Prevod

Pripovedujejo, da je neki lisjak prebival v brlogu v gori. Kadar koli se mu je skotil mladič in nekoliko zrasel, ga je od lakote požrl; če ga ne bi požrl, bi ga lakota hudo izmučila. Na vrhu te gore pa je prebival krokar. Lisjak si je rekel: »Rad bi se spoprijateljil s tem krokarjem, da bi mi delal družbo v samoti in mi pomagal iskati hrano, saj zmore marsikaj, česar jaz ne zmorem.« Približal se mu je toliko, da je krokar lahko slišal njegove besede, ga pozdravil in mu rekel: »O sosed moj, muslimanski sosed ima do svojega muslimanskega soseda dve pravici: pravico sosedstva in pravico islama. Vedi, da si moj sosed in da ti zato dolgujem nekaj, kar sem ti dolžan izpolniti, še zlasti ker že tako dolgo prebivava drug ob drugem. Povrh vsega v prsih hranim ljubezen do tebe, ki me je spodbudila, da te prijazno ogovorim in te prosim za pobratimstvo. Kaj mi odgovoriš?« Krokar je lisjaku odvrnil: »Vedi, da je najboljša beseda tista, ki je najresničnejša. Toda jezik včasih govori, česar v srcu ni, in bojim se, da bi bilo tvoje pobratimstvo le na jeziku, v srcu pa bi skrival sovraštvo. Ti namreč žreš, jaz pa sem lahko požrt, zato naju ljubezen ne more družiti in zveza med nama ni mogoča. Kaj te je napeljalo, da iščeš nekaj, česar ne moreva doseči, in si želiš nečesa, česar ne more biti? Ti si zver, jaz pa ptica, zato takšno pobratimstvo ne more obstati.« Lisjak mu je rekel: »Kdor zna presoditi vrednost prijateljev in si jih dobro izbere, lahko užije koristi prijateljstva. Zaželel sem si tvoje bližine in te izbral za družabnika, da bi drug drugemu pomagala doseči svoje namene in bi najina naklonjenost obrodila uspeh. Poznam zgodbe o lepoti prijateljstva; če želiš, ti jih povem.« Krokar je odgovoril: »Dovolim ti, da jih poveš. Pripoveduj mi jih, da bom spoznal, kaj želiš z njimi povedati.«

Lisjak mu je rekel: »Poslušaj, prijatelj moj. O bolhi in miši pripovedujejo zgodbo, ki potrjuje to, kar sem ti povedal.« Krokar je vprašal: »In kako je bilo?« Lisjak je pripovedoval: »Pravijo, da je neka miš živela v hiši zelo bogatega trgovca. Neko noč se je bolha zatekla v trgovčevo posteljo in tam našla nežno telo. Ker je bila žejna, se je napila njegove krvi. Trgovca je njen pik zabolel, zato se je prebudil, sedel v postelji in poklical nekaj služabnikov. Ti so prihiteli, zavihali rokave in začeli iskati bolho. Ko je bolha začutila, da jo lovijo, je zbežala, naletela na mišjo luknjo in smuknila vanjo. Miš jo je zagledala in rekla: ‘Kaj te je pripeljalo k meni, ko pa nisi ne moje narave ne mojega rodu? Nikakor ne moreš biti prepričana, da ne bom s teboj ravnala grobo ali ti škodovala.’ Bolha ji je odgovorila: ‘V tvoje bivališče sem pribežala, da sem si rešila življenje. Prišla sem prosit za tvoje varstvo, ne da bi se polastila tvojega doma. Od mene te ne bo doletelo nič hudega, kar bi te prisililo, da ga zapustiš. Upam, da ti bom tvojo dobroto povrnila z vsem dobrim, in nazadnje boš hvaležna za to, kar ti pravim.’ Ko je miš slišala bolhine besede …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto enainpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je miš, ko je slišala bolhine besede, odgovorila: ‘Če je res tako, kot praviš, se tu pomiri in ničesar se ne boj. Pri meni boš našla le tisto, kar te bo razveselilo, in doletelo te bo le tisto, kar doleti tudi mene. Ponujam ti svoje prijateljstvo. Ne obžaluj trgovčeve krvi, ki si jo izgubila, in ne žaluj za hrano, ki si jo dobivala od njega. Zadovolji se s tem, kar ti je za življenje dosegljivo, saj je to zate varneje. Slišala sem, o bolha, nekega pridigarja recitirati te verze:

Ubral sem pot skromnosti in samote, življenje preživel s tem, kar mi je bilo dano: s skorjo kruha, požirkom vode, grobo soljo in ponošeno obleko. Če mi Bog olajša življenje, dobro; če ne, sem zadovoljen s tem, kar mi je naklonil.’ Ko je bolha slišala mišine besede, je rekla: ‘O sestra moja, slišala sem tvoj nasvet in se mu uklonila. Ne morem ti nasprotovati in do konca življenja bom ostala zvesta temu dobremu namenu.’ Miš ji je odgovorila: ‘Iskrena naklonjenost zadostuje kot dokaz dobrih namenov.’ Tako se je med njima spletlo prijateljstvo. Bolha se je odtlej zatekala v trgovčevo posteljo in popila le toliko, kolikor je potrebovala za življenje, podnevi pa je bivala pri miši v njeni luknji. Zgodilo se je, da je trgovec neko noč prišel domov z veliko dinarji in jih začel preštevati. Ko je miš zaslišala žvenket dinarjev, je pomolila glavo iz luknje in jih opazovala, dokler jih trgovec ni spravil pod blazino in zaspal. Tedaj je rekla bolhi: ‘Ali ne vidiš te priložnosti in velike sreče? Poznaš kakšno zvijačo, s katero bi prišli do teh dinarjev?’ Bolha je odvrnila: ‘Nič dobrega ne čaka tistega, ki se žene za ciljem, če ga ni sposoben doseči. Če zanj nima dovolj moči, se ujame prav v tisto, česar se boji, in v svoji nemoči ne doseže, kar si želi, pa naj bo še tako spreten v zvijačah. Tak je kakor vrabec, ki pobira zrnje, pade v mrežo in ga ujame lovec. Ti nimaš moči, da bi vzela dinarje in jih odnesla iz hiše, jaz pa tega tudi ne zmorem, še enega samega dinarja ne morem odnesti. Zato sama opravi z njimi.’ Miš je rekla: ‘V svoji luknji sem si uredila sedemdeset izhodov, skozi katere lahko odidem, kadar hočem, za zaloge pa sem pripravila varen prostor. Če ti z zvijačo spraviš trgovca iz hiše, ne dvomim, da bom uspela, če mi bo usoda naklonjena.’ Bolha ji je odgovorila: ‘Obljubim ti, da ga bom spravila iz hiše.’

Nato je bolha odšla v trgovčevo posteljo in ga tako močno pičila, kakor ga ni še nikoli nič pičilo. Potem se je umaknila na kraj, kjer je bila varna pred njim. Trgovec se je prebudil in začel iskati bolho, a ni našel ničesar. Legel je na drugi bok, bolha pa ga je pičila še huje kot prvič. Trgovec ni imel več miru, zato je zapustil posteljo, odšel na klop pred hišnimi vrati in tam zaspal ter se ni prebudil do jutra. Miš pa je začela odnašati dinarje in ni pustila niti enega. Ko se je zdanilo, je trgovec začel obtoževati ljudi in sumiti tega in onega.« Nato je lisjak rekel krokarju: »Vedi, o bistri, razumni in izkušeni krokar, da sem ti to povedal le zato, da bi bil tudi ti poplačan za dobroto do mene, kakor je bila miš poplačana za dobroto do bolhe. Poglej, kako lepo ji je bolha vrnila uslugo in kako bogato jo je nagradila.« Krokar je odgovoril: »Kdor želi storiti dobro, ga lahko stori ali pa ne. Ni pa dolžan izkazati dobrote tistemu, ki išče zavezništvo za ceno pogube drugega. Če bi bil dober do tebe, čeprav si moj sovražnik, bi sam povzročil svojo pogubo. Ti, lisjak, si zvit in goljufiv, kdor pa je po naravi zvijačnež in goljuf, mu ni mogoče zaupati, da bo držal besedo. Pri komer se ni mogoče zanesti na dano besedo, ni varnosti. Nedavno sem izvedel, da si izdal svojega prijatelja volka in mu nastavil past, dokler ga nisi s svojo zahrbtnostjo in zvijačo pogubil. Tako si ravnal z njim, čeprav je bil tvojega rodu in sta bila dolgo prijatelja, pa mu vendar nisi prizanesel. Kako naj torej zaupam, da mi želiš dobro? Če tako ravnaš s prijateljem svojega rodu, kako boš šele ravnal s sovražnikom drugega rodu? Ti si do mene takšen, kakršen je bil sokol do ptic roparic.« Lisjak je vprašal: »Kakšna pa je zgodba o sokolu in pticah roparicah?« Krokar je začel: »Pravijo, da je bil neki sokol nasilen in trmast …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.