Waltey
Začarani prašič
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Začarani prašič
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 21 min branja
- Obseg
- 17 strani
- Naslov izvirnika
- 005 Porcul cel fermecat
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Začarani prašič
Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. Bil je cesar, ki je imel tri hčere. Ko se je odpravljal v boj, jih je poklical k sebi in jim rekel: »Ljube moje, v vojno moram. Sovražnik se je z veliko vojsko vzdignil proti nam. S težkim srcem se ločujem od vas. Dokler me ne bo, glejte, da boste pametne, da se boste lepo vedle in skrbele za hišna opravila. Lahko se sprehajate po vrtu in vstopate v vse sobane v palači; le v tisto sobo v zadnjem desnem kotu ne smete, sicer se vam ne bo dobro godilo.« »Bodi brez skrbi, oče,« so odgovorile. »Še nikoli nismo prekršile tvoje besede. Pojdi mirno in Bog naj ti nakloni sijajno zmago.« Ko je bilo vse pripravljeno za odhod, jim je cesar izročil ključe vseh soban, jih še enkrat opomnil na svoje naročilo in se poslovil od njih. Cesarjeve hčere so mu s solzami v očeh poljubile roko in mu zaželele zmago, najstarejša pa je iz njegovih rok prevzela ključe. Ko so dekleta ostala sama, od žalosti in dolgočasja niso vedela, kaj bi sama s seboj. Da bi si pregnala dolgčas, so sklenila, da bodo del dneva šivala, del dneva brala, del pa se sprehajala po vrtu. Tako so tudi storila in lepo jim je bilo. Toda hudobec jim je zavidal mir in je vtaknil svoj rep vmes. »Sestrici moji,« je rekla najstarejša, »dan je dolg kot poletni dan, mi pa kar naprej šivamo in beremo. Že nekaj dni smo same in na vrtu ni več kotička, koder se ne bi sprehodile. Obiskale smo vse sobane v očetovi palači in videle, kako lepo in razkošno so opremljene. Zakaj ne bi stopile še v tisto, v katero nam je oče prepovedal vstopiti?« »Ojej, sestrica,« je rekla najmlajša, »čudim se, da ti je kaj takega sploh prišlo na misel in da nas nagovarjaš, naj prekršimo očetovo zapoved. Če je oče rekel, da ne smemo tja, je že vedel, kaj govori in zakaj nam je tako naročil.« »Saj se nebo ne bo podrlo, če vstopimo,« je rekla srednja. »Menda ni notri kakšnih zmajev, da bi nas požrli, ali drugih zverin. In kako naj bi oče sploh izvedel, ali smo bile noter ali ne?« Med takšnim pogovorom in medsebojnim prigovarjanjem so prišle prav pred tisto sobano. Najstarejša sestra, ki je hranila ključe, je vtaknila ključ v ključavnico, ga obrnila in vrata so se škripaje odprla. Dekleta so vstopila. In kaj so zagledala? V sobi ni bilo nobenega okrasja, le sredi nje je stala velika miza, pregrnjena z dragoceno preprogo, na njej pa je ležala velika odprta knjiga. Dekleta so od nestrpnosti kar gorela, da bi izvedela, kaj piše v njej. Najstarejša je stopila naprej in prebrala: »Najstarejšo hčer tega cesarja bo vzel za ženo cesarski sin z vzhoda.« Pristopila je še srednja, obrnila list in prebrala: »Srednjo hčer tega cesarja bo vzel za ženo cesarski sin z zahoda.« Dekleti sta se zasmejali in se začeli veseliti, hihitati in šaliti druga z drugo. Najmlajša pa ni hotela stopiti k mizi. Starejši ji nista dali miru in sta jo nazadnje, hotela ali ne, pripeljali h knjigi. Nekoliko obotavljaje je tudi ona obrnila list in prebrala: »Najmlajšo hčer tega cesarja bo vzel za ženo prašič.« Če bi vanjo treščila strela z neba, je ne bi mogla huje prizadeti kakor te besede. Skoraj bi umrla od žalosti. In če je sestri ne bi prestregli, bi si bila pri padcu razbila glavo. Ko se je ovedela iz omedlevice, v katero je padla od gorja, sta jo začeli tolažiti. »Kaj vendar!« sta ji govorili. »Menda ja ne verjameš vsemu temu! Kje si pa že slišala, da bi se cesarska hči poročila s prašičem?« »Kako si otročja!« je rekla druga. »Mar oče nima dovolj vojske, da bi te rešil, četudi bi te res prišla snubit tako ostudna žival?« Najmlajša cesarjeva hči bi rada verjela besedam svojih sester, toda srce ji ni dalo miru. Ves čas je mislila na knjigo, ki je sestrama napovedala tako lepo srečo, njej pa nekaj, o čemer dotlej še nihče na svetu ni slišal. Poleg tega jo je glodalo, da so prekršile očetovo zapoved. Začela je hirati. Že v nekaj dneh se je tako spremenila, da je skoraj ni bilo več mogoče prepoznati: prej je bila rožnata in vesela, zdaj pa je ovenela in nihče ji ni mogel ustreči. Ni se več hotela igrati s sestrama na vrtu, trgati cvetic, da bi si jih zatikala v lase, niti z njima prepevati, kadar so predle ali šivale. Medtem je njihov oče, cesar, dosegel nepričakovano veliko zmago, premagal sovražnike in jih pregnal. Ker pa so mu misli ves čas uhajale k hčeram, je uredil vse potrebno in se čim prej vrnil domov. Nepregledne množice so mu s trobentami, bobni in piščalmi prihitele naproti in se veselile njegove zmagovite vrnitve. Ko je prispel, se je, še preden je odšel v palačo, zahvalil Gospodu, ker mu je pomagal premagati nasprotnike, ki so se vzdignili proti njemu. Nato je odšel domov in hčere so mu prišle naproti. Njegovo veselje je bilo še večje, ko je videl, da so zdrave. Najmlajša se je po svojih najboljših močeh trudila prikriti žalost. Kljub temu je cesar kmalu opazil, da njegova najmlajša hči čedalje bolj hujša in postaja vse bolj potrta. Kakor razbeljeno železo mu je prešinilo srce ob misli, da so morda prekršile njegovo zapoved. In kako naj bi bilo drugače! Da bi se prepričal, je poklical hčere, jih izprašal in jim ukazal, naj povedo po resnici. Priznale so, vendar niso hotele povedati, katera jih je nagovorila. Ko je cesar to slišal, je v sebi bridko zastokal in žalost ga je skoraj premagala. Vendar se je obvladal in skušal potolažiti hčer, ki mu je vidno hirala pred očmi. Kar je bilo storjeno, je bilo storjeno; spoznal je, da zdaj tudi tisoč besed ne zaleže niti za počen groš. Ta dogodek je že začel nekoliko toniti v pozabo, ko je nekega dne prišel pred cesarja sin nekega cesarja z vzhoda in zaprosil za roko njegove najstarejše hčere. Cesar mu jo je z veseljem dal. Priredili so veličastno svatbo in po treh dneh jo je z velikimi častmi pospremil do meje. Kmalu zatem je enako storil še s srednjo hčerjo, ki jo je zasnubil cesarski sin z zahoda. Bolj ko je najmlajša hči videla, kako natančno se izpolnjuje vse, kar je prebrala v knjigi, bolj je postajala žalostna. Ni hotela več jesti, ni se več urejala in ni hodila na sprehode. Raje bi se prepustila smrti, kakor da bi postala ljudem v posmeh. Toda cesar ji ni pustil, da bi storila tako brezbožno dejanje, temveč jo je tolažil z najrazličnejšimi nasveti. Minilo je še nekaj časa in glej, nekega dne je v cesarjevo palačo prišel velik prašič ter mu rekel: »Pozdravljen, cesar! Bodi zdrav, veder in vesel kakor sončni vzhod ob jasnem dnevu.« »Dobrodošel, prijatelj. Kakšen veter te je prinesel k nam?« »Snubit sem prišel,« je odgovoril prašič. Cesar se je začudil, ko je iz prašičjih ust zaslišal tako lepe besede, in takoj zaslutil, da tu nekaj ni po naravni poti. Rad bi se bil nekako izognil temu, da bi mu dal hčer za ženo, toda ko je izvedel, da se dvorišče in ulice kar šibijo od prašičev, ki so prišli s snubcem, ni imel druge izbire in mu jo je obljubil. Prašič pa se ni zadovoljil zgolj z obljubo, temveč se je lotil pogajanja in določil, da bo poroka čez teden dni. Šele ko je cesarju izvabil trdno besedo, je odšel. Medtem je cesar hčer pregovarjal, naj se vda usodi, če je že Bog tako hotel. Nato ji je rekel: »Hči moja, besede in modro vedenje tega prašiča niso živalski. Nikakor ne verjamem, da se je rodil kot prašič. Tu mora biti na delu kakšen urok ali druga vražja reč. Ti pa bodi poslušna in ne ravnaj proti njegovi besedi, kajti Bog ne bo dopustil, da bi se dolgo mučila.« »Če misliš, oče, da je tako prav,« je odgovorila hči, »te bom ubogala in zaupala v Boga. Naj se mi zgodi po njegovi volji. Takšna usoda mi je bila namenjena; vidim, da nimam druge izbire.« Medtem je napočil poročni dan. Obred so opravili bolj na skrivaj. Nato je prašič z ženo sedel v cesarsko kočijo in odpeljala sta se k njemu domov. Po poti sta morala mimo velike blatne mlake. Prašič je ukazal ustaviti kočijo, skočil na tla in se valjal po blatu, dokler ni bil ves zamazan. Nato se je povzpel nazaj in nevesti velel, naj ga poljubi. Kaj je hotela uboga deklica? Izvlekla je robec, mu nekoliko obrisala rilec in ga poljubila, pri tem pa mislila na očetove nasvete. Ko sta prispela k prašiču domov, v velik gozd, se je že večerilo. Malce sta posedela, da bi se odpočila od poti, skupaj povečerjala in legla. Ponoči je cesarjeva hči začutila, da ob njej ne leži prašič, temveč človek. Začudila se je, vendar se je spomnila očetovih besed in se začela spet vedriti, polna upanja v božjo pomoč. Prašič je zvečer neopazno slekel svojo kožo, zjutraj pa si jo je, še preden se je žena zbudila, znova nadel. Minila je ena noč, minili sta dve in še mnoge druge, deklica pa ni mogla razumeti, kako je njen mož podnevi prašič in ponoči človek. Očitno je bil začaran in je moral živeti tako. Sčasoma ga je vzljubila, zlasti ko je začutila sad njunega zakona; žalostilo jo je le, ker ni vedela, kaj bo čez nekaj mesecev rodila. Nekega dne pa je tam mimo prišla stara čarovnica. Cesarjeva hči, ki že tako dolgo ni videla nobenega človeka, si je zaželela družbe in jo je poklicala, da bi malo poklepetali. Čarovnica ji je povedala, da zna vedeževati, pripravljati zdravila in početi še vse mogoče čudežne reči. »Ljuba starka, povej mi vendar, zakaj je moj mož podnevi prašič, ponoči pa, ko spi ob meni, čutim, da je človek?« »To, kar mi pripoveduješ, pišče moje, sem ti hotela že sama povedati, saj nisem zaman vedeževalka. Naj ti mamica da sredstvo, ki bo razdrlo njegov urok.« »Daj mi ga, mamica, in plačala ti bom, kolikor boš zahtevala, kajti naveličala sem se ga gledati takšnega.« »Na, ptička moja, vzemi to nit. On ne sme izvedeti zanjo, sicer ne bo pomagala. Ko bo spal, se tiho dvigni in mu jo čim tesneje priveži okrog leve noge. Boš videla, ljubica moja, zjutraj bo ostal človek. Denarja pa nočem. Dovolj bom poplačana, ko bom izvedela, da si rešena takšne nesreče. Glej, srce se mi trga od usmiljenja do tebe, popek moj, in žal mi je, tako zelo žal, da nisem prej izvedela in ti prišla na pomoč.« Ko je hudobna čarovnica odšla, je cesarjeva hči skrbno skrila nit. Ponoči je vstala tako tiho, da je še pravljična ptica ne bi zaslišala, in z razbijajočim srcem zavezala nit možu okrog noge. Ko pa je hotela zategniti vozel, je nit počila, saj je bila preperela. Mož se je prestrašen prebudil in vzkliknil: »Kaj si storila, nesrečnica! Samo še tri dni so mi manjkali, pa bi se rešil teh prekletih čarovnij. Zdaj pa kdo ve, kako dolgo bom moral še nositi to ostudno živalsko kožo. In našla me boš šele, ko boš med iskanjem raztrgala troje železnih opankov in obrabila jekleno palico, kajti zdaj odhajam.« To je rekel in izginil. Ko je uboga cesarjeva hči ostala čisto sama, je začela tako jokati in tožiti, da bi se človeku raztrgalo srce. Na vse pretege je preklinjala zlobno vedeževalko. A vse zaman. Ko je videla, da z objokovanjem ne bo nič dosegla, je vstala in se odpravila, kamor jo bosta vodila božje usmiljenje in hrepenenje po možu. Prišla je v neko mesto in naročila, naj ji izdelajo troje železnih opankov in jekleno palico. Nato se je pripravila na pot in odšla iskat moža. Hodila je in hodila, čez devet morij in devet dežel, skozi velike gozdove z debli, debelimi kot sodi. Spotikala se je ob podrta drevesa in kolikorkrat je padla, tolikokrat je tudi vstala. Veje so jo teple po obrazu, grmovje ji je opraskalo roke, ona pa je šla kar naprej in se ni ozirala nazaj. Naposled je utrujena od poti in nosečnosti, potrta od žalosti, a z upanjem v srcu, prispela do hišice. V njej je prebivala sveta Luna. Potrkala je na vratca in prosila, naj jo spustijo noter, da bi si malo odpočila, zlasti ker so jo že obšle porodne bolečine. Materi svete Lune se je zasmilila ona in njeno trpljenje, zato jo je sprejela ter poskrbela zanjo. Nato jo je vprašala: »Kako je mogoče, da je človek iz drugih krajev prispel vse do sem?« Uboga cesarjeva hči ji je povedala vse svoje prigode in sklenila: »Najprej se zahvaljujem Bogu, da je moje korake usmeril sem, potem pa še tebi, ker me nisi pustila umreti ob porodu. Zdaj te prosim še nekaj: ali tvoja hči, sveta Luna, morda ve, kje bi bil moj mož?« »Tega ne more vedeti, ljuba moja,« ji je odgovorila mati svete Lune, »toda pojdi naprej proti vzhodu, dokler ne prideš k svetemu Soncu. Morda bo ono kaj vedelo.« Dala ji je jesti pečeno kokoš in ji naročila, naj pazi, da ne izgubi niti koščice, ker jih bo še zelo potrebovala. Ko se je cesarjeva hči še enkrat zahvalila za gostoljubje in koristne nasvete, je sezula prvi par opankov, ki so se bili raztrgali, in obula drugega. Kokošje koščice je spravila v culico, vzela otročička v naročje in palico v roko ter spet odšla na pot. Hodila je in hodila po samih peščenih planjavah; pot je bila tako težavna, da je napravila dva koraka naprej in enega nazaj. S težavo, z veliko težavo je premagala peščavo, nato pa prečkala skalnate in razjedene gore. Preskakovala je s skale na skalo in s čeri na čer. Kadar je prišla na raven gorski hrbet, se ji je zdelo, kakor da je Boga prijela za nogo. Malo je počila, potem pa se spet podala na pot in šla venomer naprej. Ostri kamni in skalne konice, same kresilne skale, so ji tako opraskali noge, kolena in komolce, da je bila vsa krvava. Povedati vam moram namreč, da so bile te gore tako visoke, da so segale nad oblake. In kjer ni bilo prepadov, ki jih je morala preskakovati, ni mogla naprej drugače, kakor da je plezala po rokah in si pomagala s palico. Naposled je vsa izčrpana prispela do palače. Tam je prebivalo Sonce. Potrkala je na vrata in prosila, naj jo sprejmejo. Sončeva mati jo je spustila noter in se čudila, da je tja prišel človek iz drugih krajev. Ko ji je deklica povedala svoje prigode, je od usmiljenja zajokala. Obljubila ji je, da bo sina povprašala po njenem možu, nato pa jo je skrila v klet, da je Sonce ob vrnitvi ne bi zavohalo, kajti zvečer se je vselej vračalo domov slabe volje. Naslednji dan je cesarjeva hči izvedela, da bi jo bilo skoraj požrlo, saj je zavohalo človeka z drugega sveta. Mati pa ga je pomirila z lepimi besedami, češ da se mu le dozdeva. Cesarjeva hči se je opogumila, ko je videla, kako prijazno so jo sprejeli, in vprašala: »Toda, ljuba duša, kako je mogoče, da je Sonce slabe volje, ko pa je tako lepo in dela smrtnikom toliko dobrega?« »Takole je,« je odgovorila Sončeva mati. »Zjutraj stoji pred rajskimi vrati in takrat je veselo, veselo ter se smehlja vsemu svetu. Čez dan je polno gnusa, ker vidi vse človeške nečednosti, zato tako neusmiljeno žge. Zvečer pa je žalostno in jezno, ker stoji pred peklenskimi vrati. Takšna je njegova vsakdanja pot, s katere se potem vrača domov.« Povedala ji je še, da ga je vprašala po njenem možu, a ji je sin odgovoril, da o njem ničesar ne ve. Če namreč prebiva v kakšnem velikem in gostem gozdu, njegov pogled ne more prodreti v vse kote in globeli. Edino upanje je, da se odpravi k Vetru. Tudi tam je dobila kokoš za pod zob in naročilo, naj skrbno shrani koščice. Ko je odvrgla še drugi par opankov, ki so se prav tako raztrgali, je vzela culico s kostmi, otroka v naročje in palico v roko ter odšla proti Vetru. Na tej poti je naletela na še večje težave, saj je morala drugo za drugo prečkati gore iz kresilne skale, iz katerih so švigali plameni, neprehodne gozdove in ledene planjave z visokimi snežnimi zameti. Malo je manjkalo, pa bi uboga žena poginila; vendar je z vztrajnostjo in božjo pomočjo premagala tudi te velike težave ter prispela do votline
v gorski pečini, tako velike, da bi lahko vanjo spravili sedem mest. Tam je prebival Veter. V ograji, ki jo je obdajala, so bila vratca. Potrkala je in prosila, naj jo sprejmejo. Vetrovi materi se je zasmilila in jo je vzela k sebi, da bi se odpočila. Kakor pri Soncu so jo tudi tu skrili, da je Veter ne bi zavohal. Naslednji dan ji je Vetrova mati povedala, da njen mož živi v velikem in gostem gozdu, kamor sekira še nikoli ni zarezala. Tam si je napravil nekakšno hišo, tako da je zložil debla drugo vrh drugega in jih prepletel s šibjem. V njej živi čisto sam, ker se boji hudobnih ljudi. Ko ji je tudi ona dala kokoš za pod zob in ji naročila, naj shrani koščice, ji je svetovala, naj sledi poti sužnjev, ki se ponoči vidi na nebu, in hodi tako dolgo, dokler ne pride do cilja. Tako je tudi storila. S solzami sreče se je zahvalila za gostoljubje in dobro novico ter se odpravila na pot. Uboga žena je noči spreminjala v dneve. Ni ji bilo več ne za jed ne za počitek. Tako silno je hrepenela in gorela v želji, da bi našla moža, ki ji ga je namenila usoda. Hodila je in hodila, dokler se ji niso raztrgali še zadnji opanki. Odvrgla jih je in šla naprej bosa. Ni pazila na ostro kamenje, ni se menila za trnje, ki se ji je zabadalo v stopala, niti za udarce, kadar se je spotaknila ob kakšen kamen. Naposled je prišla do lepe zelene jase na robu gozda. Ko je zagledala cvetice in mehko travo, se ji je duša nekoliko razvedrila. Ustavila se je in malo počila. Potem pa je opazila ptičke, ki so po dva in dva posedali po drevesnih vejah, in hrepenenje po možu je v njej znova vzplamtelo. Bridko je zajokala ter se z otrokom v naročju in culico s koščicami na rami odpravila v gozd. Ni se ozirala na lepo zeleno travo, ki ji je božala stopala, ni hotela poslušati ptičkov, ki so na ves glas žgoleli, niti pogledati cvetic, skritih v gostem grmovju. Le tipaje je hodila skozi gozd. Po znamenjih, ki ji jih je opisala Vetrova mati, je namreč spoznala, da mora biti prav to gozd, v katerem živi njen mož. Tri dni in tri noči je tavala po njem, pa ni našla ničesar. Bila je že tako izčrpana, da se je zgrudila in obležala za ves dan in vso noč, ne da bi se premaknila, kaj popila ali pojedla. Nazadnje je zbrala vse moči in vstala. Opotekaje se je skušala hoditi, oprta na svojo palico, vendar ni šlo, saj se je tudi ta že tako obrabila, da ni bila več za nobeno rabo. A iz usmiljenja do otroka, ki pri njenih prsih ni več našel mleka, in iz hrepenenja po možu, ki ga je iskala z vero v Boga, se je vendarle odpravila naprej, kakor je vedela in znala. Ni naredila niti deset korakov, ko je ob nekem goščavju zagledala hišo, prav takšno, kakršno ji je opisala Vetrova mati. Napotila se je k njej in komaj, komaj prispela. Hiša ni imela ne oken ne vrat. Očitno je bil vhod na vrhu. Obšla jo je, a nikjer ni bilo lestve. Kaj naj stori? Hotela je noter. Tuhtala je in premlevala, skušala splezati navzgor, a zaman. Žalost jo je že skoraj povsem premagala: kako naj dopusti, da bi utonila prav tik pred bregom? Tedaj se je spomnila kokošjih koščic, ki jih je nosila tako daleč, in si rekla: »Prav gotovo mi niso kar tako naročile, naj shranim te koščice, temveč zato, ker mi bodo v sili zelo koristile.« Iz culice je vzela kosti, nekaj časa premišljevala, nato pa dve položila s koncema skupaj. In glej, kakor po čudežu sta se sprijeli. Dodala je še eno in še eno ter videla, da so se tudi te sprijele. Tako je iz koščic naredila dve palici, visoki kot hiša. Prislonila ju je ob steno, dobro ped narazen. Nato je spet sestavljala druge koščice s koncema skupaj in iz njih napravila kratke prečke. Drugo za drugo jih je polagala počez na dolgi palici in tako delala kline za lestev; tudi ti so se takoj sprijeli. Tako jih je nameščala vse do vrha. Kakor hitro je pritrdila klin, je stopila nanj, potem na naslednjega in spet naslednjega, dokler ni prišla pod vrh. Prav na koncu lestve pa ji je zmanjkalo koščic za zadnji klin. Kaj naj stori? Brez njega ni mogla naprej. Očitno je eno koščico izgubila. Ostati tam ni mogla, da ne bi prišla v hišo, pa ji tudi ni šlo v račun. Zato si je odrezala mezinec in ga položila na lestev; takoj se je sprijel z njo. Vzela je otroka v naročje, se znova povzpela in vstopila v hišo. Začudila se je redu, ki ga je našla v njej. Tudi sama je še nekoliko pospravila, nato pa si malo oddahnila. Otroka je položila v korito, ki ga je našla, in ga pristavila k sebi. Ko se je njen mož vrnil, ga je prizor prestrašil. Ob pogledu na lestev iz koščic in prst na njenem vrhu skoraj ni mogel verjeti svojim očem. Zbal se je, da gre spet za kakšne čarovnije, in že je hotel zapustiti svoj dom. Toda Bog mu je dal misel, naj vendarle vstopi. Tedaj se je spremenil v goloba, da se ga uroki ne bi prijeli, poletel nad hišo, ne da bi se dotaknil lestve, in smuknil noter. Tam je zagledal ženo, ki je skrbela za otročička. Spomnil se je, da je bila njegova žena noseča, ko jo je zapustil, in obšlo ga je tako silno hrepenenje po njej ter tolikšno usmiljenje ob misli, kaj vse je morala prestati, preden ga je našla, da se je pri priči spremenil v človeka. Skoraj je ni prepoznal, tako zelo so jo spremenili trpljenje in nadloge. Ko ga je cesarjeva hči zagledala, je planila pokonci in srce ji je od strahu razbijalo, saj ga ni poznala. Ko pa ji je povedal, kdo je, ji ni bilo ničesar več žal in je pozabila na vse, kar je pretrpela. Bil je lep mož, postaven kakor jelka. Sedla sta in se začela pogovarjati. Ona mu je povedala vse svoje prigode, on pa je jokal od usmiljenja do nje. Nato je začel pripovedovati še sam: »Jaz sem cesarski sin. V neki vojni, ki jo je moj oče bil z zmaji, svojimi sosedi, hudobneži, ki so vdirali na njegovo posest, sem ubil najstarejšega med njimi. Usoda je tebe obljubila njemu. Tedaj me je njegova mati, čarovnica, ki je s svojimi uroki znala celo vodo strditi, preklela,
da moram nositi kožo te ostudne živali, ker je hotela preprečiti, da bi te dobil za ženo. Toda Bog se ji je postavil po robu in jaz sem te vendarle vzel. Starka, ki ti je dala nit, da bi mi jo zavezala okrog noge, je bila ona. In čeprav so mi do konca prekletstva manjkali le še trije dnevi, sem moral nato še tri leta nositi prašičjo kožo. Zdaj si ti trpela zame in jaz zate; zahvaliva se Gospodu in se vrniva k svojim staršem. Brez tebe sem bil sklenil živeti kot puščavnik, zato sem si izbral ta samotni kraj in si hišo zgradil tako, da nobena živa duša ne bi mogla do mene.« Nato sta se od veselja objela in si obljubila, da bosta oba pozabila na prestano gorje. Naslednje jutro sta vstala in se skupaj odpravila najprej k cesarju, njegovemu očetu. Ko se je razvedelo, da prihaja z ženo, so vsi jokali od veselja, ker ga bodo spet videli. Oče in mati sta ga tesno objela in tri dni ter tri noči so se veselili. Nato sta odšla še k cesarju, očetu njegove žene. Ko ju je zagledal, je od veselja skoraj izgubil pamet. Poslušal je pripoved o njunih prigodah, nato pa rekel: »Ali ti nisem govoril, da ne verjamem, da se je tista žival, ki te je zasnubila, rodila kot prašič? Prav si storila, hči moja, da si me ubogala.« In ker je bil že star in ni imel dediča, je odstopil s cesarskega prestola ter nanj posadil njiju. Vladala sta tako, kakor vladajo vladarji, ki so prestali najrazličnejše preizkušnje, bridkosti in stiske. In če še nista umrla, živita še danes ter v miru kraljujeta. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal to pripoved.
Izvirnik
005 Porcul cel fermecat
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fotsd odata ca nici °date etc. A. fostfi °date' unit imperatti si avea tree fete. Si fiinde a merge la betalie, isi chema fetele §i le cfise : Each' dragele mele, sunte silitu se merge la rasboiii. s'a sculatfi cu este mare asupra nestra. Cu mare durere me despartii de voi. In lipsa mea beg* de seine se fiti cu minte, se ye purtati bine si sa ingrijiti de trebile easel. Aveti voe se ye preamblati prin gradina, se intrati prin tote camarile easel ; numai in camera din Wilda din coltulli din drepta se nu intrati, a nu va fi bine de vol. Fii pe pace, tats, respunsera ele. Niel o data n'amu e- HA din cuvintulil dumitale. Du-te fare grije, §i Dumneciee sa-11 dea o isbanda stralucita. Tote flindu gate de pornire, Imperatulfi le dete cheile de la tote camarile, mai aducendu-le aminte Inca odata povetele ce le deduse, lua (Poe buns de la ele. Fetele imperatului, cu lacramile in ochi, II serutaKa mane, ii poftira biruinta ; iar cea mai mare din ele priimi cheile din mana imperatului. Nu se seia ce sa se face de mahnire si de uritii, fetele, and se veclura singure. Apoi, ca se le treed de uritti, hoterara ea o Fate din di sa lucreze, o parte se citesca si o parte se se plimbe prin gradina. A§a fe'cura §i le mergea bine. Viclenulti pismuia pacea fetelorti viii coda. Suriorele mele, cjise feta cea mai mare, catu-i c.liulica de Vrajnmulit si-sl
mare tercet-nil, cosemii, citimu. Suntii cite -va clile de cAndu ne aflamit singure, n'a mai rernasif nici unit collif de gradina pe unde sA nu ne fi plimbatu. Amu intratd prin tote carnarile palatului tatalui nostru, si amu ve4utd catfi suntd de frumosu si bogatit Impodobite; de ce sA nu intramit ci in camera ceea, in care ne-a opritu tatalu nostru de a intra. -- Val de mine, lelita, clise cea mai mica, me midi cum ti -a datii in ganda una ca acesta, ca sa ne indemnI durnneta sa calcamu porunca tatalui nostru. Ganda tata a (lief sA nu ntramit acolo, trebue sa fi sciutif elu ce a (Asti si pentru ce a clisu sa facemii asa. Ca doll nu s'o face gaurd in cerd, d'omn" intra clise cea mijlocie ; CA dera n'o nicai-va smei sa ne me.nance, on alto lighione, *'apoi de unde o sa scie tata daca not amit intrattl au ba ? Toth vorbindii sl indemnAndu-se, ajunserd tocmai pe din naintea acelei camarT; cea mai mare din surori, care era pastraterea cheilorif, baga cheia in bresca uGei, si Intorcend-o scartit usa se deschise. Fetele intrard. Cand cold, ce sa va4a ? Casa n'avea nici o podoba; darn in mijlocii era o masa mare cu unit covoril stump pe dense, si d'asupra o carte mare deschisa. Fetele, nerabdatere, voira a sci ce clicea In cartea aceea. Si cea mare Inainta si eta ce ceti : Pe fata cea mare a acestui imperatii are s'o is und flu de Imperatit de la rasdrit. Merse si cea mijlocie, si intorcend foia, ceti si ea : Pe fata cea mijlocie a acestui imperattl, are s'o is unit fit' de Imperatd de la apusti. Risers fetele si se veselira, hihotandit, si glumind Intre ele. Fata cea mica insa nu voia sa se duca. Cele mai marl' nu o lasara In pace, ci cu voe fara voe, o aduse si pe densa lAnga masa, si cam cu indoiala intorse si ea feia si ceti : fi nilele,
M Pe fata cea mica a acestui imporatit are s'o is de solie unii porcii. Trasnetulii din cern de aril fl c tdutu nu i-aru 11 facutu mai multil reil ca ceea ce i-a facutil citirea acestor vorbe. P'ac i p'aci era A moil de mahnire. Si data n'o tineau surorile, 41 si spArgea capulii cadendu. Dupt ce se desmeteci din lesinulii ce-i venise, de inima rea, incepurt s'o mang,ae surorile. Ce! ii qisera, mai crecli si tu la tote alea! uncle at mai pomenitii tu, ca o fata de imporatil sa 3e marite dui it unit porcit ? Ce copild esti ! ii dise cea-1-11tt, dart tata n'are destula ostire sa te scape, chiar cand s'aril intempla sa vie sa te cent unit dobitocit asa de scarbosil ? Fata cea mica a imperatului ar fl voitil sa se induplece a crede cele ce II spuneail surorile ; dart n'o ltqa inima. Candid el era mereil la cartea care spuse ca noroculii celorill-alte surori era sa fie asa de frumosil si numai ei ii spusese ca o sa i se intemple ceea ce nu se mai au4ise pint atuna pe lume. Si apoi o rodea la ficati calcarea poruncil tatdlui lore. Ea incepu a lancedi. Si numai in cafe -va dile asa se schimbase, in cat nu o mai cunosceai ; din rumens si veselt ce era, ajunsese de se ofilise si nu-i mai intra nimeni in voe. Se ferea de a se mai juca cu surorile prin grddint, d'a culege fiori ca sa le pue la cap"' si d'a canta cu totele cand eraci la furca, on la cusatura Litre acestea tatalii leteloril, imperatuhl, facuse o isbanda cum nu se astepta, biruind si gonindu pe vrajmasil. Si fiind-ct ganduld ii era la fiicele sale, fa'cu ce facu si se intorse mai curandil acast. Lumea durd lume esise intru intimpinarea lul, cu buciume, en tobe si cu surle, Inveselindu se ca imperatul se intorcea biruitoru. Cum ajunse, pint a nu merge acasa, imperatubl dete lauda Domnului ca-i ajutase asupra protivniciloril, carii se sctlase asupra lui, de-i infranse. Apoi mergendu accsii, flicele lui ii
esird inainte. Bucuria lui crescu cand vedu a fetele ii er' sanatose. Fata cea mica se feri calf" putu a nu se areta trista. Cu tote astea, nu dupa mutt timpfi, imperatuld MO de soma ca fie-sa cea. mica din ce in ce slabea si se posomora. Indata II trecu un' fern arsd prin inima, gandindu-se ca pole calcatil porunca. Si de unde sa nu fie asa I Ca sa se incredinteze, isi chema fetele, le intreba, poruncindu-le spue dreptd. Ele marturisird. Se ferira insa d'a spune care din ele fuse indemaatorea. Cum audi Imperatuld una ca acesta, se tanguia in sine cu amard, si cad p'aci era birue mahnirea. Isi tinu insa firea si cauta a-si mangaia fata care vedea ca se perde. Ce s'a facutii s'a facutd vedu all ca acum o mie de vorbe un' band nu face. Incepuse a se cam uita intemplarea acesta. Cand, intr'o se infatise la Imperatuld fiuld until imperatit de la rasaritii si-i cent de sotie pe fata cea mai mare. Imperatuld i-o dete cu multumire. Facura nunta infricosata si peste trei chile o petrecu cu einste mare pins la otait. Peste putinh, asa face si cu fata cea mijlocie pe care o ceruse unit fid de imperatd de la apusti. cat' vedea ca se implinesce intocmai cele scrise in cartea ce citise, cu atatil fata imperatulul se intrista si mai mutt. Ea nu mai voia sa manance, nu se mat gatea, nu mai esea la plimbare ; voia sa se lase sa moil, mai bine, de cat' BA' ajunga de batjocura lumii.DarA imperatulii nu -i da regazii sa pue in lucrare o fapta asa de nelegiuita, ci o mangaia cu fel de fel de povete. Mai trecu ce mai trecu si eta, mare, ca intr'o di 'nyeratulu se pomenesce cu un pored mare ca intra in palatuld lui si-i dice: Sanatate tie, Imperate ; sa fit rumen' si voiosti ca Ilisarituld sdrelui intro di sening. Bine at venitd sanatosh, prietene. Dara ce viral to aduce pe la not ? i-aa sa-I geld Cu sli,
Am venitii in petitil, respunse porculii Se mira imperatuld cand aucli de la pored' asa vorbe frumose, si indata isi dete cu parerea ca aci nu putea sa fie lucru curatii. Aril fi voitir s'o carmescd imperatuld spre a nu-1 da fata de sotie ; darn dupa ce aucli ea curtea si ulitile gem' de porci, care venise cu petitoruld, n'avu in cotro, si-I fagadui. Porculd nu se lass numal pe fagaduiala, ci intra in vorbit, si, si hotari ca nunta sa se faca peste o septemanit. Numal dupa ce priimi cuvintil build de la imperatuld, porculii pleca. Pina una alta, imperatuld isi povalui fata sa se supue ursitei, data asa a voitil Dumnecleil. Apoi ii clise : Fata mea, cuvintele si purtarea cea intelepta a acestui pored, nu este de dobitocil ; o data cu capulii nu creqii ell ca 61 sa se 11 nascutii pored. Trebue sa fie vre-o fermecatarie sail vre-o alta dracie aci. Insa to sa fl ascultatore, sa nu esl din cuvintuld luI ; cacl Dumnecleii nu te va lam sa te chinuescI multi' timpil. Daca dumneata, tata, gasescI cu tale asa, respunse tata. te ascult si-mi puiu nadejdea in Dumnecleil. Ce o vrea elit cu mine. Asa mi-a fostil tristea ; vecld eft ca. n 'amid in cotro. Intre acestea sosi si clioa. nuntii. Cununia se facu cam pe sub ascunsil. Apol puindu-se porculd cu sotia sa intr'o caruta imperatesca, porni la densuld acasa. Pe drumit trebuia sa treca pe rang& und noroid mare ; porculd porunci sa stea carvta ; se dete jos §i se tavali in noroiii, pind se facu una cu tina. apoi suindu-se, clise mireseI sa-lii sarute. Biata fata, ce sa faca ? Scose batista, nil sterse nitelii la botit si-lii saruta, gandindu-se sa asculte povetile tatalui ski. Cand ajunsera acasii la porcii, care era intr'o padure mare se si insera. Segura nitelit de se odihnira de drumii, cinard impreuna si se culcara. Peste nOpte fata imperatului sirnti ca linga densa era und omit, darn nu unit porcii. Se mill. lnsa isi aduse aminte de cuvintele tatana-sed, si
5'i ucepu a mai insufleti plena de nadejde in ajutorulu lui Dumnedeu. Porculd sera se desbraca de pielea de pored, fara sa simta fata, si diminet a, pind a nu se destepta ea, eld era se imbraea cu densa. Trecu o nopte, trecura doue, trecura mai mite nopti, si fata nu se putea domiri e,tm se face de barbatu-seti cliva este pored si noptea omit Pasami-te elit era fermecatii, vrajitil sa fie asa. Mai tardid incepu a prinde dragoste de densul, (And simt i rodurile easatoriei : atatd numai se mAhnea ea nu seta ce o sä dealumel peste cite-va luni. Gaud, intr'o di vertu trecendu pe acolo o baba clout& vrajitore. Ea, care nu \recluse Omeni de atata mare de timpti, era jinduita, si o chema sa mai vorbesca Cu dAnsa cite ce-va. Vrajitdrea spuse ca scie sa ghicesed, sa dea lecuri si eke nagode tote. Asa sa traesci, betranico, is spune-mi d'a minune, ce are barbatu-med de este ctioa pored si ndptea, cand ddrme Linga mine, lid simtil ea este om ? Ceea ce-mi spui, puica mami, erarnii sa ti-o spuid ed mai inainte ; eaci nu de surda suntd ghicitore. SA-ti dea mamulica lecuri can sa-1 tale fermecele. Da -mi, ded, mamusdra, si ti-oid plati unit mi-Y cere, ca mi s'a uritu cu eld asa. Tine icea, puisoruld mamei, ata acesta. Sa nu scie elu de densa, ca n'are lecd. SA to scoll cand dorme elu, biniisord, si sa i-o legi de piciorul stangd, cat se pote de stransii, si sa vecli, Braga babi, ca dimineta remane omti. Parale nu-mi trebue. Ed void et destuld de platita cand void Oa ca o sä scapi de asa urgie. Mi se rupe, uite, baerile inimii de mila, pentru dumneta, boboceluld mamei, si me caescd, me caeseti, cum de sa nu aflu mai din nainte, ca sa -ti yid in-. tru'ajutord. Dupe ce plea sgriptordica de vrajitore, fata de imperat ascunse cu Ingrijire ata ; era peste nopte se scula binisor, in ii u
catil sa n'o situp nici maiastrele, si cu inima tacainda, lega ata de piciorulit ba'rbatului Wt. Gaud sä strang a noduld pic ! se rupse ata, cad era putreda. Desteptandu-se barbatuld speriatit, clise Ce al facutti, nenorocito! Ma! avearnit Ire! clile, si scapamit de spurcatele aStea de vraji ; acum tine scie catit v °ill mai avea sa porta acesta scarboisa pele de dobitocii. Si numai atunci vei da cu maim de mine, cand vel rupe trei perechi de opinci de ferii ;i cand vet toci un toiagh' de otelit, cautandu-me, cad ed. 1116 due. vise si se facu nevNutd. S&mma fata de imphatii cand se vec,1 singura cucit, unde incepu a plange si a se boci, de ti se rupea inima. Blestema cu fool si cu pars pe afurisita de ghicitore. Dara tote in zadar. Data veep ca n'o stole la ca'petaia cu tanguirea, se scula si pleca in cotro va duce-o miLa Domnului si do. ruld barbatului. Ajungenda intr'o cetate porunci de -! Neu trei perechi de opine!' de feru si un toiagu de otel, se gati de drum, si se porni in caletorie, spre a-si gasi barbatuld. Se duse, se duse, peste none marl, peste noud teri, trecu prin nisce paduri marl cu busteni ca butia, se poticnea lovindu-se de copacil eel resturrnti, si de cate on cadea, de atatea ori se si scula; ramurile copacilor o isbeau peste fatA, crangurile ii sgariase mainele, si ea told inainte mergea, si indarat nu se uita. Cand, obosita de drum si de sarcina.', abatuta de malmire si cu nadejdea in inima, ajunse la o &sup. Pasami-te acolo sedea Santa Luna. Batu la portita, se rugs sa o lase in nauntru sa se odihnesca nitel, mai cu sema ca it si abatuse sa fach. Muma sante! Lune, avu mils de dansa si de suferintele sale ; o priimi dar inautru si o ingriji. Apol o intreba. Cum se pate ca omit de pe alte tdremuri sa rasbesca pans aci. it
Biata fats de imperatti Iii povesti atunci tote IntamplArile si sfirsi clicendti: Multumescii mai intaid lui Dumnecled a mi-a indreptatti pasii catre acestit locd, si alit doilea, dumitale, ca nu m'ai lasat sa pierit la cesulti nasceril. Acum to mai rogiz sa-rni spui, nu care turn -va Qanta Luna, fiica dumitale, scie pe unde q'arti afla barbatuld med ? Nu pOte sä scie, draga mea, Ii respunse muma santei Lune, dar du-te incolo spre rAsaritd pans vel ajunse la santuld Sore; pOte eld sit scie ce-va. dete sa manance o gains fripta si Ii clise sa bage de sema sa nu piarcla nici unit oscior, ca-I va ft de mare trebuinta. Dupa ce mai multumi Inca o data de buna gAsduire si de povetele cele folositore, si dupA ce lepadA o pereche de opinci care se sparsese, incalla altele, puse osciarele gainei inter) legatura, MA in brate copilasuld si toiaguld in mina si o porni er5s1 la drumir. Merse, merse, prin nisce campil numai de nisip ; asa de gred era drumul, in cat facea doi pasi inainte si unul inapoi ; se lupta, se lupta si scapa de asta campie, apoi trecu prin nisce munti coltorosi si scorborosi; sgrea din bolovand in bolovanit si din coltd in coltd. Cand ajungea pe sate unit pieptil de munte yes, i se parea ca apuca pe Dumneded de unit picior ; si dui:4 ce se odihnea eke nitelti, iar o lua la drum, si totri inainte mergea. Glodurile, coltil de munte care erait totti de cremend, atat 11 sgariase piciOrele, genuchii si cotele, in cat erad numal sange ; caci trebue sa ye spund ca muntii erati 'nalff in cat intrecead norii. i pe unde nu erad prapastii peste care trebuia sa sara, nu putea merge alt-feld, de Gatti suindu-se pe brand si ajutandu-se cu toiaguld. cele mai de pe urmd, stAtuta de ostenealA, ajunse la nisce palaturi. Acolo sedea SOrele. Batu la pOrt5 si se rugs sa o priimescA. Muma Sorelui o It
priimi si se miry cand veclu °mu de pe alte teremuri pe acolo, si plinse de mila ei cand it povesti intemplarile. Apoi, dupa ce-1 fagadui ca va intreba pe despre barbatula el, o ascunse in pivnita, ca sa n'o simla &Vele cand o veni acasa, cad sera se intOrce tot d'auna superatii. A doua Ali afla fata de imperatf ea era s'o pap, fiind-ca, Sore le cam mirosise a omit de pe alta lume. Bard* muma-sa it linisti cu vorbe bune, (licendu-i, Ca suntu pareri. Fii ca de imreratil prinse curagiii cand veclu cu cats bunatate este primita si intreba Bine, frate draga, cum se pate ca SOrele sa fie superatii, elf. care este data de frumosil si face atata bine muri- ? Eaca pentrn ce, respunse muma Sorelui: Elf dimineta sta in porta raiului, si atunci este veself, veselii si ride in Mid lumea. Peste di este plinu de scarba, fiind-ca vede tote necuratiile omeniloril, si d'aia isi lass arsila asa de cu zapusela ; era sera este mahnitti si superatii, flind-ca sta in lorta iadului ; acesta este drumulf lui obicinuitti, de unde apoi vine acasa. Ii mai spuse ca l'a intrebatf despre barbatulf ei, si fiiisea II respunse ca nu scie de semi lui nimicu; find -ca de va sedea in vr'o padure desa si mare, vederea lui nu pote strabate prin tote colturile si afundaturile, ci ca alta naclejde nu e, de catil sa merga la Yenta. Ii dete si acolo o gaina sa manence, si ii clise sa rastreze osciOrele cu ingrijire. Dupa ce lepadd si a doua pereche de opine! care se spars ese si acelea, lua legatura cu osciorele, copilulii in brace si toiagulii In mans si porni spre Vent& In calea acesta intalni nisce greutati si mai marl, cad dete, una dur a alta, restemunti de cremena, din care tisnea flacari de foci!, peste paduri ne mai umblate si campil de ghiata cu narniecli de zapadd. P'aci, p'aci era sa se prapadisca, biata femee ; lug cu staruinta ei si cu ajutorulf lui Dumnecleil, birui si aceste greulati marl', si ajunse in o vagauna care era torilorti flii-sdA :
intr'unu coliti de inunte, mare, de putea sa intre septe cetatc inteensa. Acolea sedea Ventuld. Gardulii care o inconjura avea a portita. Batu si se rugs. sd o priimesca. Mu.na Ventului avu mild de densa si o prime sA se otlihnesca. Ca si la Sore fu ascunsa ca sa nu o simta Ventuld A doua di souse a barbatuld sed locuia intr'o padure marl si (160, pe unde nu ajunsese toporuld Inca ; ca acolo facutii und felt de casa gramadindd bustem unuld peste altuld, si fmpletindu -i cu nuele, unde traia singurti sing,ureld de -Loma omenilord rei. Dupd ce ii dete si aci o gaina de maned si ii clise sA pastreze osetorele, mums Ventului o pavatai sa se is dupS dru - MUM robilorti care se vede nOptea pe cent, si sa merga, sä merga pand va ajunge. Asa si fa'cu. Dupa ce multumi cu lacrami de bucurie pentru buna gasduire, si pentru vestea cea bung, porni la drumii. Biata femee nopfile le facea di. Nu i se mat alegea nici de mancare, nici de odihnA. Atata dordsi focu avea sd-si gasesca harbatulii pe care ursita i-lu dedese. ;Terse, merse Oita' ce i se rupse si opincite aceste. Le lepada' si incepu a merge cu piciorele gale. Nu cauta gloduri, nu baga semi la ghimpii ce-i intra in piciore, nici la loviturile, ce suferea candd se impedica de vre-o petra. In cele mai de pe unna ajunse la o poiana verde.si frumosa de marginea unei pacluri. Acu-n se mai inveseli si sufletuld el cand vedu floricelele si erba cea mole. Statu si se odihni nitelii. Apoi vedendd paserelele cat doue, doue. pe ramurelele copaceilord, se incinse foculd inteensa de doruld barbatului set, incepu a plange cu amarti, si cu copiluld in brate, si cu legatura cu osciorele pe umerd, porni Infra in padure. Nu se uita nici la erba cea vedere si frumosa ce'I mangaia piciorele, nu voia sä asculte aid la paserelele ce ciripeati de asurdea, nu auta nici la lioncelele ce se ascuudead prin desisurile crangurilorti, ci mergea dibuindu prin padure. Ea bagase de seta ca acesta eras!. ti-a
trebue sa 'fie padurea in care locuia barbatul sea, dupa semnele ce-i spusese muma Ventului. Trel dile si trel nopti orbacai prin padure, si nu putu afla nimicii. Atatti de multd era rupta de ostene1d, in cat cadit si remase acolo o di s'o nopte fara sal se misce, fara sa bea si Sa manance ce-va. In cele mai de pe urma, puse tote puterile, se scula., si asa sovaindil, cerc5 sa umble sprijinindu-se in toiagulu sed, dard ii fu cu neputinta, caci si acesta se tocise, in. catil nu mai era de nici o -trebuinfa. Insa de mila copilului care nu mai gasea lapte la peptuld el, de doruld barbatului pe care HA cauta en credinta la Dumneded, porni asa cum putu. Nu mai facu dece pasi i zari catre un desisii un fel de casa precum ii spusese muma Ventului. Porni intr'acolo si abia, abia ajunse. Acea casa n'avea nici ferestre, nici usa. Pasami-te usa era pe d'asupra. dete ocol, Scam nu era. Ce sd. lack' ? Voia sa intre. Se gandi, se resgandi ; se cerca sa se sue ; in zadai'. Sta sta s'o dolaire cu totuld intristarea cum se pole sä se lase ea sd se inece tocmai la mald. Cand, isi aduse aminte de osciOrele de gaind ce le purtase atata cale si-si dise nu se pole sa mi se fi dis de florile merului sa pastrez aceste osciore, ci ca imi va fi de mare aju lord la nevoe. Atunci scose osciarele din legatura ce o avea, ge socot, niteld, mai cug-eth, si luandu time din aceste osciore, le puse verfli in verfii, si vedu ca se lipi ca printr'o minune. Mai puse unulu, apoi imul, si vedu ea se lipira si acelea. Fdeu deci, din osciore, doui drug! cat casa de inaIti. Ii rezema de casa la o departare de o palma domnesca unul de altuld. Pupa aceea puse iarasi, capeteid la capeteid cele- l'alte osciore si tam nisce drugulell mici, fie -care puindu-i d'a curmedisuld pe drugii cei mar!, inchipui treptele unel sari ; cum punea aceste trepte se lipeati si ele. Si astir -felfi unulu cafe unuld puse pina susii. Cum punea o trepta se urea pe ea. Apoi alta, apoi alta, pind unde ajunse. and tocmai susti in verfulti sari!, nu-i ajungea sä mai faca o trepta. is1 it
Ce sa faca ? Fara astA trepta nu se putea. Pasd-mi-te ea perduse un osciorti. SA stea acolo, era peste pole. SA nu intre induntru ii era ciuda. Se aptica true degetulit celu mic, si cum ilu puse acolo se lipi. LuA copilulti in brate, se urea din no si infra in casa. Aci se miry ea de buna renduiala ce gasi. Se apnea si ea si mal deritica o lecA. Apoi mal resulla nitelu, puse copilulu intr'o albie ce gasi si o a.secla in pate. Candu veni barbatu-see., se sperie de ceea-ce vedu. Para nu-I venea sa creda ochilorti seI tau uitAndu-se la scara. de osciore si la degetulii din verfulii scariI. Frica WI era, sa nu fie era niscai-va fermece, si cat p'aci era sa -si parAsesca casa. dara Dumnecleil II dete in gand sa intre. Atunci, facendu-se unu porumbelii, ca sa nu se lipesca farmecele de elu, sbura pe d'asupra, fArA sa se atinga de scara, si infra in induntru in shoal. Acolo vedu o femee ingrijinde de unii aduse aminte atuncI ca femdea sa era insarcinata and plecase de la ea, si uncle it coprinse mail dor de densa si o mild, gandindu-se la cite trebuia as fl patit ea pant sa dea cu mama de densulti, in cite se Mu numai de cat omii. CAM p'aci era sa n'o cunosca ; atAtil de multd se schimbase din pricina suferintilorii si necazurilore. Fata de imperatil, curnii II vedu, se scula in suer, si ii tach'ia inima de fricA, tlind-ca ea nu-111 cunoscea. DupA ce elu i se facu cunoccute, ea nu se cai, ba si uitA tote. ce suferise. Elu era mill barbat ca unti brad de frumose. Se puse dee! la vorbA. Ea ii povesti tote intAmplarile; era elii planse de mila ei. Apoi incepu si elu a spune : EA, clise elu, suntil flu de imperat. La unit resboill ce avu tats -meii cu nisce smei, vecini al lug, care erail forte rel calcati mosia, amii morale pe cela mai Pasa-mi-te, ursita to fagaduise luI. Atunci masa care era o vrAjitore de inchiega si apele cu fermecele el me blestemA sill copilii. Elii isi si-I told midi.
sa porta pielea acelui scarbosd dobitocu, cu gandii ca sa nu ajungil sa mi-te iau eti. Dumnec,led i-a statit impotriva, eil to -amd luatd. Baba care fi-a data ata sa mi-o leg! de piciord, era ea. Si de unde m ii aveamil Ire! dile sa, scapd de blestemil, amu fostd glau sa porLd Inca trei an! starvul poreului. Acura to ai suferitil pentru mine si ed pentru tine, sa damd 'Lauda Domnului si sa ne intorcemd la parinlii notri. Fara tine eramti hotaritd sa traescit ca und pustnied, d'aia §i alesd acestd loco pustid si mi-amii facutd casa a9ta, a§a, ca puid de oind sa nu mai pots resbi la mine. Apoi se imbracipra de bucurie si se fagaduira ca amandoi sa uite necazurile trecute. A doa di de dimineta se sculard, si pornird amandol, mai intaiii la imp6ratulti, tatalit lui. Cand se audi de venirea lui §i a sofiei sale, kith lumea plangea de bucurie ca iI vedea. Era tatatil qi mum lui II imbrafi§e strans, si finura veseliile trei dile si trei nopli. Apol msrse §i la i nperatuld, tatalii femeil lui. Elu catti p'aci era sa-0 esa din minri, de bucurie, cand ii vedu. Asculla povestindu-i-se intemplarile lord. Apol dise Ti -amd spusti ed ca nu credeamil sa se fi nascutii porcu aceld dobitocii, ce te-a cerutd de sofie ? §i bine ai facutd, fata ',flea, de m'al ascultatil. Si Iiindd-ca era b6trand, si niotenitori n'avea, se cobori din scaunul imperaliel sale, si ii puse pe d6n§ii. Era ei domnira cum se domnesce, cand imporalii treed prin felu de fell de ispite, necazuri §i nevoi. Si de n'orti fi muritd, traescd §i astadi. domnind in pace Era ed incalecaid p'o Gea, etc.
Nadaljuj z branjem
