O besedilu
Lastovke in labodi
- Vir
- Ezopove basni
- Avtor
- Ezop / Karl Halm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Ancient Greek
- Čas branja
- 2 min branja
- Obseg
- 1 stran
- Naslov izvirnika
- 416b. Ἄλλως. Χελιδόνες καὶ Κύκνοι. (C. 336. F. 408.)
O izvirniku
Ezopove basni
Kratke basni, kjer živali v nekaj potezah razkrijejo človeške slabosti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ezopove basni v jeziku Ancient Greek.
Besedilo
Lastovke in labodi
Lastovke so se posmehovale labodom, ker se niso hoteli družiti z ljudmi in jim razkrivati svoje glasbe, temveč so se zadrževali ob travnikih in rekah, ljubili samoto ter le malo peli, pa še to le med seboj, kakor da bi se svojega petja sramovali. »Naša pa so,« so govorile, »mesta, ljudje in njihove izbe. Ljudi obletavamo s svojim žvrgolenjem in jim pripovedujemo svoje zgodbe, tiste davne atiške zgodbe o Pandionu, Atenah, Tereju in Trakiji, o potovanju v tujino, poroki, nasilju, izrezanem jeziku in pisavi, predvsem pa o Itisu in o tem, kako smo se iz ljudi spremenile v ptice.« Labodi so jih zaradi njihove blebetavosti komaj imeli za vredne odgovora. Ko pa so jim vendarle odgovorili, so dejali: »Zaradi nas, drage naše, bi kdo prišel celo v samoto, da bi prisluhnil naši glasbi, ko pustimo zefirju, da zapiha skozi naše peruti in izvabi sladke, ubrane zvoke. Če torej ne pojemo veliko in pred množico, je prav to naša največja vrlina: svojo pesem gojimo premišljeno in zmerno ter glasbe ne mešamo s hrupom. Vas pa ljudje neradi vidijo, ko se jim naselite v hiše, in se obračajo proč, ko pojete, in to povsem upravičeno: niti z izrezanim jezikom ne znate molčati! Objokujete svojo izgubo glasu in nesrečo, ki vas je doletela, pa vendar — ali niste bolj klepetave od vseh, ki imajo spreten jezik in dar za petje?«
Izvirnik
416b. Ἄλλως. Χελιδόνες καὶ Κύκνοι. (C. 336. F. 408.)
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ἐπέσκωπτον αἱ χελιδόνες τῶν κύκνων τὸ μὴ ἐθέλειν ὁμιλεῖν τοῖς ἀνθρώποις, μηδὲ δημοσιεύειν τὴν μουσικὴν, ἀλλʼ ἀμφὶ τοὺς λειμῶνας διάγειν καὶ τούς ποταμοὺς, καὶ τὴν ἐρημίαν ἀσπάζεσθαι, καὶ βραχέα μὲν ᾄδειν, ἅ δὲ καὶ ᾄδοιεν, ᾄδειν ἐν σφίσιν αὐτοῖς, ὥσπερ αἰσχυνομένους τὴν μουσικήν. ,,Ἡμῶν δὲ· ἔφασαν ,,εἰσὶν αἱ πόλεις καὶ οἱ ἄνθρωποι καὶ οἱ θάλαμοι, καὶ περιλαλοῦμεν τοῖς ἀνθρώποις, καὶ τὰ ἡμέτερα αὐτοῖς διηγούμεθα, ταῦτα δὴ [ταῦτα] τὰ ἀρχαῖα καὶ Ἀττικὰ, τὸν Πανδίονα, τὰς Ἀθήνας, τὸν Τηρέα, τὴν Θρᾴκην, τὴν ἀποδημίαν, τὸ κῆδος, τὴν ὕβριν, τὴν ἐκτομὴν τῆς γλώττης, τὰ γράμματα, καὶ ἐπὶ πᾶσι τὸν Ἴτυν, καὶ ὡς ἐγενόμεθα ἐξ ἀνθρώπων ὄρνιθες.“ Οί δὲ μόλις μὲν αὐτὰς ήξίωσαν καὶ λόγον, τῆς ἀδολεσχίας μισήσαντες· ἐπεὶ δὲ ήξίωσαν· ,,ἀλλʼ ἡμῶν μὲν ἕνεκεν, ὧ αὗταί, κἄν εἰς τὴν ἐρημίαν ἀφίκοιτό τις, ὥστε ἀκοῦσαι τῆς μουσικῆς, ὅταν ἀνῶμεν τῷ ζεφύρῳ τὰς πτέρυγας ἐμπνεῖν ἡδύ τι καὶ ἐναρμόνιον· ὥστʼ εἰ μὴ πολλὰ καὶ ἐν πολλοῖς ᾄδομεν, ἀλλʼ αὐτὸ δὴ τοῦτο κάλλιστόν ἐστιν ἡμῶν, ὅτι μέτρῳ φιλοσοφοῦμεν τὸ μέλος, καὶ οὐκ ἀναμίγνυμεν θορύβοις τὴν μουσικήν. Ὑμᾶς δὲ καὶ εἰσοικιζομένας οἱ ἄνθρωποι δυσχεραίνουσι, καὶ ᾀδούσας ἀποστρέφονται, καὶ μάλα ἐν δίκῃ, αἵγε οὐδὲ ἐκτμηθεῖσαι τὴν γλῶτταν δύνασθε σιωπᾶν, ἀλλʼ αὐταὶ τὴν ἀφωνίαν ὑμῶν ὀδυρύμεναι καὶ τὸ ἐφʼ ὑμῖν πάθος, ἔπειτά ἐστε λαλίστεραι τίνος οὐχὶ τῶν εὐγλώττων καὶ μουσικῶν;“
Nadaljuj z branjem