Prevod

Nekoč je živel mlinar, ki je bil reven, imel pa je lepo hčer. Primerilo se je, da je prišel pred kralja, in da bi si pridobil ugled, mu je rekel: »Imam hčer, ki zna iz slame presti zlato.« Kralj je dejal mlinarju: »Ta umetnost mi je zelo všeč. Če je tvoja hči res tako spretna, kakor praviš, jo jutri pripelji v moj grad, da jo preizkusim.«

Ko so dekle pripeljali k njemu, jo je odvedel v kamro, polno slame, ji dal kolovrat in motovilo ter rekel: »Zdaj se loti dela. Če do jutra vse te slame ne spredeš v zlato, boš morala umreti.« Nato je sam zaklenil kamro in jo pustil v njej samo. Uboga mlinarjeva hči je sedela tam in ni vedela, kako naj si reši življenje. Niti sanjalo se ji ni, kako bi lahko iz slame predla zlato, in strah jo je vse bolj stiskal, dokler ni nazadnje začela jokati. Tedaj so se nenadoma odprla vrata, vstopil je majhen možic in rekel: »Dober večer, gospodična mlinarjeva, zakaj tako bridko jokate?«

»Oh,« je odgovorilo dekle, »iz slame moram presti zlato, pa tega ne znam.« Možic je vprašal: »Kaj mi daš, če ti ga spredem?« – »Svojo ogrlico,« je rekla deklica. Možic je vzel ogrlico, sedel h kolovratu in zrr, zrr, zrr, trikrat je potegnil in vreteno je bilo polno. Nato je nataknil drugo in zrr, zrr, zrr, trikrat je potegnil in tudi drugo je bilo polno. Tako je šlo vse do jutra, ko je bila vsa slama spredena in vsa vretena polna zlata.

Že ob sončnem vzhodu je prišel kralj. Ko je zagledal zlato, se je začudil in razveselil, toda njegovo srce je postalo še bolj pohlepno. Mlinarjevo hčer je dal odpeljati v drugo kamro, prav tako polno slame, a še precej večjo, in ji ukazal, naj tudi to sprede v eni noči, če ji je življenje ljubo. Dekle ni vedelo, kaj naj stori, in je jokalo. Tedaj so se vrata spet odprla, prikazal se je majhen možic in vprašal: »Kaj mi daš, če ti slamo spredem v zlato?«

»Prstan s svojega prsta,« je odgovorilo dekle. Možic je vzel prstan, spet pognal kolovrat, da je zabrnel, in do jutra vso slamo spredel v bleščeče zlato. Kralj se je ob tem pogledu neizmerno razveselil, a zlata še vedno ni imel dovolj. Mlinarjevo hčer je dal odpeljati v še večjo kamro, polno slame, in rekel: »Tudi to moraš spresti še nocoj. Če ti uspe, boš postala moja žena.« – »Četudi je le mlinarjeva hči,« si je mislil, »bogatejše žene ne najdem na vsem svetu.« Ko je dekle ostalo samo, je možic prišel še tretjič in vprašal: »Kaj mi daš, če ti tudi tokrat spredem slamo?« – »Ničesar več nimam, kar bi ti lahko dala,« je odgovorilo dekle. »Potem pa mi obljubi svojega prvega otroka, ko boš postala kraljica.« – »Kdo ve, kako se bo vse skupaj izteklo,« si je mislila mlinarjeva hči, in ker si v stiski ni vedela drugače pomagati, je možicu obljubila, kar je zahteval. Možic pa ji je v zameno še enkrat spredel slamo v zlato. Ko je zjutraj prišel kralj in našel vse tako, kakor si je želel, se je poročil z njo in lepa mlinarjeva hči je postala kraljica.

Čez leto dni je rodila lepega otroka in na možica ni več niti pomislila. Tedaj pa je nenadoma stopil v njeno kamro in rekel: »Zdaj mi daj, kar si obljubila.« Kraljica se je prestrašila in mu ponudila vse bogastvo kraljestva, če ji le pusti otroka. Toda možic je rekel: »Ne, nekaj živega mi je ljubše od vseh zakladov tega sveta.« Kraljica je začela tako bridko tarnati in jokati, da se je možicu zasmilila. »Tri dni časa ti dam,« je rekel. »Če do takrat uganeš moje ime, smeš obdržati otroka.«

Kraljica si je vso noč priklicevala v spomin vsa imena, ki jih je kdaj slišala, in po deželi poslala sla, da bi daleč naokrog poizvedoval, katera imena še obstajajo. Ko je naslednji dan prišel možic, je začela s Kasparjem, Melchiorjem in Balzerjem ter mu po vrsti naštela vsa imena, ki jih je poznala. A pri vsakem je možic rekel: »Tako mi ni ime.« Drugi dan je dala po soseski poizvedovati, kako je ljudem ime, in možicu naštevala najbolj nenavadna in čudaška imena: »Ti je morda ime Rippenbiest ali Hammelswade ali Schnürbein?« Toda vselej je odgovoril: »Tako mi ni ime.«

Tretji dan se je sel vrnil in povedal: »Niti enega novega imena nisem našel. Ko pa sem ob visoki gori zavil za rob gozda, tam, kjer si lisica in zajec voščita lahko noč, sem zagledal majhno hišo. Pred njo je gorel ogenj, okoli ognja pa je poskakoval prav smešen možic, skakal po eni nogi in vpil:

»Danes pečem, jutri varim, pojutrišnjem po kraljičinega otroka hitim; kako dobro, da nihče ne ve, da Rumpelstilzchen mi je ime!«

Lahko si mislite, kako se je kraljica razveselila, ko je slišala to ime. Kmalu zatem je vstopil možic in vprašal: »No, gospa kraljica, kako mi je ime?« Najprej ga je vprašala: »Ti je ime Kunz?« – »Ne.« – »Ti je ime Heinz?« – »Ne.« – »Ti je nemara ime Rumpelstilzchen?«

»To ti je povedal hudič, to ti je povedal hudič!« je zavpil možic in od jeze tako silovito udaril z desno nogo ob tla, da se je do pasu pogreznil v zemljo. Nato je v besu z obema rokama zgrabil levo nogo in samega sebe raztrgal na dvoje.