Prevod

»Zdaj bom pripovedoval jaz!« je rekel veter. »Ne, dovolite,« je reklo deževje, »zdaj sem jaz na vrsti! Dovolj dolgo ste stali na uličnem vogalu in tulili na vse pretege!«

»Je to zahvala,« je rekel veter, »ker sem vam na čast obrnil toliko dežnikov, da, celo polomil sem jih, kadar ljudje niso hoteli imeti opravka z vami!« »Jaz bom pripovedovala!« je rekla sončna svetloba. »Tišina!« In to je izrekla s tolikšnim sijajem in veličastjem, da se je veter polegel, kolikor je bil dolg in širok; deževje pa ga je stresalo in govorilo: »Še to morava prenašati! Vedno se pririne skozi, ta gospa Sončna svetloba. Ne bova poslušala! Ni vredno poslušati!«

In sončna svetloba je pripovedovala: »Nad razburkanim morjem je letel labod; vsako njegovo pero se je svetilo kakor zlato; eno je padlo na veliko trgovsko ladjo, ki je s polnimi jadri drsela mimo; pero je padlo v kodraste lase mladeniča, nadzornika tovora, superkargo so mu pravili. Pero ptice sreče se je dotaknilo njegovega čela, postalo pero v njegovi roki, in kmalu je postal bogat trgovec, ki si je lahko kupil zlate ostroge in zlato skledo spremenil v plemiški grb; tudi vanj sem posijala!« je rekla sončna svetloba.

»Labod je letel nad zelenim travnikom, kjer je mali pastirček, sedemleten deček, legel v senco starega drevesa, edinega daleč naokrog. In labod je med letom poljubil enega njegovih listov; ta je padel dečku v roko in iz enega lista so nastali trije, nato deset, nato cela knjiga, in v njej je bral o čudesih narave, o maternem jeziku, o veri in znanju. Ko je prišel čas za spanje, si je knjigo položil pod glavo, da ne bi pozabil, kar je prebral, in knjiga ga je ponesla v šolsko klop, za mizo učenosti. Njegovo ime sem brala med imeni učenjakov!« je rekla sončna svetloba.

Labod je odletel v gozdno samoto in si tam odpočil na tihih, temnih jezerih, kjer rastejo lokvanji, kjer rastejo divje jablane in kjer domujejo kukavice in grlice.

Revna žena je nabirala kurjavo, odpadle veje, jih nosila na hrbtu, svojega otročiča pa na prsih, in se odpravila proti domu. Zagledala je zlatega laboda, laboda sreče, ki se je dvignil z brega, poraslega s trstičjem. Kaj se je tam svetilo? Zlato jajce; položila si ga je na prsi in toplota ni ponehala; v jajcu je gotovo bilo življenje. Da, nekaj je kljuvalo znotraj lupine; čutila je to in mislila, da ji bije lastno srce.

Doma, v svoji revni izbi, je vzela zlato jajce iz nedrja. »Tik! Tak!« se je oglašalo, kakor bi bilo dragocena zlata ura, a bilo je jajce z živim bitjecem v sebi. Jajce je počilo in majhen labodji mladič, s perjem kakor iz čistega zlata, je pomolil glavico iz njega; okoli vratu je imel štiri prstane, in ker je imela revna žena prav štiri dečke, tri doma in četrtega, ki ga je vzela s seboj v gozdno samoto, je takoj doumela, da je tu po en prstan za vsakega otroka; in brž ko je to doumela, je mala zlata ptica odletela.

Poljubila je vsak prstan, vsakemu otroku dala poljubiti enega, mu ga položila k srcu in mu ga nataknila na prst. »Videla sem!« je rekla sončna svetloba. »Videla sem, kaj je sledilo!

Eden od dečkov je sedel v glineno jamo, vzel v roko kepo gline in jo obračal med prsti, pa je iz nje nastala podoba Jazona, ki je prinesel zlato runo.

Drugi deček je takoj stekel na travnik, kjer so rasle cvetlice vseh mogočih barv; nabral jih je polno pest in jih stisnil tako močno, da mu je njihov sok brizgnil v oči in omočil prstan; v mislih in roki mu je vse vztrepetalo in se razgibalo, in čez leta je veliko mesto govorilo o velikem slikarju.

Tretji deček je prstan tako čvrsto stisnil v ustih, da je zazvenel in odmeval iz globine srca; čustva in misli so se dvigali v tonih, se dvigali kakor pojoči labodi in se kakor labodi potapljali v globoko jezero, v globoko jezero misli; postal je mojster tonov in zdaj si lahko vsaka dežela misli: ‘Meni pripada!’

Četrti malček, da, ta je bil pravi zapostavljenček; rekli so, da ima kokošjo bolezen in da mu je treba dati popra in masla kakor bolnim piščancem! Besede so izgovarjali s prav takim poudarkom, kakršnega so hoteli: ‘Popra in masla!’ In dobil ju je; od mene pa je dobil sončen poljub,« je rekla sončna svetloba, »za en poljub jih je dobil deset. Bil je pesniška duša, suvali so ga in poljubljali; toda prstan sreče je imel od zlatega laboda sreče. Njegove misli so poletele v svet kakor zlati metulji, simbol nesmrtnosti!«

»Tole je bila pa dolga zgodba!« je rekel veter. »In dolgočasna!« je reklo deževje. »Zapihajte name, da se spet opomorem!« In veter je zapihal, sončna svetloba pa je pripovedovala:

»Labod sreče je letel nad globokim morskim zalivom, kjer so ribiči razpeli svoje mreže. Najrevnejši med njimi je razmišljal o ženitvi in se je tudi oženil.

Njemu je labod prinesel kos jantarja; jantar privlači in k njegovi hiši je pritegnil srca. Jantar je najčudovitejše kadilo. Zadišalo je kakor v cerkvi, zadišalo je po božji naravi. Resnično sta občutila srečo domačega življenja, zadovoljstvo v skromnih razmerah, in njuno življenje je postalo ena sama sončna zgodba.«

»Ali lahko zdaj končamo!« je rekel veter. »Sončna svetloba je že dovolj dolgo pripovedovala. Dolgočasil sem se!« »Jaz tudi!« je reklo deževje. »Kaj pa pravimo mi drugi, ki smo poslušali zgodbe?«

»Pravimo: ‘Zdaj jih je konec!’«