Prevod

Nekoč, sredi zime, so snežinke padale z neba kakor perje. Ob oknu z okvirjem iz črne ebenovine je sedela kraljica in šivala. Ko je tako šivala in se ozrla proti snegu, se je z iglo zbodla v prst in tri kaplje krvi so padle na sneg. Ker je bila rdeča barva na belem snegu tako lepa, si je mislila: Ko bi le imela otroka, belega kakor sneg, rdečega kakor kri in črnega kakor les tega okvirja! Kmalu zatem je rodila hčerkico, ki je bila bela kakor sneg, rdeča kakor kri in je imela lase črne kakor ebenovina, zato so jo poimenovali Sneguljčica (Snežnobelka). Ko pa se je otrok rodil, je kraljica umrla. Čez leto dni si je kralj vzel drugo ženo. Bila je lepa, vendar ponosna in ošabna in ni mogla prenesti, da bi jo kdo prekašal v lepoti. Imela je čudežno zrcalo, in kadar je stopila predenj ter se pogledala vanj, je rekla:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« Zrcalo pa je odgovorilo: »Kraljica, vi ste najlepši v deželi.«

Tedaj je bila zadovoljna, saj je vedela, da zrcalo govori resnico. Sneguljčica pa je rasla in postajala vse lepša. Ko je dopolnila sedem let, je bila lepa kakor jasen dan in lepša celo od kraljice same. Ko je ta nekoč vprašala svoje zrcalo:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« ji je odgovorilo: »Kraljica, vi ste najlepši tukaj, a Sneguljčica je tisočkrat lepša od vas.«

Kraljica se je prestrašila in od zavisti postala vsa rumena in zelena. Od tistega trenutka se ji je vsakič, ko je zagledala Sneguljčico, srce obrnilo v prsih — tako zelo je sovražila deklico. Zavist in ošabnost sta v njenem srcu rasli kakor plevel, dokler ni več našla miru ne podnevi ne ponoči. Poklicala je lovca in mu rekla: »Odpelji otroka v gozd, nočem je več videti pred seboj. Ubij jo in mi za dokaz prinesi njena pljuča in jetra.« Lovec je ubogal in jo odpeljal v gozd. Ko je izvlekel lovski nož in hotel prebosti Sneguljčičino nedolžno srce, je zajokala in rekla: »Oh, dragi lovec, pusti me živeti! Zbežala bom globoko v divji gozd in se nikoli več vrnila domov.« Ker je bila tako lepa, se je lovcu zasmilila in rekel je: »Le teci, ubogi otrok!« Divje živali te bodo že kmalu požrle, si je mislil, pa vendar mu je bilo, kakor da se mu je odvalil kamen od srca, ker je ni bilo treba ubiti. Prav tedaj je mimo priskakljal mlad divji prašič. Lovec ga je zabodel, mu vzel pljuča in jetra ter jih prinesel kraljici za dokaz. Kuhar jih je moral skuhati v slani vodi, hudobna ženska pa jih je pojedla, misleč, da je pojedla Sneguljčičina pljuča in jetra.

Ubogi otrok je bil zdaj v velikem gozdu čisto sam. Sneguljčico je bilo tako strah, da je gledala vsak list na drevesih in ni vedela, kako naj si pomaga. Začela je teči in tekla čez ostro kamenje in skozi trnje. Divje živali so skakale mimo nje, vendar ji niso storile nič žalega. Tekla je, dokler so jo noge še nosile in se ni začelo večeriti. Tedaj je zagledala majhno hišico in vstopila, da bi se odpočila. V hišici je bilo vse majhno, a tako lično in čisto, da tega ni mogoče povedati. Tam je stala mizica, pogrnjena z belim prtom, na njej pa sedem krožničkov, ob vsakem žlička, poleg njih še sedem nožičkov in vilic ter sedem kupic. Ob steni je bilo druga ob drugi postavljenih sedem posteljic, prekritih s snežno belimi rjuhami. Ker je bila Sneguljčica tako lačna in žejna, je z vsakega krožnička pojedla malo zelenjave in kruha ter iz vsake kupice popila požirek vina, saj ni hotela enemu samemu vzeti vsega. Potem je, ker je bila tako utrujena, legla v posteljico, vendar ji nobena ni bila prav: ena je bila predolga, druga prekratka, dokler ji nazadnje sedma ni bila ravno pravšnja. V njej je obležala, se priporočila Bogu in zaspala.

Ko se je povsem stemnilo, so se vrnili gospodarji hišice. To je bilo sedem palčkov, ki so v gorah kopali in izkopavali rudo. Prižgali so svojih sedem lučk, in ko je hišica zasvetila, so opazili, da je bil nekdo v njej, saj ni bilo vse tako pospravljeno, kakor so pustili. Prvi je rekel: »Kdo je sedel na mojem stolčku?« Drugi: »Kdo je jedel z mojega krožnička?« Tretji: »Kdo je vzel od mojega kruhka?« Četrti: »Kdo je jedel mojo zelenjavo?« Peti: »Kdo je nabadal z mojimi vilicami?« Šesti: »Kdo je rezal z mojim nožičkom?« Sedmi: »Kdo je pil iz moje kupice?« Nato se je prvi ozrl in opazil majhno vdolbino na svoji postelji, zato je rekel: »Kdo je stopil v mojo posteljico?« Drugi so pritekli in vzkliknili: »Tudi v moji je nekdo ležal!« Ko pa je sedmi pogledal v svojo posteljo, je zagledal Sneguljčico, ki je ležala v njej in spala. Poklical je druge, ti pa so pritekli in od začudenja glasno vzklikali, prinesli svojih sedem lučk in osvetlili Sneguljčico. »O moj Bog! O moj Bog!« so govorili. »Kako lep je ta otrok!« Bili so tako veseli, da je niso zbudili, temveč so jo pustili spati v posteljici. Sedmi palček pa je spal pri svojih tovariših, pri vsakem eno uro, in tako je minila noč. Zjutraj se je Sneguljčica prebudila in se prestrašila, ko je zagledala sedem palčkov. Toda bili so prijazni in so jo vprašali: »Kako ti je ime?« — »Sneguljčica sem,« je odgovorila. »Kako si prišla v našo hišo?« so spraševali naprej. Povedala jim je, da jo je mačeha hotela dati ubiti, lovec pa ji je prizanesel. Potem je tekla ves dan, dokler ni nazadnje našla njihove hišice. Palčki so rekli: »Če boš skrbela za naše gospodinjstvo, kuhala, postiljala, prala, šivala in pletla ter pazila, da bo vse urejeno in čisto, lahko ostaneš pri nas in ničesar ti ne bo manjkalo.« — »Da,« je rekla Sneguljčica, »iz srca rada!« In ostala je pri njih. Skrbela je, da je bila hiša urejena. Zjutraj so odhajali v gore iskat rudo in zlato, zvečer pa so se vračali, in takrat jih je morala čakati pripravljena večerja. Ves dan je bila deklica sama, zato so jo dobri palčki posvarili: »Varuj se svoje mačehe, kmalu bo izvedela, da si tukaj. Nikar ne spuščaj nikogar v hišo!« Kraljica pa, ki je verjela, da je pojedla Sneguljčičina pljuča in jetra, je bila prepričana, da je spet prva in najlepša. Stopila je pred zrcalo in rekla:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« Zrcalo ji je odgovorilo: »Kraljica, vi ste najlepši tukaj, a Sneguljčica za gorami, pri sedmih palčkih, je še vedno tisočkrat lepša od vas.«

Kraljica se je prestrašila, saj je vedela, da zrcalo ne laže, in spoznala je, da jo je lovec prevaral in da je Sneguljčica še živa. Spet je tuhtala in tuhtala, kako bi jo umorila, kajti dokler ni bila najlepša v vsej deželi, ji zavist ni dala miru. Ko se je nazadnje nečesa domislila, si je pobarvala obraz in se oblekla kakor stara krošnjarka, tako da je bila povsem neprepoznavna. Takšna je šla čez sedem gora k sedmim palčkom, potrkala na vrata in zaklicala: »Lepo blago naprodaj! Naprodaj!« Sneguljčica je pokukala skozi okno in rekla: »Dober dan, draga ženica! Kaj prodajate?« — »Dobro blago,« je odgovorila, »trakove za zavezovanje životca vseh barv,« in izvlekla enega, spletenega iz pisane svile. To pošteno ženico že lahko spustim noter, si je mislila Sneguljčica, odrinila zapah in kupila lepi trak. »Otrok,« je rekla starka, »kakšna pa si! Pridi, da ti životec lepo zavežem.« Sneguljčica ni ničesar posumila, stopila je prednjo in ji pustila, da ji z novim trakom zaveže životec. Toda starka je zavezovala hitro in tako močno zategnila trak, da je Sneguljčici zmanjkalo sape in je kakor mrtva padla na tla. »Zdaj si bila zadnjič najlepša,« je rekla starka in odhitela ven. Nedolgo zatem, proti večeru, se je sedem palčkov vrnilo domov. Kako so se prestrašili, ko so zagledali svojo ljubo Sneguljčico ležati na tleh! Ni se ganila niti premaknila, kakor da bi bila mrtva. Dvignili so jo, in ker so videli, da ima životec pretesno zavezan, so prerezali trak. Tedaj je začela rahlo dihati in se polagoma vrnila v življenje. Ko so palčki slišali, kaj se je zgodilo, so rekli: »Stara krošnjarka ni bila nihče drug kot brezbožna kraljica. Pazi se in nikogar ne spuščaj noter, kadar nas ni pri tebi!« Hudobna ženska pa je po vrnitvi domov stopila pred zrcalo in vprašala:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« Odgovorilo ji je kakor prej: »Kraljica, vi ste najlepši tukaj, a Sneguljčica za gorami, pri sedmih palčkih, je še vedno tisočkrat lepša od vas.«

Ko je to slišala, ji je vsa kri planila k srcu, tako zelo se je prestrašila, saj je spoznala, da je Sneguljčica spet oživela. »Zdaj pa,« je rekla, »si bom izmislila nekaj, kar te bo pokončalo.« S čarovniškimi spretnostmi, ki jih je obvladala, je naredila zastrupljen glavnik. Nato se je preoblekla in si nadela podobo druge stare ženske. Spet je šla čez sedem gora k sedmim palčkom, potrkala na vrata in zaklicala: »Dobro blago naprodaj! Naprodaj!« Sneguljčica je pogledala ven in rekla: »Kar pojdite naprej, nikogar ne smem spustiti noter!« — »Pogledati pa menda smeš,« je rekla starka, izvlekla zastrupljeni glavnik in ga dvignila. Deklici je bil tako všeč, da se je pustila premamiti in odprla vrata. Ko sta se dogovorili za kupčijo, je starka rekla: »Zdaj pa te bom lepo počesala.« Uboga Sneguljčica ni ničesar posumila in je pustila starki, da stori, kar želi. Toda komaj ji je ta zataknila glavnik v lase, je strup v njem začel delovati in deklica je nezavestna padla na tla. »Ti lepotica vseh lepotic,« je rekla hudobna ženska, »zdaj je konec s teboj,« in odšla. Na srečo se je kmalu zvečerilo in sedem palčkov se je vrnilo domov. Ko so videli Sneguljčico kakor mrtvo ležati na tleh, so takoj posumili mačeho, jo pregledali in našli zastrupljeni glavnik. Komaj so ga izvlekli, je Sneguljčica spet prišla k sebi in povedala, kaj se je zgodilo. Še enkrat so jo posvarili, naj bo previdna in naj nikomur ne odpre vrat. Kraljica pa je doma stopila pred zrcalo in rekla:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« Odgovorilo ji je kakor prej: »Kraljica, vi ste najlepši tukaj, a Sneguljčica za gorami, pri sedmih palčkih, je še vedno tisočkrat lepša od vas.«

Ko je slišala zrcalo tako govoriti, je trepetala in se tresla od jeze. »Sneguljčica mora umreti,« je zakričala, »pa če me to stane lastnega življenja!« Nato je odšla v povsem skrito, samotno izbo, kamor nihče ni zahajal, in tam naredila silno, silno strupeno jabolko. Na zunaj je bilo lepo, belo z rdečimi lički, tako da si ga je zaželel vsak, ki ga je zagledal. Toda kdor je pojedel le košček, je moral umreti. Ko je bilo jabolko pripravljeno, si je pobarvala obraz in se preoblekla v kmetico ter tako odšla čez sedem gora k sedmim palčkom. Potrkala je. Sneguljčica je pomolila glavo skozi okno in rekla: »Nikogar ne smem spustiti noter, sedem palčkov mi je prepovedalo!« — »Tudi prav,« je odgovorila kmetica, »bom že prodala svoja jabolka. Na, enega ti podarim.« — »Ne,« je rekla Sneguljčica, »ničesar ne smem vzeti!« — »Se bojiš strupa?« je vprašala starka. »Poglej, jabolko bom prerezala na dva dela. Ti pojej rdečo polovico, jaz pa bom belo.« Jabolko je bilo namreč tako spretno pripravljeno, da je bila zastrupljena samo rdeča polovica. Sneguljčica je hrepeneče gledala lepo jabolko, in ko je videla, da kmetica jé, se ni mogla več upirati. Iztegnila je roko skozi okno in vzela zastrupljeno polovico. Toda komaj je imela grižljaj v ustih, je mrtva padla na tla. Kraljica jo je gledala s srhljivim pogledom, se na ves glas zasmejala in rekla: »Bela kakor sneg, rdeča kakor kri, črna kakor ebenovina! Tokrat te palčki ne bodo mogli obuditi.« Ko je doma vprašala zrcalo:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« ji je to naposled odgovorilo: »Kraljica, vi ste najlepši v deželi.«

Tedaj je njeno zavistno srce našlo mir, kolikor ga zavistno srce sploh lahko najde. Ko so se palčki zvečer vrnili domov, so našli Sneguljčico ležati na tleh. Iz njenih ust ni več prihajala sapa in bila je mrtva. Dvignili so jo, iskali, ali bi našli kaj strupenega, ji razvezali životec, počesali lase, jo umili z vodo in vinom, vendar ni nič pomagalo. Ljubi otrok je bil mrtev in je ostal mrtev. Položili so jo na mrtvaški oder, vseh sedem sedlo k njej in jo objokovalo. Jokali so tri dni. Potem so jo hoteli pokopati, vendar je bila še vedno videti tako sveža kakor živ človek in je še imela svoja lepa rdeča lica. Rekli so: »Ne moremo je položiti v črno zemljo,« in dali izdelati prosojno stekleno krsto, da jo je bilo mogoče videti z vseh strani. Položili so jo vanjo in z zlatimi črkami na krsto napisali njeno ime in da je kraljeva hči. Nato so krsto postavili na goro in eden izmed njih je vedno ostal ob njej ter jo stražil. Prihajale so tudi živali in objokovale Sneguljčico: najprej sova, potem krokar, nazadnje golobček. Tako je Sneguljčica dolgo, dolgo ležala v krsti in ni trohnela, temveč je bila videti, kakor da spi, saj je bila še vedno bela kakor sneg, rdeča kakor kri in je imela lase črne kakor ebenovina. Zgodilo pa se je, da je v gozd zašel kraljevi sin in prišel do hišice palčkov, da bi tam prenočil. Na gori je zagledal krsto in v njej lepo Sneguljčico ter prebral, kar je bilo na njej napisano z zlatimi črkami. Rekel je palčkom: »Prepustite mi krsto, dal vam bom zanjo, kar boste hoteli.« Toda palčki so odgovorili: »Ne damo je za vse zlato na svetu.« Tedaj je rekel: »Pa mi jo podarite, saj ne morem živeti, ne da bi gledal Sneguljčico. Spoštoval jo bom in častil kot tisto, kar mi je najdražje.« Ko je tako govoril, se je dobrim palčkom zasmilil in so mu dali krsto. Kraljevi sin je ukazal svojim služabnikom, naj jo na ramenih odnesejo proč. Tedaj pa so se spotaknili ob grm in zaradi sunka je Sneguljčici iz grla skočil kos zastrupljenega jabolka, ki ga je bila odgriznila. Kmalu je odprla oči, privzdignila pokrov krste, se vzravnala in bila spet živa. »O Bog, kje sem?« je vzkliknila. Kraljevi sin ji je ves srečen rekel: »Pri meni si,« in ji povedal, kaj se je zgodilo, nato pa dodal: »Rajši te imam kot vse na svetu. Pojdi z menoj v grad mojega očeta in postani moja žena.« Tudi Sneguljčica ga je vzljubila in odšla z njim. Njuno poroko so pripravili z velikim sijajem in razkošjem. Na slavje pa so povabili tudi Sneguljčičino brezbožno mačeho. Ko se je odela v lepa oblačila, je stopila pred zrcalo in rekla:

»Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« Zrcalo je odgovorilo: »Kraljica, vi ste najlepši tukaj, a mlada kraljica je še vedno tisočkrat lepša od vas.«

Hudobna ženska je zaklela in obšel jo je tolikšen strah, tolikšen strah, da ni vedela, kaj naj stori. Sprva sploh ni hotela na poroko, vendar ji misel nanjo ni dala miru: morala je oditi in videti mlado kraljico. Ko je vstopila, je prepoznala Sneguljčico in od strahu in groze obstala, ne da bi se mogla premakniti. Toda železne copate so že postavili na ogenj iz žerjavice, jih s kleščami prinesli v dvorano in položili prednjo. Morala je stopiti v razbeljene čevlje in plesati tako dolgo, dokler ni mrtva padla na tla.