Prevod

Sin irskega kralja je nekega dne odšel na lov s puško in psom. Zunaj je ležal sneg. Ustrelil je črnega krokarja, ki je padel na sneg. Nikoli še ni videl ničesar bolj belega od snega, bolj črnega od krokarjeve glave ali bolj rdečega od krvi, ki je tekla iz njega.

Zavezal se je s čarobno prisego in zaobljubo, da ne bo dvakrat jedel pri isti mizi in ne bo dve noči spal pod isto streho, dokler ne najde žene, katere lasje bodo črni kakor krokar, koža bela kakor sneg in lica rdeča kakor kri.

Na svetu ni bilo takšne ženske razen ene same, ki je živela v vzhodnem svetu. Naslednje jutro se je odpravil na pot. Denarja ni imel na pretek; s seboj je vzel dvajset funtov. Ni prišel daleč, ko je srečal pogrebni sprevod, in dejal si je, da lahko napravi tri korake za krsto. Komaj je prehodil tiste tri korake, že je pristopil neki mož in položil roko na krsto ter zahteval pet funtov. Takrat je na Irskem veljal zakon, da družina pokojnika, ki je komu ostal dolžan, ni smela pokopati, dokler ni poravnala dolga ali dobila dovoljenja upnika. Ko je sin irskega kralja videl sinove in hčere umrlega, kako jokajo, ker nimajo denarja, da bi plačali možu, si je rekel: »Kako žalostno, da ti ubogi ljudje nimajo denarja!« Segel je v žep in sam plačal pet funtov za pokojnika. Nato je sklenil, da bo šel z njimi do cerkve in počakal, da moža pokopljejo. Tedaj je prišel še drugi človek, položil roko na krsto in zahteval novih pet funtov. »Ko sem že dal prvih pet,« si je rekel sin irskega kralja, »lahko dam še pet, da bo ubogi mož smel v grob.« Plačal je še tistih pet funtov. Zdaj mu jih je ostalo samo deset.

Ni šel daleč, ko je srečal majhnega moža v sivem. Ta ga je vprašal, kam gre. Povedal mu je, nato pa vprašal malega moža v sivem, ali bi stopil k njemu v službo. Oni je privolil in kraljevič ga je vprašal, kakšno plačilo zahteva. »Dva poljubčka od tvoje žene, če jo dobiš,« mu je odgovoril. Sin irskega kralja je privolil. Kmalu sta srečala moža s puško v roki, ki je meril v kosa daleč tam v vzhodnem svetu, da bi si ga privoščil za kosilo. Mali mož v sivem je svetoval sinu irskega kralja, naj ga vzame v službo, če je pripravljen iti z njim. Kraljevič ga je vprašal, ali bi mu služil. »Bi,« je odgovoril strelec, »če dobim svoje plačilo.«

»In kakšno plačilo zahtevaš?« »Prostor za hišo in vrt.« »To ti bom dal, če se moje potovanje srečno izteče.« Sin irskega kralja je odšel naprej z možem v sivem in strelcem. Kmalu so srečali

moža, ki je ležal z ušesom pri tleh in poslušal, kako raste trava. »Dobro bi bilo, če bi tega moža vzel v službo,« je rekel mali mož v sivem. Sin irskega kralja ga je vprašal, ali bi se jim pridružil.

»Bi, če dobim prostor za hišo in vrt.« »Dobil ga boš, če se mi posreči, kar sem si namenil.« Sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec in poslušalec so šli naprej. Kmalu so srečali drugega moža, ki je imel eno nogo oprtano na ramo in je pazil celo polje zajcev, tako da niti eden ni mogel ne noter ne ven. Sin irskega kralja se je začudil in ga vprašal, zakaj nosi nogo na rami.

»Oh,« je rekel mož, »če bi imel obe nogi na tleh, bi bil tako hiter, da bi izginil izpred oči.« »Bi stopil k meni v službo?« ga je vprašal kraljevič.

»Bi, če dobim prostor za hišo in vrt.« »To ti bom dal,« je rekel sin irskega kralja, »če se mi posreči, kar sem si namenil.«

Sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec, poslušalec in tekač so nadaljevali pot. Ni minilo dolgo, ko so naleteli na moža, ki je poganjal mlin na veter s pihanjem skozi eno samo nosnico, drugo pa si je tiščal s prstom.

»Zakaj si držiš prst na nosu?« ga je vprašal sin irskega kralja. »Oh,« je odgovoril mož, »če bi pihnil skozi obe nosnici, bi mlin odpihnil s tega mesta visoko v zrak.«

»Bi stopil k meni v službo?« »Bi, če dobim prostor za hišo in vrt.« »Dobil ga boš, če se mi posreči, kar sem si namenil.«

Sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec, poslušalec, tekač in pihač so šli naprej, dokler niso prišli do moža, ki je sedel ob cesti in z enim stegnom drobil kamenje, pa mu ni bilo videti ne truda ne napora. Kraljevič ga je vprašal, zakaj s stegnom drobi kamenje.

»Oh,« mu je odgovoril, »če bi udaril z obema, bi ga zdrobil v prah.« »Bi stopil k meni v službo?« »Bi, če dobim prostor za hišo in vrt.« Tedaj so se vsi skupaj odpravili naprej: sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec, poslušalec, tekač, pihač in mož, ki je s stegnom drobil kamenje. Marčevski veter pred njimi bi bili dohiteli, marčevski veter za njimi pa jih ne bi ujel. Tako so potovali, dokler ni prišel večer in se je dan iztekel.

Sin irskega kralja se je ozrl naokrog, a ni zagledal nobene hiše, kjer bi lahko prenočili. Mali mož v sivem pa je v daljavi opazil hišo, iz katere ni štrlel noben konec trama ne navzven ne navznoter, razen enega samega, ki je držal streho in zavetje nad njo. Sin irskega kralja je dejal, da ne ve, kje bodo prebili noč, mali mož v sivem pa mu je odgovoril, da bodo nocoj spali v hiši tamkajšnjega velikana.

Prišli so do hiše in mali mož v sivem je zgrabil drog za izzivanje na boj ter tako zaropotal z njim, da ni ostalo ne dete v ženi, ne žrebe v kobili, ne pujsek v svinji in ne jazbec v dolini, ki se od hrupa ne bi trikrat preobrnil. Velikan je prišel ven in rekel: »Pod svojo domačo streho voham sladkobesednega, lažnivega Irca.«

»Jaz nisem sladkobesedni, lažnivi Irec,« je odgovoril mali mož v sivem, »toda moj gospodar stoji tam zunaj ob cesti, in če pride sem, ti bo odsekal glavo.« Medtem je mož v sivem rasel in rasel, dokler ni bil velik kakor grad. Velikana je obšel strah in vprašal je: »Je tvoj gospodar tako velik kakor ti?«

»Je,« je odgovoril mali mož v sivem, »pa še večji.« »Skrij me do jutra, dokler tvoj gospodar ne odide.« Sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec, poslušalec, pihač, tekač in mož, ki je s stegnom drobil kamenje, so vstopili v grad. Tam so prebili noč: tretjino

ob pesmih, tretjino ob pripovedovanju zgodb, tretjino pa v mirnem, sladkem spancu in globokem počitku. Ko se je naslednjega dne zdanilo, je mož v sivem odpeljal svojega gospodarja, strelca, poslušalca, tekača, pihača in moža, ki je s stegnom drobil kamenje, do ceste in jih pustil tam. Sam se je vrnil in izpustil velikana iz skrivališča. Povedal mu je, da ga je gospodar poslal nazaj po črno čepico, ki leži pod robom njegove postelje. Velikan je dejal, da mu bo dal čepico, kakršne sam še nikoli ni nosil, tisto staro pa mu je nerodno ponuditi. Mož v sivem mu je odgovoril, da se bo njegov gospodar vrnil in mu odsekal glavo, če mu ne izroči čepice.

»Bolje bo, da ti jo dam,« je rekel velikan. »Kadar si jo povezneš na glavo, boš videl vsakogar, tebe pa ne bo videl nihče.« Dal mu je čepico, mali mož v sivem pa jo je odnesel sinu irskega kralja.

Nato so spet krenili na pot. Marčevski veter pred njimi bi bili dohiteli, marčevski veter za njimi pa jih ne bi ujel, ko so hiteli proti vzhodnemu svetu. Ko je prišel večer in se je dan iztekel,

je kraljevič iskal kraj, kjer bi lahko prenočil. Mali mož v sivem se je ozrl v daljavo in zagledal grad. »Velikan, ki živi v tistem gradu,« je rekel, »je brat velikana, pri katerem smo bili sinoči. Nocoj bomo prenočili tam.« Prišli so bliže, nato pa je pustil sina irskega kralja in njegove spremljevalce ob cesti, sam pa je odšel h gradu ter zgrabil drog za izzivanje na boj. Tako je zaropotal z njim, da ni bilo ne deteta v ženi, ne žrebeta v kobili, ne pujska v svinji in ne jazbeca v dolini sedem milj naokrog, ki se od silnega trušča ne bi trikrat preobrnil.

Velikan je prišel ven in rekel: »Pod svojo domačo streho voham sladkobesednega, lažnivega Irca.« »Jaz nisem sladkobesedni, lažnivi Irec,« mu je odvrnil mali mož v sivem, »toda moj gospodar stoji tam zunaj ob cesti, in če pride sem, ti bo odsekal glavo.«

»Za en grižljaj se mi zdiš prevelik, za dva pa premajhen,« je rekel velikan. »Mene ne boš dobil niti za en grižljaj,« je odgovoril mali mož v sivem in začel rasti, dokler ni bil velik kakor grad.

Velikana je obšel strah. »Je tvoj gospodar tako velik kakor ti?« je vprašal. »Je, pa še večji,« je odvrnil mali mož v sivem. »Skrij me do jutra, dokler tvoj gospodar ne odide,« je rekel velikan, »in dobil boš vse, kar boš zahteval.«

Odpeljal je velikana in ga skril pod poveznjeno kad. Nato je šel ven in pripeljal v grad sina irskega kralja, strelca, poslušalca, pihača, tekača in moža, ki je s stegnom drobil kamenje. Tam so prebili noč, tretjino ob pesmih, tretjino ob pripovedovanju zgodb, tretjino pa v mirnem, sladkem spancu in globokem počitku, vse do jutra.

Sin irskega kralja in njegovi spremljevalci so odšli iz gradu, mali mož v sivem pa jih je pustil ob cesti ter se sam vrnil. Od velikana je zahteval stare copate, ki so ležali pod robom postelje. Velikan je rekel, da bo njegovemu gospodarju dal par škornjev, kakršnih sam še ni nosil, kaj bi vendar počel s tistimi starimi copati! Mož v sivem mu je odgovoril, da bo šel po svojega gospodarja, da mu odseka glavo, če ne dobi copat. Tedaj je velikan privolil in mu jih izročil. »Kadar jih obuješ,« je rekel, »in izgovoriš ‘liar oibir’, boš v hipu tam, kamor si želiš.«

Sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec, poslušalec, tekač, pihač in mož, ki je s stegnom drobil kamenje, so hodili naprej, dokler ni prišel večer in se je dan iztekel; konj bi se bil že skril v senco kislice, pa ga ta ne bi počakala. Sin irskega kralja je tedaj vprašal malega moža v sivem, kje bodo prenočili. Mož v sivem mu je odgovoril, da v hiši brata tistega velikana, pri katerem so bili sinoči. Sin irskega kralja se je ozrl v daljavo, vendar ni videl ničesar. Mali mož v sivem pa je pogledal in zagledal velik grad. Pustil je sina irskega kralja in njegove ljudi tam ter sam stopil h gradu. Zgrabil je drog za izzivanje na boj in tako zaropotal z njim, da ni ostalo ne dete v ženi, ne žrebe v kobili, ne pujsek v svinji in ne jazbec v dolini, ki se ne bi trikrat preobrnil. Velikan je prišel ven in rekel: »Pod svojo domačo streho voham sladkobesednega, lažnivega Irca.«

»Jaz nisem sladkobesedni, lažnivi Irec,« mu je odvrnil mali mož v sivem, »toda moj gospodar stoji tam zunaj ob cesti, in če pride sem, ti bo odsekal glavo.«

S temi besedami je začel rasti, dokler ni bil velik kakor grad. Velikana je obšel strah in vprašal je: »Je tvoj gospodar tako velik kakor ti?«

»Je,« je odgovoril mali mož v sivem, »pa še večji.« »Oh, skrij me, skrij me,« je prosil velikan, »dokler tvoj gospodar ne odide, in dobil boš vse, kar boš zahteval.«

Odpeljal je velikana in ga skril pod poveznjeno kad. Nato se je vrnil po sina irskega kralja, strelca, poslušalca, tekača, pihača in moža, ki je s stegnom drobil kamenje, ter jih pripeljal v grad. Tam so v veselju prebili noč: tretjino ob pesmih, tretjino ob pripovedovanju zgodb, tretjino pa v mirnem, sladkem spancu in globokem počitku.

Naslednje jutro je odpeljal sina irskega kralja in njegove ljudi ven ter jih pustil ob cesti. Nato se je vrnil, izpustil velikana in zahteval, naj mu da zarjaveli meč, ki leži pod robom njegove postelje.

Velikan je dejal, da tistega starega meča ne da nikomur, dal pa mu bo meč s tremi rezili, ki mu še nikdar ni zatajil pri udarcu; in če bi mu že zatajil prvič, bi z drugim udarcem gotovo opravil.

»Tega ne bom vzel,« je rekel mali mož v sivem. »Dobiti moram zarjaveli meč. Če mi ga ne daš, bom šel po svojega gospodarja in odsekal ti bo glavo.«

»Bolje bo, da ti ga dam,« je odgovoril velikan. »Kamorkoli udariš s tem mečem, bo presekal vse do peska, četudi bi bilo pred njim železo.« Nato mu je izročil zarjaveli meč.

Sin irskega kralja, mali mož v sivem, strelec, poslušalec, tekač, pihač in mož, ki je s stegnom drobil kamenje, so šli naprej, dokler ni prišel večer in se je dan iztekel; konj bi se bil že skril v senco kislice, pa ga ta ne bi počakala. Veter pred njimi jim ni mogel ubežati, marčevski veter za njimi pa jih ni dohitel. Tisto noč so bili že v vzhodnem svetu, tam, kjer je živela plemenita gospa.

Vprašala je sina irskega kralja, kaj išče, in odgovoril ji je, da si želi njo za ženo. »Dobil me boš,« mu je rekla, »če me osvobodiš mojih urokov.«

Tisto noč so njega in njegove služabnike nastanili v gradu. Ponoči je prišla k njemu in rekla: »Tu imaš škarje. Če jih jutri zjutraj ne boš imel, ti odsekajo glavo.« Legel je spat in komaj je zaspal, mu je vzela škarje ter odšla. Odnesla jih je kralju strupa in mu naročila, naj jih do jutra hrani zanjo. Nato je odšla. Ko je ni bilo več, je kralj strupa zaspal. Tedaj je prišel mali mož v sivem z zarjavelim mečem v roki in našel škarje, kamorkoli jih je kralj že spravil. Odnesel jih je sinu irskega kralja. Ko je gospa zjutraj prišla, je vprašala: »Sin irskega kralja, ali imaš škarje?«

»Imam,« je odgovoril. Na kolih okrog gradu je bilo šestdeset glav mož, ki so prišli snubit gospo, in mislila je, da bo na kolu poleg njih tudi njegova.

Naslednjo noč je prišla, mu dala glavnik in rekla, da mu odsekajo glavo, če ga zjutraj, ko se vrne, ne bo imel. Pod glavo mu je podtaknila uspavalno iglo in zaspal je kakor prejšnjo noč. Ukradla mu je glavnik in ga odnesla. Dala ga je kralju strupa in mu naročila, naj ga ne izgubi, kakor je izgubil škarje. Prišel je mali mož v sivem, s starimi copati na nogah, staro čepico na glavi in zarjavelim mečem v roki. Kralj ga ni videl, ko je stopil za njegov hrbet in mu vzel glavnik.

Ko je prišlo jutro, se je sin irskega kralja prebudil in začel objokovati izgubljeni glavnik. »Nikar ne skrbi,« mu je rekel mali mož v sivem, »jaz ga imam.« Ko je gospa prišla, ji ga je izročil, in silno se je začudila.

Tretjo noč je prišla in sinu irskega kralja naročila, naj ji naslednje jutro prinese glavo, ki jo je počesal tisti glavnik. »Do nocoj,« je rekla, »še nisi bil v pravi nevarnosti. Če tokrat ne izpolniš naloge, boš ob glavo.«

Uspavalna igla je bila pod njegovo glavo in zaspal je. Prišla je, mu ukradla glavnik ter ga odnesla kralju strupa. Rekla mu je, da mu ne sme uiti, sicer mu bodo odsekali glavo. Kralj strupa je vzel glavnik in ga spravil v skalno votlino, ki jo je zapiralo šestdeset ključavnic. Sam je sedel za vsemi ključavnicami pri vhodu in ga stražil. Prišel je mali mož v sivem, obut v copate, s čepico na glavi in zarjavelim mečem v roki. Udaril je po skali, da se je odprla, z drugim udarcem pa je kralju strupa odsekal glavo. Nato je odnesel glavnik sinu irskega kralja, ki je bil že buden in je jokal za njim. »Tu imaš svoj glavnik,« mu je rekel. »Kmalu bo prišla in te vprašala, ali ga imaš. Povej ji, da imaš glavnik in glavo, ki jo je počesal, potem pa ji vrzi glavo pred noge.«

Ko je prišla in ga vprašala, ali ima glavnik, ji je odgovoril, da ima glavnik in glavo, ki jo je počesal, ter ji vrgel glavo kralja strupa pred noge.

Ko jo je zagledala, se je silno razjezila. Rekla mu je, da je ne bo dobil za ženo, dokler ne najde tekača, ki se bo z njenim pomeril v teku po tri steklenice zdravilne vode iz vodnjaka vzhodnega sveta. Če bi se njen tekač vrnil prej kakor njegov, bo izgubil glavo.

Dala je prinesti steklenice. Mali mož v sivem je naročil, naj tri izročijo možu, ki je pazil polje zajcev, in tako so storili. Čarovnica in mož sta se odpravila, vsak s tremi steklenicami, toda tekač sina irskega kralja je bil na poti nazaj že na polovici, ko čarovnica na poti tja še ni pretekla polovice poti. »Lezi malo,« je rekla tekaču, »in si odpočij. Saj sta zdaj že poročena, nikar si ne priženi srca s tekom.« S seboj je imela konjsko lobanjo. Položila mu jo je pod glavo in vanjo vtaknila uspavalno iglo. Komaj je naslonil glavo nanjo, že je zaspal.

Izlila je vodo iz njegovih steklenic in odšla. Malemu možu v sivem se je zdelo, da se predolgo ne vrneta, zato je rekel poslušalcu: »Prisloni uho k tlom in poslušaj, ali že prihajata.« »Slišim,« je odgovoril ta, »da se čarovnica vrača, tekač pa spi in smrči.«

»Ozri se naokrog,« je mali mož v sivem rekel strelcu, »in poglej, kje je tekač.« Strelec je odgovoril, da ga vidi na nekem kraju, kako spi s konjsko lobanjo pod glavo.

»Prisloni puško k očesu,« mu je naročil mali mož v sivem, »in mu izstreli lobanjo izpod glave.« Strelec je pomeril in mu jo odstrelil. Tekač se je zbudil, našel steklenice prazne in se je moral vrniti k vodnjaku. Medtem je čarovnica že prihajala, tekača pa še ni bilo videti. Tedaj je mali mož v sivem rekel možu, ki je skozi nosnico poganjal mlin na veter: »Vstani in poglej, ali jo lahko odpihneš nazaj.« Ta si je položil prst na nos in ko se je čarovnica približala, je pihnil vanjo ter jo odpihnil nazaj. Spet je prihajala in storil je enako. Vsakič, ko se jim je približala, jo je s sapo iz nosnice odpihnil nazaj. Nazadnje je pihnil skozi obe nosnici in čarovnico odneslo nazaj v vzhodni svet. Tedaj je prispel tekač sina irskega kralja in tistega dne je bila zmaga njihova.

Gospa se je silno razjezila, ko je videla, da se njen tekač ni vrnil prvi. Sinu irskega kralja je rekla: »Ne dobiš me, dokler ne prehodiš treh milj bos in brez nogavic po trdih žebljih.«

Imela je tri milje dolgo cesto, posuto z ostrimi, trdimi žeblji, gostimi kakor trava. Mali mož v sivem je rekel možu, ki je s stegnom drobil kamenje: »Pojdi in jih zdrobi.« Mož se jih je lotil z enim stegnom in iz njih naredil same štrclje. Mali mož v sivem mu je naročil, naj jih obdela še z obema stegnoma. Storil je tako in jih spremenil v prah in kašo. Sin irskega kralja je prišel, prehodil tri milje in si priboril nevesto.

Nato sta se poročila in mali mož v sivem je imel pravico do prvega poljuba. Nevesto je odpeljal v sobo in se je lotil. Bila je polna strupenih kač, ki bi sina irskega kralja umorile, ko bi zaspal, če jih mali mož v sivem ne bi iztepel iz nje.

Nato je prišel k sinu irskega kralja in mu rekel: »Zdaj smeš k svoji ženi. Jaz sem tisti mož, ki je bil v krsti tistega dne, ko si zanj plačal deset funtov. Ti, ki so potovali s teboj, pa so služabniki, ki ti jih je poslal Bog.«

Mali mož v sivem in njegovi spremljevalci so nato odšli in sin irskega kralja ga ni nikoli več videl. Svojo ženo je odpeljal domov in srečno sta živela skupaj.