Prevod

V Bostonu je živel moder in prileten kemik po imenu dr. Daws, ki se je nekoliko ukvarjal tudi s čarovnijo. V Bostonu pa je živela tudi mlada dama po imenu Claribel Sudds, ki je imela veliko denarja, malo pameti in silno željo, da bi nastopala na odru.

Claribel je torej odšla k dr. Dawsu in mu rekla: »Ne znam ne peti ne plesati; ne znam recitirati verzov ne igrati klavirja; nisem akrobatka, ne znam skakati ne visoko dvigovati nog; pa vendar si želim nastopati na odru. Kaj naj storim?«

»Ste pripravljeni plačati za takšne spretnosti?« je vprašal modri kemik. »Seveda,« je odgovorila Claribel in zacingljala z mošnjičkom. »Potem pridite k meni jutri ob dveh,« ji je rekel.

Vso noč se je ukvarjal s tem, čemur pravimo kemično čarovništvo; ko je Claribel Sudds naslednjega dne ob dveh prišla k njemu, ji je pokazal majhno škatlico, polno pripravkov, ki so bili na las podobni francoskim bonbonom.

»Živimo v dobi napredka,« je rekel starec, »in laskam si, da vaš stric Daws prav nič ne zaostaja za časom. Kakšen staromoden čarovnik bi vam pripravil ogabne, grenke pilule, ki bi jih morali pogoltniti; jaz pa sem pomislil na vaš okus in udobje. Tukaj imate nekaj čarobnih bonbonov. Če pojeste tega sivkaste barve, boste odtlej plesali tako lahkotno in graciozno, kakor da bi se urili vse življenje. Ko boste zaužili rožnato slaščico, boste peli kakor slavček. Beli bonbon vam bo omogočil, da postanete najboljša recitatorka v deželi. Čokoladni vas bo začaral, da boste igrali klavir bolje od Rubensteina, po limonasto rumenem bonbonu pa boste zlahka sunili z nogo šest čevljev nad svojo glavo.«

»Kako čudovito!« je vzkliknila Claribel, ki je bila resnično navdušena. »Prav gotovo ste nadvse spreten čarovnik in obenem obziren pripravljavec čarobnih pripravkov,« je rekla in iztegnila roko po škatlici.

»Hm!« je rekel modrec. »Ček, prosim.« »O, seveda! Kako neumno od mene, da sem pozabila,« je odvrnila. Obzirno je obdržal škatlico v svoji roki, medtem ko je podpisovala ček za veliko vsoto denarja, potem pa ji je dovolil, da jo je vzela sama.

»Ste prepričani, da so dovolj močni?« je zaskrbljeno vprašala. »Običajno je treba precej, da kaj učinkuje name.« »Bojim se le,« je odgovoril dr. Daws, »da sem jih naredil premočne. Prvič se mi namreč dogaja, da me je kdo prosil, naj pripravim te čudovite slaščice.«

»Nikar ne skrbite,« je rekla Claribel. »Močneje ko bodo delovale, bolje bom nastopala.« S temi besedami je odšla, toda ko se je med potjo ustavila v trgovini s tekstilnim blagom, jo je nakupovanje tako prevzelo, da je pozabila na dragoceno škatlico in jo pustila na pultu s trakovi.

Nato je k pultu prišla mala Bessie Bostwick, da bi kupila trak za lase, in poleg škatlice odložila svoje zavitke. Ko je odhajala, je skupaj z drugimi zavitki pobrala tudi škatlico in z njo odhitela domov.

Bessie je šele potem, ko je plašč obesila v omaro na hodniku in preštela svoje zavitke, opazila, da ima enega preveč. Odprla ga je in vzkliknila:

»Saj to je škatlica bonbonov! Nekdo jo je gotovo kam založil. Ampak zaradi takšne malenkosti se res ni vredno vznemirjati; le nekaj jih je.« Vsebino škatlice je stresla v posodico za bonbone, ki je stala na mizici na hodniku, izbrala čokoladnega — čokoladne je imela še posebno rada — in ga z užitkom pojedla, medtem ko si je ogledovala svoje nakupe.

Teh ni bilo veliko, saj je bila Bessie stara komaj dvanajst let in ji starši še niso zaupali, da bi v trgovinah zapravljala veliko denarja. Toda med pomerjanjem traku za lase je nenadoma začutila silno željo, da bi igrala klavir, in ta želja je nazadnje postala tako neustavljiva, da je odšla v salon in odprla glasbilo.

Deklici se je z neskončnim trudom posrečilo naučiti dve »skladbici«, ki ju je navadno izvajala s sunkovitimi gibi desnice, medtem ko je levica pozabljala slediti in tako ustvarjala grozljivo neskladje. Pod vplivom čokoladnega bonbona pa je sedla in lahkotno zdrsnila s prsti po tipkah ter izvabila tako prečudovito ubranost, da je osupnila nad lastnim igranjem.

Toda to je bil šele uvod. Že naslednji hip se je zagnala v Beethovnovo sedmo sonato in jo odigrala veličastno. Njena mati je zaslišala nenavadni izbruh melodije in prišla po stopnicah navzdol pogledat, kakšen glasbeno nadarjen gost jih je obiskal; ko pa je odkrila, da tako božansko igra njena lastna hčerkica, jo je zgrabil napad razbijanja srca, h kateremu je bila nagnjena, in sedla je na zofo, da bi počakala, dokler ne mine.

Medtem je Bessie z neutrudno vnemo igrala skladbo za skladbo. Glasbo je ljubila in zdaj je ugotovila, da ji ni treba drugega kakor sedeti za klavirjem, poslušati in opazovati, kako ji prsti plešejo po tipkah.

Mrak v sobi se je gostil, ko se je Bessiejin oče vrnil domov, obesil klobuk in plašč ter postavil dežnik v stojalo. Nato je pokukal v salon, da bi videl, kdo igra.

»Pri velikem Cezarju!« je vzkliknil. Toda mati je tiho pristopila k njemu s prstom na ustnicah in zašepetala: »Ne moti je, John. Zdi se, da je najin otrok v zamaknjenosti. Si že kdaj slišal tako sijajno glasbo?«

»Saj je pravi čudežni otrok!« je izdavil osupli oče. »Slepega Toma prekaša na vsej črti! To je — to je čudovito!« Medtem ko sta stala in poslušala, je prišel senator, ki sta ga tisti večer povabila na večerjo. Še preden je slekel plašč, pa se jim je pridružil tudi profesor z univerze Yale — mož globokega znanja in velike učenosti.

Bessie je igrala naprej; štirje odrasli pa so se stisnili v gručo ter molče in osuplo poslušali glasbo in čakali, da zazveni gong za večerjo.

Gospod Bostwick, ki je bil lačen, je vzel posodico za bonbone z mizice poleg sebe in pojedel rožnato slaščico. Profesor ga je opazoval, zato mu je gospod Bostwick vljudno ponudil posodico. Profesor je pojedel limonasto rumeni bonbon, senator pa je segel z roko in vzel sivkastega. Vendar ga ni pojedel, saj se je po naključju spomnil, da bi mu utegnil pokvariti tek za večerjo, in ga je spravil v žep telovnika. Gospa Bostwick, ki je še vedno napeto poslušala svojo izjemno nadarjeno hčerko, je povsem nezavedno vzela zadnji bonbon, belega, in ga počasi pojedla.

Posodica je bila zdaj prazna in dragoceni bonboni Claribel Sudds so bili zanjo za vselej izgubljeni! Nenadoma je gospod Bostwick, sicer velik in krepak mož, začel peti s predirljivim sopranskim glasom, polnim tremola. Ni pel iste skladbe, kot jo je igrala Bessie, in neskladje je bilo tako pretresljivo, da se je profesor nasmehnil, senator si je z rokama zatisnil ušesa, gospa Bostwick pa je zgroženo vzkliknila:

»William!« Njen mož je pel naprej, kakor da bi se trudil posnemati slovito Christine Nillson, in se ni prav nič menil ne za ženo ne za goste.

Na srečo je tedaj zazvenel gong za večerjo in gospa Bostwick je odvlekla Bessie od klavirja ter goste povedla v jedilnico. Gospod Bostwick jim je sledil in prepeval »Zadnjo vrtnico poletja«, kakor da bi jo za dodatek zahtevalo tisoč navdušenih poslušalcev.

Uboga ženska je ob moževem nedostojnem vedenju obupovala in se spraševala, kako naj ga obvlada. Profesor je bil videti resnejši kot navadno; senatorju je na obrazu ležal užaljen izraz, Bessie pa je ves čas premikala prste, kakor da bi še vedno hotela igrati klavir.

Gospe Bostwick je uspelo vse posesti, čeprav je njen mož že začel novo arijo; nato je služkinja prinesla juho. Ko je profesorju prinesla krožnik, je ta razburjeno zaklical:

»Držite ga više! Više, pravim!« Skočil je pokonci in ga nenadoma sunil z nogo, da je odletel skoraj do stropa, od tam pa padel nazaj, poškropil Bessie in služkinjo z juho ter se raztreščil na temenu profesorjeve plešaste glave.

Ob tem grozljivem dejanju je senator z vzklikom zgroženosti vstal s stola in pogledal gostiteljico. Gospa Bostwick je že nekaj časa omotično strmela naravnost predse; ko pa je zdaj ujela senatorjev pogled, se je elegantno priklonila in z donečim glasom začela recitirati »Juriš lahke brigade«.

Senator je zadrhtel. Takšnega sramotnega razgrajanja v spodobni družinski hiši ni še nikoli ne videl ne slišal. Čutil je, da je njegov ugled na kocki, in ker je bil očitno edini človek pri zdravi pameti v sobi, se ni mogel obrniti na nikogar.

Služkinja je zbežala v kuhinjo in tam histerično jokala; gospod Bostwick je pel »O, obljubi mi«; profesor je skušal z brcami zbiti steklene krogle z lestenca; gospa Bostwick je svojo recitacijo zamenjala s pesmijo »Deček je stal na gorečem krovu«, Bessie pa se je izmuznila v salon in silovito igrala uverturo iz »Letečega Holandca«.

Senator ni bil prav nič prepričan, da se tudi njemu vsak hip ne bo zmešalo; zato se je izmuznil iz tega vrišča, na hodniku pograbil klobuk in plašč ter odhitel iz hiše.

Tisto noč je bedel pozno v noč in pisal politični govor, ki naj bi ga imel naslednje popoldne v dvorani Faneuil, vendar so ga doživetja pri Bostwickovih tako pretresla, da je komaj zbral misli. Pogosto je obstal in sočutno zmajal z glavo, ko se je spomnil nenavadnih reči, ki jih je videl v tem sicer uglednem domu.

Naslednji dan je na ulici srečal gospoda Bostwicka, vendar je šel mimo njega z ledenim pogledom, kakor da ga ne pozna. Menil je, da si v prihodnje res ne more več privoščiti poznanstva s tem gospodom. Gospod Bostwick je bil nad tako očitno nevljudnostjo seveda ogorčen; vendar mu je v mislih ostal medel spomin na nekaj precej nenavadnih dogodkov pri večerji prejšnjega dne in ni prav vedel, ali si sploh sme zameriti senatorjevo ravnanje.

Politični shod je bil glavni dogodek dneva, saj je bila senatorjeva zgovornost v Bostonu dobro znana. Velika dvorana je bila zato nabito polna, v eni od sprednjih vrst pa je sedela družina Bostwick in poleg nje učeni profesor z univerze Yale. Vsi so bili videti utrujeni in bledi, kakor da bi za njimi bil precej razuzdan večer, in senatorja je pogled nanje tako vznemiril, da ni hotel še enkrat pogledati v njihovo smer.

Medtem ko ga je župan predstavljal, se je veliki mož nemirno presedal na stolu; ko je po naključju segel s palcem in kazalcem v žep telovnika, je našel sivkasti bonbon, ki ga je prejšnji večer spravil vanj.

»To mi bo morda očistilo grlo,« je pomislil senator in si vtaknil bonbon v usta. Nekaj minut pozneje je vstal pred številnim občinstvom, ki ga je pozdravilo z navdušenim ploskanjem.

»Prijatelji moji,« je senator začel s slovesnim glasom, »to je nadvse veličastna in pomembna priložnost.« Nato je obmolknil, prenesel težo na levo stopalo in vrgel desno nogo v zrak, kakor to počnejo baletni plesalci!

Med gledalci je završalo od osuplosti in groze, toda senator tega očitno ni opazil. Zavrtel se je na konicah prstov, graciozno zamahoval z nogami na desno in levo ter prestrašil plešastega moža v prvi vrsti, ko mu je namenil koprneč pogled.

Nenadoma je Claribel Sudds, ki je bila po naključju med občinstvom, zakričala in planila na noge. Z obtožujočim prstom je pokazala na plešočega senatorja in glasno zavpila:

»Ta človek mi je ukradel bonbone! Primite ga! Aretirajte ga! Ne pustite mu pobegniti!« Toda redarji so jo naglo odvedli iz dvorane, misleč, da se ji je nenadoma zmešalo; senatorjevi prijatelji pa so ga čvrsto zgrabili in ga skozi odrski vhod odnesli na ulico, kjer so ga posadili v odprto kočijo in kočijažu naročili, naj ga odpelje domov.

Učinek čarobnega bonbona je bil še vedno dovolj močan, da je obvladoval ubogega senatorja, ki je stal na zadnjem sedežu kočije in vso pot domov živahno plesal, v veselje množici dečkov, ki so tekli za kočijo, in v žalost resnim meščanom, ki so otožno zmajevali z glavami in šepetali, da je »še en dober človek zašel na kriva pota«.

Senator je potreboval več mesecev, da si je opomogel od sramote in ponižanja zaradi te pustolovščine; in, kar je bilo nenavadno, nikoli se mu ni niti najmanj sanjalo, kaj ga je pripravilo do tako nenavadnega vedenja. Morda je bilo še sreča, da je bil zdaj pojeden zadnji bonbon, saj bi zlahka povzročili precej več težav, kot so jih.

Claribel je seveda znova obiskala modrega kemika in podpisala ček za novo škatlico čarobnih bonbonov; toda na te je gotovo bolje pazila, saj je zdaj slavna varietej­ska igralka.

Ta zgodba naj nas nauči, kako nespametno je obsojati druge zaradi dejanj, ki jih ne razumemo, saj nikoli ne vemo, kaj se utegne zgoditi nam samim. Lahko pa nam služi tudi kot namig, naj pazimo, da na javnih krajih ne puščamo zavitkov, in mimogrede še kot opomin, naj tuje zavitke pustimo povsem pri miru.