Prevod

Na tem travniku so bili, kakor na vseh drugih travnikih, odkar obstaja svet, tudi taki prebivalci, ki jim nikoli ni bilo prav, kako stvari stojijo, in so menili, da bi bili povsem srečni, če bi bil svet le drugačen. Eden teh nezadovoljnežev je bil neki Komar, možiček s cvilečim glasom in neprijetnim vedenjem. S tistimi, ki mu niso bili podobni, je imel zelo malo potrpljenja in prepričan je bil, da bi bil svet mnogo prijetnejši kraj, če bi bile vse žuželke ustvarjene kot Komarji.

»Čemu sploh služijo Pajki, Kačji pastirji, Hrošči in Metulji?« je nejevoljno govoril. »En sam Komar je vreden več kot kateri koli izmed njih.«

Saj vidite, kako nerazumen je bil. Seveda Komarji in Muhe pomagajo ohranjati zrak čist in svež, toda zato se še nimajo pravice povzdigovati nad druge žuželke. Mar Čebele ne prenašajo cvetnega prahu s cveta na cvet in tako pomagajo rastlinam vzgajati njihove Semenske otročičke? In kdo ne bi pogrešal pisanih, veselih Metuljev, ki s svojim delom lepšajo svet?

Toda ta Komar ni nikoli pomislil na kaj takega in si je rekel: »No, če že ne morejo biti vsi Komarji, lahko vsaj poskusijo živeti kakor mi. Mislim, da jih bom sklical in se z njimi pogovoril.« Tako je razposlal vabilo na vse strani in njegovi prijatelji in sosedje so se zbrali, da bi slišali, kaj jim ima povedati.

»Najprej,« je pripomnil, »je škoda, da niste Komarji, toda ker pač niste, se je treba s tem čim bolje sprijazniti. Vendar bi se lahko marsičesa naučili od nas srečnih bitij, ki to smo. Poglejte na primer odlično navado Komarjev pri odlaganju jajčec. Tristo ali štiristo jajčec pritrdimo drugo ob drugo in jih pustimo plavati na ribniku tako, da mladički, ko predrejo svoje lupinice, zdrsnejo z glavo naprej v vodo. Potem pa—«

»Misliš, da bi to storila, tudi če bi lahko?« ga je prekinila stara, materinska Kobilica. »Da bi poskrbela, da se moji otroci utopijo v trenutku, ko prilezejo iz jajčeca? Nikakor ne!« In jezno je odhitela proč, za njo pa še več drugih ljubečih mater.

»Ampak saj se ne utopijo!« je presenečeno vzkliknil Komar. »Ne, če so Komarji,« je odvrnila Mravlja, »a hvaležna sem, da lahko rečem, da so moji otroci kopenski otročički, ne pa vodni.«

»No, o tem ne bom več govoril, moram pa omeniti vaše glasove, ki so vsekakor pregloboki in preglasni, da bi bili prijetni. Mislim, da bi lahko govorili in peli bolj tiho, četudi pod krili nimate takih žepkov, kot jih imam jaz. Zaprhutam s krili in zrak udari ob te žepke ter ustvari moj mili glas.«

»Hm!« je vzkliknila Čebela. »To je prav slabo mesto za žepke in tudi uporabljati jih tako ni nič kaj pametno. Vsaka Čebela ve, da so žepki najpriročnejši na zadnjih nogah in da jih je treba uporabljati za prenašanje cvetnega prahu otročičkom doma.«

»Moj žepek je zadaj,« je rekel Pajek, »in v njem hranim svilo za svojo mrežo. Brez žepka ne bi mogel živeti.« Nekateri travniški prebivalci so se že začeli jeziti, zato je Podvezna kača, ki se je vedno raje smejala kakor prepirala, zdrsnila naprej in rekla: »Prijatelji in sosedje! Naš govornik je bil tako prijazen, da nam je povedal, kako Komarji počnejo marsikaj, in nas skušal naučiti svojih navad. Zdi se mi, da bi mu lahko vsaj del te prijaznosti povrnili tako, da mu pokažemo svoje navade in poskrbimo, da se jih nauči v praksi. Prosila bi Pajke, naj ga vzamejo s seboj in mu pokažejo, kako se plete mreža. Potem bi ga Čebele lahko naučile graditi satje, Drevesna žaba regljati, Deževniki kopati rove, Gosenice pa presti kokon. Vsak izmed nas bo nekaj storil zanj. Morda ga bo Gosenica pedica naučila hoditi tako, kakor hodijo gosenice iz njene družine. Kolikor vem, ji gre to zelo dobro.« Ob tem so se vsi zasmejali, saj so se spomnili potegavščine, ki so jo ušpičili Gosenicam, Kača pa je nehala govoriti.

Komar si ni upal odkloniti pouka, zato so ga vodili od kraja do kraja in mu natančno razlagali, kako naj počne vse tisto, česar nikakor ni mogel početi, dokler ni postal tako krotek in ponižen, da je bil pripravljen pustiti travniškim prebivalcem, naj delajo in so srečni vsak po svoje.