Prevod

Nekoč je živel mož, ki je imel lepe hiše v mestu in na deželi, zlato in srebrno posodje, pohištvo, prevlečeno z vezeninami, in docela pozlačene kočije; toda na svojo nesrečo je imel sinjo brado, zaradi katere je bil tako grd in strašen, da je vsaka ženska in vsako dekle zbežalo pred njim. Ena njegovih sosed, plemenita gospa, je imela dve prelepi hčeri. Zaprosil jo je za roko ene od njiju in ji prepustil izbiro, katero bi mu rada dala. Nobena ga ni hotela in vsaka ga je prepuščala drugi, saj se nista mogli odločiti, da bi vzeli moža s sinjo brado. Še bolj pa ju je odbijalo to, da je bil že večkrat poročen in da nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njegovimi ženami. Da bi se bolje spoznali, je Sinjebradec obe dekleti, njuno mater, tri ali štiri njune najboljše prijateljice in nekaj mladih ljudi iz soseščine odpeljal na eno svojih podeželskih posestev, kjer so ostali celih osem dni. Vrstili so se sami sprehodi, lov in ribolov, plesi in pojedine ter okusne malice; spali niso nič, temveč so se vso noč drug z drugim šalili in si nagajali. Skratka, vse je bilo tako prijetno, da se je mlajši hčeri začelo zdeti, da gospodarjeva brada sploh ni več tako sinja in da je pravzaprav zelo spodoben mož. Brž ko so se vrnili v mesto, so se dogovorili za poroko. Po enem mesecu je Sinjebradec ženi povedal, da mora zaradi pomembnega opravka odpotovati v provinco in da ga ne bo vsaj šest tednov. Prosil jo je, naj se med njegovo odsotnostjo dobro zabava, naj povabi svoje dobre prijateljice in jih, če želi, odpelje na deželo ter naj se povsod dobro gosti. »Tukaj,« ji je rekel, »so ključi obeh velikih shramb za pohištvo, tukaj ključi omar z zlatim in srebrnim posodjem, ki ga ne uporabljamo vsak dan, tukaj ključi mojih železnih skrinj, v katerih hranim zlato in srebro, in skrinjic z dragimi kamni, tale pa odpira vse sobane. Ta mali ključ je ključ sobice na koncu velike galerije v spodnjih prostorih. Odpirajte vse, hodite povsod, le v to sobico vam prepovedujem vstopiti; in prepoved je tako stroga, da lahko, če jo vendarle odprete, pričakujete najhujše od moje jeze.« Obljubila je, da bo natančno izpolnila vse, kar ji je pravkar naročil; on pa jo je poljubil, sedel v kočijo in odpotoval. Sosede in dobre prijateljice niso čakale, da bi jih povabili k mladi nevesti, saj so že nestrpno hotele videti vse bogastvo njene hiše. Dokler je bil mož doma, si namreč niso upale priti, ker so se bale njegove sinje brade. Takoj so začele ogledovati sobe, sobice in garderobe, vsako lepšo in razkošnejšo od prejšnje. Nato so se povzpele v shrambe za pohištvo, kjer se niso mogle načuditi množici in lepoti tapiserij, postelj, zof, omaric, mizic, miz in ogledal, v katerih se je človek videl od glave do peta in katerih okviri, eni iz zrcalnega stekla, drugi iz srebra in pozlačenega srebra, so bili najlepši in najveličastnejši, kar so jih kdaj videle. Nenehno so hvalile prijateljičino srečo in ji jo zavidale, nje pa pogled na vse to bogastvo ni prav nič veselil, saj je komaj čakala, da bi odprla sobico v spodnjih prostorih. Radovednost jo je tako gnala, da se ni menila, kako nevljudno je zapustiti gostje, temveč je pohitela po skrivnem stopnišču navzdol, in to tako naglo, da si je dvakrat ali trikrat skoraj zlomila vrat. Ko je prišla do vrat sobice, je za hip obstala, se spomnila moževe prepovedi in pomislila, da bi jo zaradi neposlušnosti utegnila doleteti nesreča. Toda skušnjava je bila premočna, da bi se ji mogla upreti. Vzela je torej mali ključ in s tresočo se roko odklenila vrata sobice. Sprva ni videla ničesar, ker so bila polkna zaprta; čez nekaj trenutkov pa je razločila, da so tla vsa prekrita s strjeno krvjo, v kateri so odsevala trupla več mrtvih žensk, obešenih vzdolž sten. (To so bile vse žene, s katerimi se je Sinjebradec poročil in jim drugo za drugo prerezal vrat.) Skoraj je umrla od strahu in ključ sobice, ki ga je pravkar izvlekla iz ključavnice, ji je padel iz roke. Ko se je nekoliko zbrala, ga je pobrala, spet zaklenila vrata in odšla v svojo sobo, da bi se malo pomirila; a nikakor ji ni uspelo, tako pretresena je bila. Opazila je, da je ključ sobice krvav, in ga dvakrat ali trikrat obrisala, toda kri ni izginila. Zaman ga je umivala in celo drgnila s peskom in peščenjakom, na njem je zmeraj ostajala kri, kajti ključ je bil začaran in ga ni bilo mogoče povsem očistiti: ko je kri odstranila z ene strani, se je pojavila na drugi. Sinjebradec se je s potovanja vrnil že istega večera in povedal, da je med potjo prejel pisma, iz katerih je izvedel, da se je zadeva, zaradi katere je odpotoval, pravkar razpletla v njegovo korist. Žena se je na vse pretege trudila pokazati, kako jo veseli njegova hitra vrnitev.

Naslednjega dne je zahteval ključe nazaj in mu jih je izročila, toda roka se ji je tako tresla, da je brez težav uganil, kaj se je zgodilo. »Zakaj,« jo je vprašal, »ključa sobice ni med drugimi?« »Najbrž sem ga pustila zgoraj na mizi,« je rekla. »Glejte, da mi ga kmalu prinesete,« je dejal Sinjebradec. Potem ko je večkrat odlašala, je naposled morala prinesti ključ. Sinjebradec si ga je ogledal in vprašal ženo: »Zakaj je na tem ključu kri?« »Ne vem,« je odgovorila uboga žena, bolj bleda od smrti. »Ne veste?« je ponovil Sinjebradec. »Jaz pa prav dobro vem. Hoteli ste vstopiti v sobico, kajne? No, gospa, zdaj boste šli vanjo in zasedli svoje mesto poleg dam, ki ste jih tam videli.« Vrgla se je možu pred noge, jokala in ga prosila odpuščanja ter z vsem svojim vedenjem kazala, kako iskreno se kesa svoje neposlušnosti. Tako lepa in obupana bi omehčala celo skalo, toda Sinjebradčevo srce je bilo trše od skale. »Umreti morate, gospa,« ji je rekel, »in to takoj.« »Če že moram umreti,« je odgovorila in ga pogledala s solznimi očmi, »mi dajte vsaj malo časa, da pomolim k Bogu.« »Dam vam pol četrt ure,« je odvrnil Sinjebradec, »a niti trenutka več.«

Ko je ostala sama, je poklicala sestro in ji rekla: »Sestra Anne,« tako ji je bilo namreč ime, »prosim te, povzpni se na vrh stolpa in poglej, ali prihajata moja brata. Obljubila sta mi, da me danes obiščeta, in če ju zagledaš, jima pomigni, naj pohitita.« Sestra Anne se je povzpela na vrh stolpa, uboga obupana žena pa ji je od časa do časa zaklicala: »Anne, sestra moja Anne, ali vidiš koga prihajati?« Sestra Anne ji je odgovarjala: »Ničesar ne vidim, le sonce, ki se v prahu zlati, in travo, ki zeleni.«

Medtem je Sinjebradec z velikim sekačem v roki na ves glas kričal ženi: »Brž pridi dol, sicer pridem pote!« »Samo še trenutek, prosim,« mu je odgovorila žena in takoj nato tiho zaklicala: »Anne, sestra moja Anne, ali vidiš koga prihajati?« Sestra Anne pa je odgovarjala: »Ničesar ne vidim, le sonce, ki se v prahu zlati, in travo, ki zeleni.« »Brž pridi dol!« je kričal Sinjebradec. »Sicer pridem pote!« »Že grem,« je odgovarjala žena, nato pa zaklicala: »Anne, sestra moja Anne, ali vidiš koga prihajati?« »Vidim,« je odgovorila sestra Anne, »velik oblak prahu, ki se bliža sem.« »Sta to moja brata?« »Žal ne, sestra moja, čreda ovc je.« »Ali ne misliš priti dol?« je kričal Sinjebradec. »Samo še trenutek,« je odgovarjala žena in spet zaklicala: »Anne, sestra moja Anne, ali vidiš koga prihajati?« »Vidim,« je odgovorila, »dva jezdeca, ki prihajata sem, a sta še zelo daleč. Hvala Bogu,« je vzkliknila hip zatem, »najina brata sta! Na vso moč jima maham, naj pohitita.« Sinjebradec je začel tako silovito kričati, da se je tresla vsa hiša. Uboga žena je prišla dol in se vsa objokana in razmršenih las vrgla pred njegove noge. »Nič ne pomaga,« je rekel Sinjebradec, »umreti moraš.« Nato jo je z eno roko zgrabil za lase, z drugo dvignil sekač in ji hotel odsekati glavo. Uboga žena se je obrnila k njemu, ga pogledala z umirajočimi očmi in ga prosila še za kratek trenutek, da bi se zbrala. »Ne, ne,« je rekel, »le dobro se priporoči Bogu!« In dvignil je roko … Tisti hip je nekdo tako močno udaril po vratih, da je Sinjebradec pri priči obstal. Vrata so se odprla in takoj sta vstopila dva jezdeca, ki sta izvlekla meča in planila naravnost proti Sinjebradcu. Prepoznal je ženina brata, enega dragonca in drugega mušketirja, ter se nemudoma pognal v beg, da bi se rešil. Toda brata sta mu bila tako tesno za petami, da sta ga dohitela, še preden je utegnil priti do vhodnega stopnišča. Z mečema sta mu prebodla telo in ga pustila mrtvega. Uboga žena je bila skoraj tako mrtva kot njen mož in ni imela moči, da bi vstala ter objela brata. Izkazalo se je, da Sinjebradec ni imel dedičev, zato je vse njegovo premoženje pripadlo ženi. Del ga je namenila za poroko svoje sestre Anne z mladim plemičem, ki jo je že dolgo ljubil; z drugim delom je bratoma kupila stotniška čina; s preostankom pa se je sama poročila z zelo dobrim možem, ob katerem je pozabila vse hudo, kar je prestala s Sinjebradcem.

NAUK. Radovednost, naj še tako nas mami, pogosto nas pusti z bridkimi spoznanji; vsak dan se tisoč zgledov nam pokaže. Naj ženskam ne zameri se ta sodba: kaj malo je veselja v njej, saj mine brž, ko potešimo jo, in zmeraj nas predrago stane.

DRUGI NAUK. Kdor vsaj nekoliko razumno sodi in zna razbrati skrivno pisavo sveta, kaj kmalu vidi, da zgodba ta je pravljica iz davnih dni;

Ni več tako strašnih mož, nihče več nemogočega ne terja; naj bo še tako nejevoljen in ljubosumen, ob svoji ženi hitro se umiri. In naj njegova brada bo katere koli barve, težko presodimo, kdo od njiju je gospodar.