Prevod

V začetku tega stoletja se je v Holyoku v Massachusettsu pojavil mož po imenu Ainsley in si v gozdu na robu vasi postavil kovačnico ter hišico z dvema sobama. Nekoč se je pri njem pred nevihto zatekel potujoči trgovec, Jenkij, in ker je dež iz ure v uro bolj lil, ga je prosil, ali bi smel v hiši prenočiti, ter obljubil, da bo zjutraj plačal za nastanitev. Kovač, ki je bil videti blag in obziren človek, je dejal, da nima nič proti, vendar bi bilo spričo majhnih sob dobro vprašati še njegovo ženo. Ko je trgovec stopil v hišo, je žena — utrujenega videza in belih las — nemudoma sedla v naslanjač z debelo blazino in mu, kakor da ga nerada zapušča, povedala, da je dobrodošel, če se bo zadovoljil s preprosto hrano in ozkim ležiščem. Ko so prižgali svečo, so nekaj časa sedeli skupaj in se pogovarjali o pridelku in trgovini, tedaj pa je zunaj zadonel topot kopit in v hišo je brez trkanja vstopil mož trdega videza, ki je pred vrati razjahal. Kovač je prebledel, na ženinem obrazu pa se je pokazala huda tesnoba.

»Kaj vas je prineslo sem?« je vprašal kovač. »Tukaj moram prenočiti,« je odvrnil mož. »Toda, tujec, ne morem vas sprejeti. Imava samo eno prosto sobo in to je že zasedel mož, ki sedi tamle.«

»Potem pa mi dajte kaj jesti.« »Prinesi tujcu kaj za pod zob,« je žena rekla možu, ne da bi vstala. »Ste mar hromi, da ne prinesete sami?«

Žena je za hip obmolknila, nato pa rekla: »Mož, utrujen si. Sedi sem, jaz pa bom postregla tujcu.« Kovač je sedel na njeno mesto, tujec pa je spet zadirčno dejal: »Vljudno bi bilo, če bi ta naslanjač ponudili meni, ko sem tako utrujen. Morda ne veste, da sem predstavnik zakona?«

Ko je bila večerja pripravljena, so sedli na svoja mesta, žena pa je naslanjač primaknila k mizi zase. Toda po tedanji navadi so vsi pokleknili k molitvi pred jedjo, in medtem ko so imeli obraze skrite v dlaneh, je nekdo upihnil svečo. Tujec je planil pokonci in začel hoditi po sobi. Ko jim je uspelo spet prižgati luč, ga ni bilo več, z naslanjača pa je izginila blazina. »Oh! Po vseh teh letih!« je zatarnala žena, padla na kolena in zaihtela kakor otrok, mož pa jo je zaman skušal potolažiti. Trgovec, ki je že legel, vendar je skozi odprta vrata videl del te zagonetne drame, ni vedel, kaj naj stori. Ker pa ga je nekoliko zaskrbelo za varnost lastnega imetja, je svojo krošnjo potegnil k sebi v posteljo in utrujen zaspal, medtem ko mu je v ušesih še odzvanjalo ženino ihtenje.

Ko se je prebudil, je bil že beli dan in zemlja je bila po deževni kopeli sveža in svetla. Oblekel se je in stopil v drugo sobo, kjer je našel še vedno pogrnjeno mizo, pred njo naslanjač brez blazine in ugaslo ognjišče, v hiši in okoli nje pa ni bilo nikogar. Kovačnica je bila zapuščena in na njegov klic se ni odzvalo nič razen šoj, ki so vreščale v drevju; zato si je oprtal krošnjo in nadaljeval pot. Pri neki kmetiji jo je odprl, da bi popravil uro, in odkril, da so njegove žepne ure izginile. Nemudoma je podal prijavo pri šerifu, toda Ainsleyja, njegove žene in grobega tujca ni nihče nikoli več videl. Kdo je bil tat? Kaj je bilo v blazini? In kaj je tujca privedlo v hišo?