Prevod

Ob zgornjem robu travnika in po vogalih lesene ograde je rasla zlata rozga. Spomladi in na začetku poletja bi jo komaj opazili, razen če bi stopili čisto blizu in zagledali njena vitka, ljubka stebla, ki so se vzpenjala skozi visoko travo in z nežnimi lističi kazala na vse strani. Konji in Krave so jo poznali, in čeprav so popasli vse okoli nje, je nikoli niso smukali z ustnicami ali jedli. Jeseni je vsako steblo dobilo krono iz vejic drobnih, živo rumenih cvetov, ki so prikimavali v vetru in vse naokrog trosili zlati cvetni prah. Takrat se je včasih zgodilo, da so se ljudje, ki so se peljali mimo, ustavili, preplezali ograjo in je nekaj natrgali, da bi jo odnesli s seboj. A tudi tedaj je je ostalo toliko, da je bilo komaj opaziti, da kakšno steblo manjka.

Morda je večina Slinaric odlagala jajčeca na zlato rozgo zato, ker je ponujala tako varen dom. Nekatere so jih odlagale na druge rastline in grme, a večina si je izbrala zlato rozgo. Ko so odložile jajčeca, so se potepale po travi, grmovju in tistih nekaj drevesih, ki so rasla na travniku, skakljale sem in tja ter tu in tam kaj malega pojedle.

Nihče ne ve, zakaj jim pravijo tudi žabje skakalke, razen morda zato, ker so, če jim pogledate v obraz, čisto malce podobne drobcenim Žabam. Resda imajo šest nog, na sprednjem paru pa zobce, česar si nobena prava Žaba še nikoli ni omislila. Morda je bil to le vzdevek, ker je bilo njihovo pravo ime tako dolgo in težko izgovorljivo.

Na konicah stebel zlate rozge so se začeli kazati drobni rumenozeleni popki in male Slinarice so bile zdaj že dovolj stare, da so se pogovarjale in razmišljale o širnem svetu. Na enem izmed stebel so tesno skupaj živeli štirje bratci in sestrice. To je bilo veliko prijetneje, kakor odraščati čisto sam, kot odrašča večina mladih Slinaric, ki nikoli ne vidijo svojih očetov in mater in niti ne vedo, ali jih sploh kdaj bodo.

Te štiri male Slinarice niso vedele, kakšno srečo imajo, in to se, veste, prav pogosto zgodi tistim, ki še niso videli nikogar osamljenega ali nesrečnega. Mislile so, da v vsaki družini Slinaric živita dva bratca in dve sestrici skupaj na steblu zlate rozge. Hranile so se z rastlinskim sokom zlate rozge, ki so ga s krepkimi kljunčki črpale iz stebla in ga jedle ali pile. Ko so ga zaužile, so iz njega naredile belo peno, ki jih je na steblu obdajala z vseh strani. Kdor koli je šel mimo, je lahko po peni takoj spoznal, kje živijo Slinarice.

Nekega jutra se je najstarejšemu bratcu zazdelo, da sok zelo težko teče. Morda ga je bilo res težko črpati, morda pa je bil le utrujen ali len. Kakor koli že, začel je godrnjati in se pritoževati. »To je najslabše steblo zlate rozge, kar sem jih videl v življenju,« je rekel. »Sploh se ne splača več črpati soka in tudi poskušal ne bom več, pa pika!«

Čisto prav je imel, ko je rekel, da je to najslabše steblo, kar jih je kdaj videl, saj ni videl še nobenega drugega. Zelo pa se je motil, ko je trdil, da se ne splača črpati soka. Kar pa se tiče besed »ne splača se, pa pika!«, vsi vemo, da je žuželke, kadar začnejo tako govoriti, najbolje pustiti povsem pri miru, dokler niso spet boljše volje.

Drugi otroci Slinaric ga niso mogli pustiti samega, saj se še niso zadnjič levili. Dokler tega niso opravili, so morali ostati v svoji peni. Ko je veliki brat tako spregovoril, so se vsi začeli spraševati, ali ni soka res težko črpati. Kmalu se je velika sestra nestrpno zvila in rekla: »Moj kljunček je strašansko utrujen.«

Potem so vsi nehali jesti in se začeli pogovarjati. Rekli so, da je v njihovem domu zatohlo in da se še obrniti ne moreš, ne da bi zadel ob peno. Zakaj naj bi jih motilo, če zadenejo ob peno, niso povedali. Bila je mehka in čista in se jim je vselej umaknila, kadar so se uprli vanjo.

»Veste, kaj vam povem!« je rekel veliki brat. »Ko se še enkrat prelevim in odidem v širni svet, me ne boste več zalotili, da bi se potikal okoli te stare zlate rozge.«

»Mene tudi ne!« »Mene tudi ne!« »Mene tudi ne!« so rekle druge mlade Slinarice. »Le kakšen je svet?« je rekla mala sestrica. »Ali so tam samo večja pena in večje zlate rozge in še več Slinaric?«

»Pha!« je vzkliknil veliki brat. »Ti pa res veliko veš! Če jaz o svetu ne bi vedel nič več od tega, bi bil tiho in tega ne bi nikomur povedal.« To jo je prizadelo in dolgo ni več spregovorila.

Nato se je oglasil mali bratec. »Nisem vedel, da si že kdaj bil v širnem svetu,« je rekel. »Ne,« je odvrnil veliki brat, »najbrž res nisi. Marsičesa ne veš.« To ga je prizadelo, zato se je umaknil v najbolj oddaljeni kotiček pene in vtaknil glavo med list zlate rozge in steblo. Vidite, veliki brat je bil zelo čemeren. Prav zares, bil je neznansko čemeren.

Dolgo ni nihče spregovoril, potem pa je velika sestra rekla: »Želim si, da bi nam povedal, kakšen je svet.« Veliki brat o svetu ni vedel nič več kot drugi otroci, toda zdaj, ko je bil tako zadirčen in se je tako šopiril, ni hotel povedati resnice. Lahko bi vedel, da ga bodo razkrinkali, pa je vendar dvignil glavo in odgovoril: »Dvomim, da vam lahko razložim tako, da boste razumeli, saj ga še nikoli niste videli. Tam je veliko reči — cele množice reči — in zelo velik je. Nekatere reči so podobne zlati rozgi, druge pa ne. Nekatere niso podobne niti peni. In tam je zelo veliko prebivalcev. Vsi imajo šest nog, vendar niso tako pametni kot mi. Morali jih bomo marsikaj naučiti.«

To je bilo zelo zanimivo, zato se je mala sestrica nehala kujati, mali bratec pa je prilezel iz svojega penastega kotička. Zdelo se je celo, da bi utegnil kaj vprašati, zato je veliki brat dodal: »Zdaj pa me pustite pri miru, ker moram o nečem razmisliti.«

Kmalu zatem so se mlade Slinarice še zadnjič levile. Zunanji del pene je otrdel in jim medtem nad glavami napravil majhno strešico. Potem so bile pripravljene, da odidejo na travnik. Velikemu bratu je bilo precej nelagodno, pa ne zaradi nove kože. Spominjal se je namreč, kaj vse je povedal o zunanjem svetu.

Ko so zapustili svojo peno in svojo zlato rozgo, so imeli veliko videti in veliko vprašati. Vsake toliko je katera od manjših Slinaric vzkliknila: »Saj nam o tem sploh nisi povedal!« ali: »Zakaj nam nisi povedal o tistem?«

Veliki brat pa je odgovarjal: »Pa sem. To je ena tistih reči, za katere sem rekel, da niso podobne ne zlati rozgi ne peni.« Nekaj časa so srečevali samo Murne, Mravlje, Kobilice in druge šestnoge prebivalce, in čeprav so se spogledovali, si niso imeli veliko povedati. Nazadnje so priskakljali do Rega, ki je sedel ob z mahom obraslem bukovem deblu in je bil tako podoben lubju, da ga sprva sploh niso opazili. Veliki brat je bil čisto blizu Regove glave.

»O, poglejte!« so vzkliknili drugi. »Tam je nekdo, ki ima samo štiri noge, in nič ne kaže, da bi jih kdaj imel več. Bratec, kaj pa naj to pomeni? Rekel si, da jih imajo vsi po šest.«

V tistem hipu je Rega malce odprl oči in na stežaj razprl usta ter švignil z urnim jezikom. Ko je usta spet zaprl, velikega brata Slinaric ni bilo nikjer več videti. Nikoli več ga niso mogli vprašati tega. Ko bi le vedeli: Rega je imel tisti trenutek deset nog, kajti šest in štiri je deset. A tega seveda niso mogli vedeti, saj jih je bilo šest v njegovi notranjosti.