Prevod

Sir Edmund Andros si je prislužil sloves najbolj osovraženega med guvernerji, ki so jih pošiljali v Novo Anglijo zastopat kralja. V srcih ljudi se je že prebujal duh neodvisnosti, rojen na svobodnih tleh, in strogi odloki tega uradnika so ga skupaj z zatiralskimi ukrepi njegovega gospodarja spravljali v nenehne spore z ljudstvom. Prav on je odšel v Hartford zahtevat, naj se kolonija odreče svojim svoboščinam. Tedaj so pogasili luči, listino, ki je zagotavljala te svoboščine, pa mu naglo odnesli izpred nosu in jo skrili zunaj njegovega dosega v duplino hrasta Charter Oak.

Tudi v Bostonu ni mogel nobenega Američana imenovati svojega prijatelja in prav tam je njegova ošabnost naletela na eno prvih ovir. Bil je aprilski večer leta 1689 in na ulicah je vladalo nenavadno vznemirjenje. Ljudje so se tiho pogovarjali in tu in tam je bilo mogoče ujeti besede: »Če oranški princ uspe, bo ta Andros ob glavo.« »Naše pastorje bodo žive sežgali na King Street.« »Papež je Androsu ukazal, naj v Bostonu praznuje predvečer svetega Jerneja: vse nas bodo pobili.« »Naš stari guverner Bradstreet je v mestu in Andros se ga boji.« Medtem ko so tekli ti razburjeni pogovori, se je s Cornhilla zaslišalo bobnanje. Prikazala se je vrsta vojakov s puškami na ramah; njihove vžigalne vrvice so se svetlikale v padajočem mraku. Za njimi so na konjih jezdili Andros in njegovi svetovalci, med njimi tudi duhovnik iz King's Chapel, vsi z razpeli ob vratu, vsi zaripli od vina, vsi brezbrižno zroči zviška na ljudi v temnih plaščih in klobukih s širokimi krajci, ki so jih gledali s sumničavostjo in sovraštvom. Vojaki so stopali po ulicah kakor možje, ki niso vajeni odstopiti poti, in množica se je umikala ter stiskala ob stavbe. Slišati je bilo negodovanje in sikanje, nato pa je neki glas zaklical: »Gospod nad vojskami, pošlji svojemu ljudstvu branitelja!«

Še preden je odmev tega klica zamrl, je z drugega konca ulice prišel starec v plašču in visokem koničastem klobuku, s težkim mečem ob boku, stopajoč, kakor bi sledil ritmu bobna. Držal se je kakor kralj, njegovo dostojanstvo pa je še poudarjala snežno bela brada, ki mu je segala do pasu. Stopil je na sredo ulice in korakal naprej, dokler ga od prihajajoče kolone ni ločilo le nekaj korakov. Nihče ga ni poznal in tudi sam očitno ni prepoznal nikogar v množici. Ko se je vzravnal v vsej svoji višini, se je v mraku zazdelo, da ni iz rodu smrtnikov. Oči so mu zažarele, iztegnil je palico predse in z glasom, ki ni dopuščal ugovora, zavpil: »Stoj!«

Deloma zato, ker so bili vajeni ubogati ta ukaz, deloma pa zato, ker jih je veličastna prikazen navdala s strahom, so se vojaki ustavili in boben je utihnil. Andros je spodbodel konja naprej, a tudi on je obstal, ko je zagledal palico, uperjeno v svoje prsi. »Naprej!« je zarohnel. »Poteptajte tega starega bedaka! Kako si drzneš ustaviti kraljevega guvernerja?«

»Ustavil sem že samega kralja,« se je glasil odgovor. »Kralj, ki mu služiš, ne sedi več na angleškem prestolu. Jutri boš jetnik. Nazaj, če nočeš končati na morišču!«

Trenutek Androsovega omahovanja je opogumil ljudi, da so se primaknili bliže, in mnogi se niso prav nič trudili skriti mečev in pištol, ki so jih nosili za pasom. Negodovanje in sikanje sta postala glasnejša. »Dol z Androsom! Smrt tiranom! Preklet naj bo kralj Jakob!« je odmevalo iz množice in nekateri so se sklonili, kakor da bi hoteli izruvati tlakovce. Guverner, negotov in prestrašen, je obrnil konja in se čemerno vrnil po ulicah, po katerih je prej tako ošabno prijezdil. In res je naslednjo noč preživel v ječi, kajti Jakob je pobegnil iz Anglije, prestol pa je zasedel Viljem. Ker so bile vse oči uprte v umikajoče se spremstvo, nihče ni videl, kdaj je branitelj ljudstva odšel; ko pa so se obrnili, da bi ga hvalili in se mu zahvalili, je že izginil, in nekateri so govorili, da se je razblinil v somrak.

Dogodek je že prešel v legendo in od njega je minilo osemdeset let, ko so vojaki nekega drugega angleškega kralja zakorakali po State Street in streljali na Bostončane, zbrane pod staro državno hišo. Spet se je govorilo, da so na tisti ulici videli postavo visokega moža z belo brado v starinskih oblačilih, ki je svaril vojake, naj se umaknejo, in spodbujal ljudi, naj se jim uprejo. Na majhnem bojišču pri Lexingtonu v zgodnjem svitu in ob okopu na Bunker Hillu, kjer so kmetje delali pri svetlobi svetilk, so videli to temno postavo — duha Nove Anglije. In pravijo, da se bo ta branitelj pojavil na čelu vojske upornikov, kadar koli si bo kak tuj sovražnik ali domač zatiralec drznil preizkusiti voljo ljudstva.