! Porcelanaste stene in tla so se bleščali v soju več tisoč zlatih svetilk! Po hodnikih so razpostavili najlepše cvetlice, ki so znale tako lepo cingljati. Vsi so tekali sem in tja in delali prepih, zato so zvončki tako zvonili, da ni bilo slišati niti lastnega glasu.

Sredi velike dvorane, v kateri je sedel cesar, so postavili zlato paličico, na kateri naj bi sedel slavček. Ves dvor je bil zbran in mala kuhinjska deklica je smela stati za vrati, saj je zdaj dobila naziv prave kuhinjske pomočnice. Vsi so bili oblečeni v svoja najlepša oblačila in vsi so gledali drobno sivo ptico, ki ji je cesar prikimal.

Slavček je zapel tako lepo, da so cesarju stopile solze v oči. Tekle so mu po licih, tedaj pa je slavček zapel še lepše, tako da je seglo naravnost do srca. Cesar je bil ves srečen in je rekel, da naj slavček dobi njegov zlati copat, da ga bo nosil okoli vratu. Toda slavček se je zahvalil; dobil je že dovolj veliko plačilo.

»V cesarjevih očeh sem videl solze in to je zame najdragocenejši zaklad! Cesarjeve solze imajo čudovito moč! Bog ve, da sem dovolj poplačan!« Nato je spet zapel s svojim sladkim, blagodejnim glasom.

»To je najbolj ljubko spogledovanje, kar jih poznam!« so govorile dame naokrog. Nato so si v usta natočile vodo, da bi lahko grgrale, kadar bi jih kdo ogovoril. Mislile so, da so tudi same slavčki. Celo lakaji in sobarice so dali sporočiti, da so tudi oni zadovoljni, in to veliko pomeni, saj je prav njim najtežje ustreči. Da, slavček je resnično žel uspeh!

Zdaj naj bi ostal na dvoru, dobil svojo kletko ter dovoljenje, da se dvakrat na dan in enkrat ponoči odpravi na sprehod. Spremljalo ga je dvanajst služabnikov in vsak je trdno držal svileni trak, ki ga je imel slavček privezanega okoli noge. Takšen sprehod mu ni bil prav nič v veselje.

Vse mesto je govorilo o nenavadni ptici. Kadar sta se srečala dva človeka, je prvi rekel samo: »Slav-!« in drugi: »-ček!« Potem sta vzdihnila in se razumela. Celo enajst otrok trgovcev z mastjo so poimenovali po njem, a niti eden ni imel v sebi trohice posluha. – Nekega dne je cesar dobil velik zavitek, na katerem je pisalo: Slavček.

»Pa imamo novo knjigo o naši slavni ptici!« je rekel cesar. Toda v škatli ni bila knjiga, temveč drobna umetnina: umetni slavček, ki naj bi bil podoben živemu, a je bil ves posut z diamanti, rubini in safirji. Brž ko so umetno ptico navili, je znala zapeti eno izmed pesmi, ki jih je pel pravi slavček, pri tem pa je pomikala rep gor in dol, da se je lesketal v srebru in zlatu. Okoli vratu ji je visel trakec in na njem je pisalo: »Slavček japonskega cesarja je prav ubog v primerjavi s slavčkom kitajskega cesarja.«

»Čudovito!« so rekli vsi in tisti, ki je prinesel umetno ptico, je nemudoma dobil naziv vrhovnega cesarskega prinašalca slavčkov. »Zdaj pa morata zapeti skupaj! Kakšen duet bo to!«

In morala sta peti skupaj, vendar ni šlo prav dobro, kajti pravi slavček je pel po svoje, umetno ptico pa so poganjali valji. »Ona ni nič kriva,« je rekel glasbeni mojster. »Nadvse natančno se drži takta in povsem pripada moji šoli!« Potem je morala umetna ptica peti sama. – Požela je prav tolikšen uspeh kakor živi slavček, poleg tega pa je bila toliko lepša na pogled: bleščala se je kakor zapestnice in broške.

Triintridesetkrat je zapela eno in isto pesem, pa še vedno ni bila utrujena. Ljudje bi jo z veseljem poslušali še enkrat od začetka, toda cesar je menil, da bi moral zdaj malo zapeti tudi živi slavček – a kje je bil? Nihče ni opazil, da je skozi odprto okno odletel v svoje zelene gozdove.

»Kaj pa naj bi to pomenilo!« je rekel cesar. Vsi dvorjani so se jezili in govorili, da je slavček nadvse nehvaležna žival. »Najboljšo ptico imamo vendar tukaj!« so rekli, in tako je morala umetna ptica spet zapeti. Že štiriintridesetič so slišali isto pesem, a je še vedno niso znali čisto do konca, ker je bila tako težka. Glasbeni mojster je ptico silno hvalil in zagotavljal, da je boljša od pravega slavčka, ne le po svoji opravi in številnih lepih diamantih, temveč tudi po notranjosti.

»Kajti vidite, moja gospoda, in predvsem vi, cesar! Pri pravem slavčku nikoli ni mogoče predvideti, kaj bo sledilo, pri umetni ptici pa je vse določeno! Tako bo in nič drugače! Vse je mogoče razložiti, lahko jo odpremo in človeškemu razumu pokažemo, kako so razporejeni valji, kako se vrtijo in kako eno sledi drugemu!«

»Prav tako mislimo tudi mi!« so rekli vsi in glasbeni mojster je dobil dovoljenje, da naslednjo nedeljo ptico pokaže ljudstvu. Cesar je rekel, da jo morajo slišati tudi peti. In so jo slišali ter se razveselili, kakor da bi se opili s čajem, kajti to je čisto po kitajsko. Vsi so govorili: »Oh!«, dvigovali v zrak prst, ki mu pravimo kazalec, in prikimavali. Toda revni ribiči, ki so slišali pravega slavčka, so rekli: »Lepo zveni, tudi podobno je, vendar nekaj manjka, ne vem kaj!«

Pravega slavčka so izgnali iz dežele in cesarstva. Umetna ptica je dobila prostor na svileni blazini tik ob cesarjevi postelji. Vsa darila, ki jih je prejela, zlato in dragi kamni, so ležala okoli nje, njen naziv pa je napredoval v »visokocesarskega pevca ob postelji«. Po položaju je bila prva na levi strani, kajti cesar je imel za imenitnejšo tisto stran, na kateri je srce, in tudi cesar ima srce na levi. Glasbeni mojster je o umetni ptici napisal petindvajset zvezkov; delo je bilo tako učeno in tako dolgo, z najtežjimi kitajskimi besedami, da so vsi govorili, da so ga prebrali in razumeli, saj bi sicer veljali za neumne in bi dobili udarce po trebuhu.

Tako je minilo celo leto. Cesar, dvor in vsi drugi Kitajci so znali na pamet vsak droben glas umetne ptice, toda prav zato jim je bila zdaj še bolj všeč. Lahko so peli z njo in to so tudi počeli. Poulični dečki so peli: »Zi-zi-zi! Glu-glu-glu!« in cesar je pel enako! Da, bilo je zares čudovito!

Toda nekega večera, ko je umetna ptica ravno pela, cesar pa je ležal v postelji in jo poslušal, je v njej nekaj reklo: »Pok!« Nekaj se je pretrgalo. »Brrrrr!« Vsa kolesca so se zavrtela in glasba je utihnila.

Cesar je nemudoma skočil iz postelje in dal poklicati svojega osebnega zdravnika, toda kaj naj bi ta pomagal! Potem so poslali po urarja. Po dolgem govorjenju in pregledovanju je ptico za silo popravil, a je dejal, da jo je treba zelo varovati, saj so njeni čepi že tako obrabljeni, novih pa ni mogoče namestiti tako, da bi glasba zanesljivo igrala. To je bila velika žalost! Samo enkrat na leto so si smeli drzniti pustiti umetno ptico peti, pa še to je bilo skoraj preveč. Toda glasbeni mojster je imel kratek govor z učenimi besedami in povedal, da je vse prav tako dobro kakor prej, in tako je bilo vse prav tako dobro kakor prej.

Minilo je pet let in vso deželo je doletela velika žalost, kajti v resnici so imeli vsi radi svojega cesarja. Zdaj je zbolel in govorili so, da ne bo preživel. Izbrali so že novega cesarja, ljudje pa so stali na ulici in spraševali dvorjana, kako je z njihovim cesarjem.

»P!« je rekel in zmajal z glavo. Hladen in bled je cesar ležal v svoji veliki, imenitni postelji. Ves dvor je mislil, da je mrtev, in vsi so hiteli pozdravljat novega cesarja. Sobni služabniki so odšli klepetat o tem, palačne služkinje pa so se zbrale na veliki kavni zabavi. Po vseh dvoranah in hodnikih so razgrnili tkanino, da se ne bi slišali koraki, zato je bilo vse tako tiho, tako tiho. Toda cesar še ni bil mrtev. Otrpel in bled je ležal v imenitni postelji z dolgimi žametnimi zavesami in težkimi zlatimi cofi. Visoko zgoraj je bilo odprto okno in mesečina je sijala na cesarja in umetno ptico.

Ubogi cesar je komaj dihal; zdelo se mu je, kakor da mu nekaj sedi na prsih. Odprl je oči in zagledal Smrt, ki mu je sedela na prsih, si nadela njegovo zlato krono ter v eni roki držala cesarjevo zlato sabljo, v drugi pa njegov veličastni prapor. Iz gub velikih žametnih posteljnih zaves so povsod molele nenavadne glave, nekatere prav grozljive, druge blage in mile. To so bila vsa cesarjeva zla in dobra dejanja, ki so ga gledala zdaj, ko mu je Smrt sedela na srcu.

»Se spomniš tega?« je šepetalo drugo za drugim. »Se spomniš tega?« In pripovedovala so mu toliko stvari, da mu je čelo oblil pot. »Tega nisem nikoli vedel!« je rekel cesar. »Glasbo, glasbo, veliki kitajski boben!« je zaklical. »Da mi le ne bo treba poslušati vsega, kar govorijo!«

Toda nadaljevala so in Smrt je kakor Kitajec prikimavala vsemu, kar je bilo izrečeno. »Glasbo, glasbo!« je kričal cesar. »Ti, moja ljuba zlata ptičica! Zapoj vendar, zapoj! Dal sem ti zlato in dragocenosti, sam sem ti obesil svoj zlati copat okoli vratu! Zapoj vendar, zapoj!«

Toda ptica je molčala, nikogar ni bilo, ki bi jo navil, brez tega pa ni pela. Smrt je še naprej strmela v cesarja s svojimi velikimi praznimi očesnimi votlinami in vse je bilo tiho, strašno tiho.

Tedaj se je tik ob oknu oglasila najlepša pesem. Zunaj na veji je sedel mali živi slavček. Slišal je za stisko svojega cesarja in mu prišel s petjem vlivat tolažbo in upanje. Medtem ko je pel, so postajale prikazni vse bolj blede, kri je vse živahneje tekla po cesarjevih oslabelih udih in celo Smrt je poslušala ter rekla: »Nadaljuj, mali slavček! Nadaljuj!«

»Da, če mi daš tisto veličastno zlato sabljo! Da, če mi daš tisti dragoceni prapor! Če mi daš cesarjevo krono!« In Smrt je za vsako pesem izročila eno dragocenost, slavček pa je pel naprej. Pel je o tihem pokopališču, kjer rastejo bele vrtnice, kjer diši bezeg in kjer svežo travo zalivajo solze tistih, ki so ostali za umrlimi. Tedaj je Smrt zahrepenela po svojem vrtu in kakor hladna bela megla odplavala skozi okno.

»Hvala, hvala!« je rekel cesar. »Ti nebeška ptičica, dobro te poznam! Izgnal sem te iz svoje dežele in cesarstva! Pa si vendar s petjem pregnal zle prikazni od moje postelje in Smrt z mojega srca! Kako naj te poplačam?«

»Saj si me že poplačal!« je rekel slavček. »Ko sem ti prvič zapel, sem dobil solze iz tvojih oči in tega ti ne bom nikoli pozabil! To so dragulji, ki osrečujejo pevčevo srce! Zdaj pa zaspi in si povrni zdravje in moč! Pel ti bom!«

In pel je – cesar pa je potonil v sladek spanec, tako blag in dobrodejen. Ko se je zbudil zdrav in okrepljen, mu je skozi okna sijalo sonce. Nobeden od njegovih služabnikov se še ni vrnil, saj so mislili, da je mrtev, slavček pa je še vedno sedel tam in pel.

»Za vedno moraš ostati pri meni!« je rekel cesar. »Pel boš samo, kadar boš sam hotel, umetno ptico pa bom razbil na tisoč kosov.« »Nikar!« je rekel slavček. »Saj je naredila toliko dobrega, kolikor je mogla! Obdrži jo kakor doslej! Jaz si ne morem spletati gnezda in živeti v palači, toda dovoli mi, da pridem, kadar se mi zahoče. Takrat bom zvečer sedel na veji tam ob oknu in ti pel, da boš hkrati vesel in zamišljen! Pel bom o srečnih in o tistih, ki trpijo! Pel bom o zlu in dobrem, ki ju skrivajo pred teboj! Mala ptica pevka leti daleč naokrog, k revnemu ribiču, na kmetovo streho, k vsakomur, ki je daleč od tebe in tvojega dvora! Tvoje srce imam rajši kakor tvojo krono, pa vendar tudi krono obdaja pridih nečesa svetega! Prihajal bom in ti pel! Toda nekaj mi moraš obljubiti!« – »Vse!« je rekel cesar. Stal je v svojem cesarskem oblačilu, ki si ga je sam nadel, in si k srcu stiskal sabljo, težko od zlata.

»Samo eno te prosim! Nikomur ne povej, da imaš majhno ptico, ki ti pove vse, pa bo šlo še bolje!« Nato je slavček odletel. Služabniki so prišli pogledat svojega mrtvega cesarja – in tam so obstali, cesar pa jim je rekel: »Dobro jutro!«