Prevod
Med vsemi, ki so živeli in delali na travniku ob reki, ni bilo nikogar, ki bi se toliko ukvarjal s tujimi zadevami kakor neki Modri Brenčač. Zakaj je bilo tako, ni znal povedati nihče; morda zato, ker ni imel drugega dela, kakor da je jedel in spal, saj se to pogosto dogaja tistim, ki imajo malo dela.
Prav zares je imel malo skrbi. Resda je veliko jedel, toda s skoraj šestdesetimi zobci za grizljanje in čudovitim dolgim jezikom za sesanje je lahko v zelo kratkem času pojedel prav veliko. Kar pa zadeva spanje — no, spati mu je bilo prav tako lahko kakor komur koli drugemu.
Kakor koli že, opazil je skoraj vse, kar se je zgodilo, in o tem premleval v svoji čudni trikotni glavici, dokler ni bil prepričan, da mora o tem govoriti še s kom. Nič čudnega, da je toliko videl, saj je imel na vsaki strani glave velik skupek oči, prav na vrhu pa še tri svetle, bleščeče očesce. Tako je lahko videl skoraj vse hkrati, poleg tega pa je imel tako zelo vitek vrat, da je lahko glavo obračal daleč naokrog.
Ta Brenčač je imel, tako kot vse druge muhe, zelo rad sonce, ob temnem ali deževnem vremenu pa se je držal doma. Hiše ni imel, toda ob oblačnih dneh se je zadrževal v nekem bezgovem grmu in temu je pravil svoj dom. Tam je prebil ves nevihten dan, viseč na spodnji strani lista, in ni imel drugega dela, kakor da je premišljeval. Seveda je imel glavo spodaj in noge zgoraj, toda Modri Brenčači v takem položaju razmišljajo prav tako dobro kakor v katerem koli drugem, po dve lepljivi blazinici na vsakem od njegovih šestih stopalc pa sta ga prav udobno držali na mestu.
Tisti dan je toliko premišljeval, da je imel naslednje jutro, ko se je zdanilo v jasen in sončen dan, drugim povedati celo goro reči, zato se je nemudoma odpravil na pot.
Najprej je obiskal Drevesnega Žabca. »Kaj misliš,« je dejal, »kaj Podveznica govori o tebi? Prav nesmiselno je, pa vendar se mi zdi, da bi moral vedeti. Pravi, da imaš jezik priraščen na napačnem koncu in da ti konica moli navzdol v grlo. Seveda sem vedel, da to ne more biti res, a sem ti vseeno hotel povedati, kaj je rekla, da bi lahko šel k njej in temu naredil konec.«
V odgovor je Drevesni Žabec iztegnil jezik in ta je bil res priraščen spredaj. »Kača ima čisto prav,« je prijazno dejal, »in moj jezik mi povsem ustreza. Prav tak je, kakršnega potrebujem za hrano, ki jo jem, najbolje pri vsem pa je, da nikoli ne seje razdora med prijatelji.«
Po tem Brenčač tam ni imel več kaj reči, zato je kar se da glasno odbrenčal iskat Kobilčka, ki je izgubil tekmo. »Sramota je bila,« mu je rekel, »da sodniki zmage niso prisodili tebi. Pa kaj še, da pride sem tisti mali zeleni Pednjak, skoraj tujec, in povzroči toliko težav! Na tvojem mestu bi poskrbel, da ga preženejo s travnika.«
»Oh, saj je vse v redu,« je odgovoril Kobilček, ki je bil po srcu res dober fant. »Nekaj časa sem se zaradi tiste tekme vedel prav neumno, toda s Pednjakom sva zdaj trdna prijatelja. Kajne?« Obrnil se je k listu tik za seboj in tam je izza roba kukal sam Pednjak.
Modri Brenčač jo je naglo popihal, saj med tako dobrodušnimi bitji ni mogel ničesar doseči. Tokrat se je odpravil k Čričkom, ki jih je našel zbrane ob luknji debelega starega Črička.
»Prišel sem,« je dejal, »da bi izvedel, ali je res, kar pravijo prebivalci travnika, namreč da ste bili vsi na smrt prestrašeni, ko je prišla Krava.« Črički niso odgovorili niti besedice, temveč so se spogledali in ga začeli spraševati.
»Ali je res,« je rekel eden, »da ne počneš drugega, kakor da ješ in spiš?« »Ali je res,« je rekel drugi, »da svoje oči večino časa uporabljaš za iskanje napak pri drugih?«
»In ali je res,« je rekel tretji, »da ob vsem hrupu, ki ga zganjaš, počneš le malo drugega, kot da seješ razdor?« Modri Brenčač ni odgovoril ničesar, temveč se je pri priči odpravil domov v bezgov grm, in pravijo, da so njegovo trikotno glavico polnile čisto drugačne misli kot kdaj koli prej.
