Prevod

Na nebraški ravnici je nekoč stal steber snežno bele soli, kakih štirideset milj gorvodno od kraja, kjer se Saline izliva v Platte, in belci so zanj slišali pripovedovati kot o Solni čarovnici. Ob sotočju rek je dolgo prebivalo indijansko pleme, katerega poglavar je bil krepak in bojevit mož, na katerega je bilo njegovo ljudstvo ponosno, a obenem tako divji, da se z njim ni družil nihče razen njegove žene, ki je edina znala krotiti njegove tigrovske izbruhe besa.

Resnično jo je tako ljubil, da je po njeni smrti postal samotar in se zaprl v svojo kočo ter ni hotel videti nikogar. Takšno razpoloženje ga je držalo tako dolgo, da se je med plemenom začelo šušljati in govoriti o izbiri novega poglavarja. Nekaj teh govoric je gotovo slišal, kajti nekega jutra je stopil iz koče v bojni opravi in brez besede komur koli odkorakal čez ravnico proti zahodu. Ko se je po celem mesecu vrnil, je bil bolj zgovoren in imel je povedati nekaj nenavadnega. Svojo junaškost je dokazal tudi tako, da je pred očmi svojih bojevnikov vihtel pas s svežimi skalpi, prinesel pa je še kos soli.

Povedal jim je, da se je po dolgem potovanju čez prerijo zleknil na tla, da bi zaspal, ko ga je prebudilo toženje v bližini. V soju mlade lune je zagledal ostudno starko, ki je vihtela tomahavk nad glavo mlajše ženske; ta je klečala, prosila milosti in si skušala z vratu odtrgati roko, ki jo je stiskala. Pogled na ženski štirideset milj od vasi je poglavarja tako presenetil, da je stekel proti njima. Mlajša se je obupno skušala osvoboditi, vendar, kot je kazalo, zaman, saj ji je starka z levo roko zagrabila lase, z drugo pa dvignila sekiro in se pripravila, da udari.

V tistem trenutku je poglavar uzrl obraz mlajše ženske — bil je obraz njegove mrtve žene. Z besnim renčanjem je planil na starko in ji zaril svojo sekirico v možgane, toda še preden je lahko ženo stisnil v objem, se je zemlja odprla in obe ženski sta izginili, na kraju, kjer je videl ta prizor, pa je stal steber soli. Indijanci so še dolga leta trdili, da je steber pod varstvom Solne čarovnice, in kadar so šli tja nabirat sol, so s kiji tolkli po tleh, saj so verjeli, da vsak udarec zadene njeno telo in ji preprečuje, da bi povzročila še več zla.