Prevod
Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je krokar rekel: ‘Pripovedujejo, da je bil neki sokol v mladih letih nasilen in svojeglav. Bale so se ga zveri na zemlji in ptice roparice in nihče ni bil varen pred njegovim zlom. O njegovi krivičnosti in nasilnosti kroži mnogo zgodb, kajti nenehno je škodoval drugim pticam. Ko pa so minila leta, je oslabel in ga je začela pestiti lakota. Potem ko je izgubil moč, je vse huje trpel pomanjkanje, zato je sklenil, da bo hodil tja, kjer se zbirajo ptice, in jedel, kar jim ostane. Odtlej si je hrano namesto z močjo in silo pridobival z zvijačo. Takšen si tudi ti, lisjak: čeprav si izgubil moč, nisi izgubil zvijačnosti. Prav nič ne dvomim, da si želiš mojega prijateljstva le zato, da bi si zvijačno priskrbel hrano. Ne bom eden tistih, ki ti podajo roko, kajti Bog mi je dal moč v perutih, previdnost v duši in oster vid v očeh. Vedi, da se tisti, ki posnema močnejšega od sebe, zaman trudi in nemara celo pogubi. Bojim se zate: če boš posnemal močnejšega od sebe, se ti utegne zgoditi, kar se je zgodilo vrabcu.’ Lisjak je vprašal: ‘Kaj pa se je zgodilo vrabcu? Pri Bogu te prosim, povej mi!’
Krokar je rekel: ‘Slišal sem, da je neki vrabec letal nad ovčjo ogrado. Ozrl se je vanjo in zagledal velikega orla, ki se je spustil na drobno jagnje, ga zgrabil s kremplji in odletel z njim. Ko ga je vrabec videl, je razprl peruti in rekel: »Tudi jaz bom storil kakor on!« Prevzet od občudovanja samega sebe je hotel posnemati večjega od sebe. Nemudoma je poletel in se spustil na tolstega ovna z obilico volne. Ker je oven ležal v lastnem seču in blatu, se mu je volna sprijela in postala lepljiva kakor slina. Ko je vrabec pristal na njegovem hrbtu, je zamahnil s perutmi, toda noge so se mu zapletle v volno. Hotel je odleteti, a ni mogel. Pastir je ves ta čas opazoval, kaj se dogaja z njima. Tedaj se je sokol besen vrnil k vrabcu, ga zgrabil, mu oskubil peruti, mu okoli nog zavezal vrvico in ga odnesel svojim otrokom ter jim ga vrgel. Eden od otrok je vprašal: »Kaj je to?« Odgovoril je: »Ta je posnemal nekoga, ki je bil večji od njega, in se pogubil.« Tudi tebe, lisjak, svarim, da ne posnemaj močnejšega od sebe, sicer se boš pogubil. To je vse, kar ti imam povedati. Zdaj pa pojdi v miru.’
Ko je lisjak izgubil vsako upanje, da bi se spoprijateljil s krokarjem, se je žalosten obrnil proč in stokal ter od obžalovanja škrtal z zobmi. Ko je krokar slišal njegov jok in stokanje ter videl njegovo potrtost in žalost, ga je vprašal: ‘Lisjak, kaj te je doletelo, da tako škrtaš z zobmi?’ Lisjak mu je odgovoril: ‘Z zobmi škrtam le zato, ker sem spoznal, da si zvijačnejši od mene.’ Nato se je obrnil, zbežal in se napotil nazaj v svoj brlog.
Takšna je bila njuna zgodba, o kralj.« Kralj pa je rekel: »Šeherezada, kako lepe so te zgodbe! Ali poznaš še kakšno podobno basen?«
