Prevod

Upanje, da bodo našli El Dorado, ki je gnalo pustolovske Špance na prvih zabeleženih plovbah v Ameriko, je v dušah gorjanov ameriškega Zahoda živelo še v prvi polovici tega stoletja. Bogata najdišča zlata v Kaliforniji in Koloradu so utrjevala vero v to deželo bogastva, in ljudje so kljubovali lakoti, bolezni, pomanjkanju, preganjanju divjakov in sami smrti, da bi dosegli in odprli zemeljske votline z zakladi. Dokler rudarjenje ni postalo načrtna dejavnost, iskalci zlata niso bili zadovoljni z manjšimi nahajališči plemenite kovine in so sanjali o zlatih gričih nekje v daljavi. Domišljija je neznane pokrajine onkraj Skalnega gorovja polnila z veličastnimi možnostmi, rudar pa je upal, da bo prodrl v divjino, »naletel na bogato žilo« in »si nagrabil bogastvo«.

Tako je pokrajina, označena kot »onkraj razvodja« — mišljeno je bilo celinsko razvodje — ali »onkraj gorovja«, začela pomeniti ne le čudovite dežele, temveč tudi skupek čudovitih življenjskih razmer in nazadnje kraj posmrtnih radosti. Od tod izraz, ki je v rabi še danes: »Ubogi Bill! Odšel je onkraj razvodja.«

Podoben pomen ima indijansko ime za nebesa — »srečna lovišča« — in pri mnogih plemenih so ta imela svoje določeno mesto na daljnem jugozahodu, kamor so njihove duše odplule na splavih iz pajčevine. Tik preden so jih dosegle, so prišle do temne reke, ki so jo morale prečkati po deblu. Če so bile v svetu živih dobre, jim skale in valovi niso mogli škodovati; če pa so živele hudobno, nikoli niso dosegle drugega brega, saj jih je odneslo v kraj vrtincev, kjer jih je hudournik na veke vekov premetaval med tisoči kač, ki so se jih oklepale in jih pikale, ter jatami gnilih rib. Z daljnega severa in vzhoda je prek razvodja vodila zvezdna pot Rimske ceste.