Prevod

Jesen je, stojimo na obzidju trdnjave in zremo čez morje na številne ladje in na švedsko obalo, ki se visoko dviga v večerni sončni svetlobi; za nami se obzidje strmo spušča; tam rastejo veličastna drevesa, rumeno listje pada z vej; spodaj stojijo mračne hiše z lesenimi palisadami in znotraj, kjer hodi stražar, je vse tako tesno in temačno, še temneje pa je za zamreženo odprtino; tam sedijo kaznjenci na prisilnem delu, najhujši zločinci.

Žarek zahajajočega sonca prodre v golo celico. Sonce sije na hudobne in na dobre! Mračni, surovi jetnik z zlobnim pogledom strmi v hladni sončni žarek. Ptiček prileti k rešetkam. Ptiček poje hudobnim in dobrim! Zapojé kratek »čiv čiv«, a ostane tam, zamahne s perutjo, si iz nje izpuli pero in razmrši drugo perje okoli vratu – in hudobni mož v verigah ga opazuje; čez ostudni obraz mu šine milejši izraz; v prsih mu zasveti misel, ki je še sam ne zna jasno razbrati, sorodna sončnemu žarku skozi rešetke, sorodna vonju vijolic, ki spomladi tako bujno rastejo zunaj. Zdaj se oglasi glasba lovcev, tako mila in mogočna. Ptiček odleti od jetnikovih rešetk, sončni žarek izgine in v celici je temno, temno je v srcu hudobnega moža, vendar je sonce le posijalo vanj, ptiček je le zapel vanj.

Zvenite še naprej, prelepi zvoki lovskih rogov! Večer je blag, morje gladko kakor zrcalo in tiho.