Prevod

Neka revna vdova je samotno živela v majhni kočici. Pred kočico je bil vrt, na njem pa sta rasla dva rožna grmička: eden je nosil bele, drugi rdeče vrtnice. Imela je dve hčerki, ki sta bili podobni tema grmičkoma; eni je bilo ime Schneeweißchen, drugi Rosenrot. Bili sta tako pobožni in dobri, tako marljivi in neutrudni, kakor sta le kdaj bila dva otroka na svetu; le da je bila Schneeweißchen tišja in nežnejša od Rosenrot. Rosenrot je najraje tekala po travnikih in poljih, nabirala cvetlice in lovila metulje, Schneeweißchen pa je sedela doma pri materi, ji pomagala pri gospodinjstvu ali ji brala na glas, kadar ni bilo drugega dela. Sestrici sta se imeli tako radi, da sta se vselej prijeli za roke, kadar sta šli skupaj od doma. In ko je Schneeweißchen rekla: »Nikoli se ne bova zapustili,« je Rosenrot odgovorila: »Dokler bova živi, ne,« mati pa je pristavila: »Kar ima ena, naj deli z drugo.« Pogosto sta sami tekali po gozdu in nabirali rdeče jagode, toda nobena žival jima ni storila nič žalega; vse so zaupljivo prihajale k njima. Zajček jima je jedel zeljni list iz rok, srna se je pasla ob njiju, jelen je veselo skakal mimo, ptice pa so ostajale na vejah in pele vse pesmi, ki so jih znale. Nikoli se jima ni pripetila nesreča. Če sta se v gozdu zamudili in ju je presenetila noč, sta legli druga ob drugo na mah in spali do jutra; mati je to vedela in je ni skrbelo zanju. Nekoč, ko sta prenočili v gozdu in ju je prebudila jutranja zarja, sta zagledali lepega otroka v beli, bleščeči oblekici, ki je sedel ob njunem ležišču. Vstal je in ju nadvse prijazno pogledal, vendar ni nič rekel, temveč je odšel v gozd. Ko sta se ozrli okoli sebe, sta videli, da sta spali čisto blizu prepada in bi gotovo padli vanj, če bi bili v temi naredili še nekaj korakov. Mati pa jima je rekla, da je moral biti to angel, ki varuje dobre otroke.

Schneeweißchen in Rosenrot sta materino kočico vzdrževali tako čisto, da je bilo pravo veselje pogledati vanjo. Poleti je za hišo skrbela Rosenrot in materi vsako jutro, še preden se je prebudila, postavila pred posteljo šopek, v katerem je bila po ena vrtnica z vsakega grmička. Pozimi je Schneeweißchen zakurila ogenj in obesila kotel na kavelj nad ognjiščem. Kotel je bil medeninast, a tako dobro zdrgnjen, da se je svetil kakor zlato. Zvečer, ko so naletavale snežinke, je mati rekla: »Pojdi, Schneeweißchen, in zapahni vrata.« Nato so posedle ob ognjišče, mati si je nataknila očala in brala iz velike knjige, deklici pa sta poslušali in predli. Ob njiju je na tleh ležalo jagnje, za njima pa je na prečki sedela bela golobica z glavico, skrito pod perutjo.

Nekega večera, ko so tako prijetno sedele skupaj, je nekdo potrkal na vrata, kakor da bi hotel, naj ga spustijo noter. Mati je rekla: »Hitro, Rosenrot, odpri, gotovo je popotnik, ki išče zavetje.« Rosenrot je šla in odmaknila zapah. Mislila je, da je pred vrati kakšen revež, vendar ni bil človek, temveč medved, ki je skozi vrata pomolil svojo debelo črno glavo. Rosenrot je glasno zakričala in odskočila; jagnje je zablejalo, golobica je zaprhutala, Schneeweißchen pa se je skrila za materino posteljo. Medved je spregovoril: »Ne bojte se, nič žalega vam ne bom storil. Napol sem zmrznil in rad bi se le malo pogrel pri vas.« »Ubogi medved,« je rekla mati, »lezi k ognju in pazi, da se ti kožuh ne vname.« Nato je poklicala: »Schneeweißchen, Rosenrot, pridita iz skrivališča, medved vama ne bo nič storil, poštene namene ima.« Obe sta prišli bliže, počasi pa sta se približala tudi jagnje in golobica in se ga nista več bala. Medved je rekel: »Otroka, malo mi otresita sneg iz kožuha.« Prinesli sta metlo in mu očistili dlako, on pa se je zleknil ob ognju in zadovoljno, prav lagodno brundal. Kmalu so se povsem spoprijateljili in deklici sta se začeli navihano igrati z nerodnim gostom. Z rokami sta ga cukali za kožuh, mu stopili z nožicami na hrbet in ga valili sem ter tja ali pa vzeli leskovo šibo in udrihali po njem; kadar je zabrundal, sta se smejali. Medved si je vse to rad pustil, le kadar sta preveč razgrajali, je zaklical: »Pustita me pri življenju, otroka.

Schneeweißchen, Rosenrot, še snubca bosta spravili ob život!« Ko je prišel čas za spanje in so se druge odpravile v posteljo, je mati rekla medvedu: »V božjem imenu lahko ostaneš tu ob ognjišču, da boš varen pred mrazom in slabim vremenom.« Brž ko se je zdanilo, sta ga deklici spustili ven in odhlačal je po snegu v gozd. Odtlej je medved vsak večer prihajal ob isti uri, legel k ognjišču in otrokoma dovolil, da sta se z njim zabavala, kolikor sta hotela. Tako sta se ga navadili, da vrat niso zapahnile, dokler ni prišel črni kosmatinec.

Ko je prišla pomlad in je zunaj vse ozelenelo, je medved nekega jutra rekel Schneeweißchen: »Zdaj moram oditi in vse poletje se ne smem vrniti.« »Kam pa greš, ljubi medved?« je vprašala Schneeweißchen. »V gozd moram, da bom svoje zaklade varoval pred hudobnimi pritlikavci. Pozimi, ko je zemlja trdo zamrznjena, morajo ostati spodaj, ker se ne morejo preriti skoznjo. Zdaj pa, ko jo je sonce odtajalo in ogrelo, se prebijejo na površje, pridejo ven, iščejo in kradejo. Kar enkrat pride v njihove roke in obleži v njihovih votlinah, ne ugleda več tako zlahka belega dne.« Schneeweißchen je bila ob slovesu zelo žalostna. Ko mu je odpahnila vrata in se je medved prerival skoznje, se je zataknil ob kavelj pri vratih in kos kože se mu je raztrgal. Tedaj se je Schneeweißchen zazdelo, da je skozenj zasijalo zlato, vendar ni bila povsem prepričana. Medved je naglo odhitel in kmalu izginil za drevesi.

Čez nekaj časa je mati poslala deklici v gozd nabirat dračje. Tam sta našli veliko podrto drevo, ob njegovem deblu pa je med travo nekaj poskakovalo gor in dol, vendar nista mogli razločiti, kaj je. Ko sta prišli bliže, sta zagledali pritlikavca s starim, uvelim obrazom in komolec dolgo snežno belo brado. Konec brade se mu je zataknil v razpoko v deblu in možiček je skakal sem ter tja kakor kužek na vrvici, pa si ni znal pomagati. Z ognjeno rdečimi očmi je bolščal v deklici in zavpil: »Kaj stojita tam! Ali ne moreta priti sem in mi pomagati?« »Kaj pa si počel, možiček?« je vprašala Rosenrot. »Neumna, radovedna gos,« je odgovoril pritlikavec, »to drevo sem hotel razcepiti, da bi imel drobna drva za kuhinjo. Ob debelih polenih se tisto malo jedi, kolikor je potrebujemo mi, takoj prismodi, saj ne goltamo toliko kakor vi, surova, požrešna drhal. Klin sem že lepo zabil in vse bi šlo po sreči, toda prekleti les je bil preveč gladek in klin je nenadoma izskočil, deblo pa se je tako hitro stisnilo, da nisem utegnil izvleči svoje lepe bele brade. Zdaj tiči v njem in ne morem proč. Ti neumni mlečnozobi smrklji pa se smejita! Fej, kako sta zoprni!« Deklici sta se trudili na vse pretege, vendar brade nista mogli izvleči, pretrdno je tičala v razpoki. »Stekla bom po pomoč,« je rekla Rosenrot. »Nori ovčji glavi,« je zarenčal pritlikavec, »kdo bo takoj klical ljudi! Že vidve sta mi odveč; se ne moreta domisliti česa boljšega?« »Nikar ne bodi nepotrpežljiv,« je rekla Schneeweißchen, »že najdem rešitev.« Iz žepa je vzela škarjice in odrezala konec brade. Takoj ko je pritlikavec začutil, da je prost, je segel po vreči, ki je tičala med drevesnimi koreninami in je bila polna zlata, jo izvlekel ter zamrmral: »Nevzgojena drhal, kos moje veličastne brade sta mi odrezali! Naj vaju koklja brcne!« Nato si je vrgel vrečo na hrbet in odšel, ne da bi deklici še enkrat pogledal.

Nekaj časa zatem sta Schneeweißchen in Rosenrot hoteli naloviti rib za kosilo. Ko sta se približali potoku, sta zagledali nekaj, kar je kakor velika kobilica poskakovalo proti vodi, kot bi hotelo skočiti vanjo. Stekli sta bliže in prepoznali pritlikavca. »Kam pa greš?« je rekla Rosenrot. »Menda ne misliš v vodo?« »Tak bedak pa nisem,« je zavpil pritlikavec. »Ali ne vidita, da me ta prekleta riba hoče zvleči vanjo?« Možiček je sedel tam in ribaril, veter pa mu je po nesreči zapletel brado v ribiško vrvico. Ko je takoj zatem zagrizla velika riba, je bilo slabotno bitje ni moglo izvleči. Riba je bila močnejša in je vlekla pritlikavca k sebi. Oprijemal se je travnih bilk in ločja, vendar mu to ni kaj dosti pomagalo; moral se je premikati z ribo in vsak hip bi ga lahko potegnila v vodo. Deklici sta prišli ravno pravi čas, ga trdno prijeli in mu skušali odmotati brado z vrvice, vendar zaman, saj sta bili brada in vrvica tesno prepleteni. Ni jima preostalo drugega, kakor da vzameta škarjice in odrežeta brado, pri čemer je je spet izgubil majhen kos. Ko je pritlikavec to videl, je zavpil nanju: »Je to kakšno vedenje, ve grdobi, da človeku iznakazita obraz? Ni dovolj, da sta mi spodaj pristrigli brado, zdaj sta mi odrezali še njen najlepši del! Pred svojimi se sploh ne smem več pokazati. Da bi morali tekati, dokler vama ne odpadejo podplati!« Nato je vzel vrečo biserov, ki je ležala v trstju, jo brez nadaljnjih besed odvlekel in izginil za skalo.

Kmalu zatem je mati deklici poslala v mesto kupit sukanec, šivanke, vrvice in trakove. Pot ju je vodila čez resavo, po kateri so tu in tam ležale mogočne skale. V zraku sta zagledali veliko ptico, ki je počasi krožila nad njima, se spuščala vse niže in naposled nedaleč stran švignila k neki skali. Takoj zatem sta zaslišali predirljiv, obupan krik. Stekli sta tja in z grozo zagledali orla, ki je zgrabil njunega starega znanca, pritlikavca, ter ga hotel odnesti. Dobrosrčni deklici sta možička takoj prijeli in se tako dolgo ruvali z orlom, da je izpustil svoj plen. Ko si je pritlikavec opomogel od prvega strahu, je s hreščečim glasom zavpil: »Ali nista mogli malo bolj pazljivo ravnati z menoj? Tako sta vlekli za moj tanki suknjič, da je ves raztrgan in poln lukenj, nerodna, trapasta sodrga!« Nato je pobral vrečo dragih kamnov in spet smuknil pod skalo v svojo votlino. Deklici sta bili njegove nehvaležnosti že vajeni, zato sta nadaljevali pot in v mestu opravili nakupe. Ko sta se vračali domov in spet prišli na resavo, sta presenetili pritlikavca, ki je na čistem kotičku izsul svojo vrečo dragih kamnov, saj ni pričakoval, da bo ob tako pozni uri še kdo prišel mimo. Večerno sonce je obsevalo bleščeče kamne; lesketali in sijali so v vseh barvah tako čudovito, da sta se deklici ustavili in jih občudovali. »Kaj stojita tam in zijala prodajata!« je zavpil pritlikavec in njegov pepelnato sivi obraz je od jeze postal živo rdeč. Hotel je še naprej zmerjati, ko se je zaslišalo glasno brundanje in je iz gozda prihlačal črn medved. Pritlikavec je prestrašeno poskočil, vendar ni mogel več priti do svojega skrivališča, saj je bil medved že čisto blizu. V smrtnem strahu je zaklical: »Ljubi gospod medved, prizanesite mi, dal vam bom vse svoje zaklade, poglejte te lepe drage kamne, ki ležijo tukaj. Pustite me živeti, kaj boste z menoj, drobnim, suhljatim možičkom? Še čutili me ne boste med zobmi! Tam, zgrabite tisti brezbožni deklici, to bosta za vas nežna grižljaja, tolsti sta kakor mladi prepelici; njiju požrite v božjem imenu!« Medved se za njegove besede ni zmenil. Hudobno bitje je enkrat samkrat udaril s šapo in ni se več premaknilo.

Deklici sta zbežali, toda medved je zaklical za njima: »Schneeweißchen in Rosenrot, ne bojta se, počakajta, z vama pojdem.« Prepoznali sta njegov glas in se ustavili. Ko je medved prišel do njiju, je medvedja koža nenadoma odpadla in pred njima je stal lep mladenič, ves oblečen v zlato. »Kraljevi sin sem,« je rekel, »in brezbožni pritlikavec, ki mi je ukradel zaklade, me je začaral, da sem moral kot divji medved tavati po gozdu, dokler me njegova smrt ne bi odrešila. Zdaj je dobil zasluženo kazen.«

Schneeweißchen se je poročila z njim, Rosenrot pa z njegovim bratom, in med seboj so si razdelili velike zaklade, ki jih je pritlikavec nakopičil v svoji votlini. Stara mati je še dolga leta mirno in srečno živela pri svojih hčerkah. S seboj pa je vzela tudi oba rožna grmička; rasla sta pred njenim oknom in vsako leto nosila najlepše vrtnice, bele in rdeče.