Prevod

Nekoč je v Connachtu živel mož, ki je imel veliko premoženja, dobro ženo in lepo družinico. Nič mu ni povzročalo skrbi ali težav in sam je govoril, da živi srečno in lagodno ter da mu gre prav tako dobro kakor komurkoli drugemu na svetu. Dolga leta je tako preživel brez žalosti in nadlog, čil in zdrav, pa tudi žena in otroci niso poznali bolezni. Nekega lepega jesenskega dne pa je opazoval svoje delavce, ki so spravljali seno na travniku blizu njegove hiše. Ker je bilo vroče, je popil nekaj pinjenca, nato pa se zleknil po sveže pokošeni travi. Vročina in delo, ki ga je bil opravil, sta ga utrudila, zato je kmalu zaspal. Spal je tri ali štiri ure, dokler ni bilo seno pograbljeno in so vsi delavci odšli s travnika.

Ko se je prebudil, je sedel in nekaj časa ni vedel, kje je, nazadnje pa se je spomnil, da leži na travniku za domačo hišo. Vstal je in se odpravil domov. Med hojo ga je v trebuhu nekaj zabolelo ali zbodlo. Ni se zmenil za to, temveč je sedel k ognju in se začel greti.

»Zaspal sem,« je rekel ženi, »na sveži travi tam na travniku, kjer so spravljali seno.« »Kaj pa ti je?« ga je vprašala. »Nisi videti dobro.«

»Bogme, ne vem,« je odgovoril, »vendar se bojim, da je nekaj narobe z menoj. Čudno se počutim. Še nikoli mi ni bilo tako. A ko se bom dobro naspal, mi bo že bolje.«

Odšel je v posteljo, legel in zaspal. Prebudil se je šele, ko je bilo sonce že visoko. Ko je vstal, ga je žena vprašala: »Kaj ti je bilo, da si tako dolgo spal?«

»Ne vem,« je odgovoril. Odšel je v kuhinjo, kjer je hči pekla kolač za zajtrk, in vprašala ga je: »Kako si danes, oče? Ti je kaj bolje?«

»Dobro sem spal,« je rekel, »vendar se ne počutim prav nič bolje kakor sinoči. In če naj verjamem lastnim občutkom, se mi resnično zdi, da imam nekaj v sebi, nekaj, kar mi teka sem in tja po trebuhu, z ene strani na drugo.«

»Kaj takega ni mogoče,« je rekla hči. »Prehladil si se, ko si včeraj ležal zunaj na sveži travi. Če ti do večera ne bo bolje, bomo poslali po zdravnika.«

Prišel je večer, a ubogemu možu ni bilo nič bolje, zato so morali poslati po zdravnika. Govoril je, da ga boli, ni pa znal natančno povedati, kje. Ker zdravnik ni prišel takoj, ga je prevzel velik strah. Domači so ga skušali na vse mogoče načine opogumiti.

Nazadnje je zdravnik le prišel in ga vprašal, kaj mu je. Mož je ponovil, da mu v trebuhu nekaj poskakuje, kakor bi bila ptičica. Zdravnik ga je slekel in temeljito pregledal, vendar ni opazil nič nenavadnega. Prislonil mu je uho ob bok in ob hrbet, a ni slišal prav ničesar, čeprav je bolnik vztrajno govoril: »Zdaj! Zdaj! Ali ne slišite? Zdaj! Mar ne slišite, kako skače?« Toda zdravnik ni zaznal ničesar in nazadnje je sklenil, da mož ni pri pravi pameti in da mu v resnici nič ne manjka.

Ko je prišel iz sobe, je gospodinji povedal, da njenemu možu ni nič, le sam je prepričan, da je bolan. Obljubil je, da mu bo naslednjega dne poslal zdravila, po katerih bo dobro spal in ki bodo pomirila razburjenje v njegovem telesu. Tako je tudi storil. Ubogi mož je zaužil vsa zdravila in spet dolgo spal, ko pa se je naslednjega jutra prebudil, se je počutil slabše kot kdaj prej. Rekel je le, da zdaj ne sliši več tistega poskakovanja v sebi.

Spet so poslali po zdravnika in ta je prišel, vendar mu ni mogel pomagati. Pustil mu je druga zdravila in obljubil, da ga bo čez teden dni znova obiskal. A ubogi mož od vseh zdravil ni imel nobene koristi, in ko je zdravnik spet prišel, ga je našel še slabšega. Še vedno ni mogel ničesar storiti in niti najmanj ni vedel, za kakšno boleznijo trpi. »Odslej vam ne bom več jemal denarja,« je rekel gospodinji, »saj v tem primeru ne morem ničesar narediti. Ker ne vem, kaj mu je, se tudi ne bom pretvarjal, da vem. Tu in tam ga bom še prišel pogledat, vendar vam ne bom ničesar zaračunal.«

Žena je komaj zadrževala jezo. Ko je zdravnik odšel, je sklicala domače, da bi se posvetovali. »Ta sleparski zdravnik,« je rekla, »ni vreden piškavega oreha! Ali veste, kaj mi je rekel? Da odslej ne bo več jemal našega denarja in da sploh ne ve, kaj naj stori. Fuj ga bodi, prevaranta! Nikoli več ne bo prestopil tega praga. Poklicali bomo drugega zdravnika, pa naj bo še tako daleč. Vseeno mi je, dobiti ga moramo.« Vsi v hiši so se strinjali z njo in poslali so po drugega zdravnika. Ko je prišel, pa ni vedel prav nič več od prvega; znal je le prav dobro pobirati njihov denar. Bolnika je obiskoval pogosto in vsakič je našel za njegovo bolezen novo ime, daljše od prejšnjega. Teh imen ni razumel niti sam niti kdorkoli drug, uporabljal pa jih je zato, da je ljudem vlival strah.

Tako sta minila dva meseca, ne da bi kdo vedel, kaj je ubogemu možu. Ker mu tudi ta zdravnik ni prav nič pomagal, so poiskali drugega in nato še enega, dokler niso nazadnje preizkusili vseh zdravnikov v grofiji. Za to so porabili veliko denarja in morali prodati del živine, da so jih lahko plačali.

Pol leta so mu tako klicali zdravnike in zdravniki so mu dajali zdravila, ubogi mož, ki je bil prej rejen in krepak, pa je postajal vse bolj suh in shujšan, dokler ni bilo na njem nič več mesa, temveč le še koža in kosti.

Nazadnje je tako oslabel, da je komaj hodil. Izgubil je tek in le z veliko muko je pogoltnil košček mehkega kruha ali požirek mleka. Vsi so govorili, da bi bilo zanj bolje, ko bi umrl, in nič čudnega ni bilo v tem, saj je bil videti kakor senca človeka.

Nekega dne je sedel na stolu pred hišnimi vrati in se grel na soncu. Vsi domači so odšli in ostal je sam. Tedaj je do vrat prišel ubog starček, ki je hodil od kraja do kraja in prosil miloščino. Prepoznal je gospodarja, ki je sedel na stolu, čeprav se je ta tako spremenil in tako shiral, da ga je bilo komaj mogoče spoznati. »Spet sem prišel v božjem imenu prosit miloščine,« je rekel revež. »Toda, za božjo voljo, gospodar, kaj se vam je zgodilo? Saj niste več isti človek, ki sem ga videl pred pol leta, ko sem bil zadnjič tukaj. Bog vam pomagaj!«

»Oh, Séumas,« je rekel bolnik, »sam ti ne bi znal povedati, kaj me je doletelo. Nekaj pa vem: ne bom več dolgo na tem svetu.«

»Žal mi je, da vas vidim takega,« je rekel berač. »Ali mi ne morete povedati, kako se je začelo? Kaj so rekli zdravniki?«

»Zdravniki!« je vzkliknil bolnik. »Prekleti naj bodo! Ničesar ne vedo. A ne bi smel preklinjati, ko sem tako blizu smrti. Fuj jih bodi, prav ničesar ne znajo!«

»Morda pa bi vam jaz lahko pomagal,« je rekel berač, »če mi poveste, kaj vam je. Pravijo, da se spoznam na bolezni in na zelišča, ki jih zdravijo.«

Bolnik se je zasmejal. »V vsej grofiji ni zdravnika,« je rekel, »ki me ne bi bil že obiskal. Skoraj vso živino s kmetije sem prodal, da sem jih lahko plačeval! Pa mi niti eden ni prav nič pomagal. Vendar ti bom povedal, kako se mi je vse skupaj začelo.« Nato mu je opisal vse bolečine, ki jih je čutil, in vse, kar so mu bili predpisali zdravniki.

Berač ga je pazljivo poslušal, in ko je bolnik končal pripoved, ga je vprašal: »Kakšno pa je bilo tisto zemljišče, na katerem ste zaspali?«

»Travnik je bil,« je odgovoril bolnik, »vendar prav takrat sveže pokošen.« »Je bil moker?« je vprašal berač. »Ne,« je odgovoril mož.

»Je skozenj tekel potoček ali kakšna voda?« je vprašal berač. »Je,« je rekel mož. »Ali lahko vidim tisti travnik?« »Seveda ga lahko. Takoj ti ga bom pokazal.«

Vstal je s stola in se, čeprav je bil tako slaboten, počasi privlekel do kraja, kjer je tistega popoldneva zaspal. Berač si je dolgo ogledoval prostor, nato pa se sklonil k tlom in s povešenim trupom in sklonjeno glavo hodil sem in tja ter brskal med travo in zelišči. Nazadnje se je vzravnal in rekel: »Tako je, kakor sem mislil.« Nato se je spet sklonil in nadaljeval iskanje. Ko je drugič dvignil glavo, je držal v roki drobno zeleno zel. »Ali vidite tole?« je vprašal. »Kjerkoli na Irskem raste ta rastlina, je v bližini tudi alp-luachra. In vi ste pogoltnili alp-luachro.«

»Kako pa ti to veš?« je vprašal bolnik. »Če bi bilo res tako, bi mi zdravniki to menda že zdavnaj povedali.«

»Bog vam daj pamet, pustite zdravnike pri miru,« je rekel berač. »Saj niso drugega kakor trop bedakov. Še enkrat vam povem in verjemite mi: pogoltnili ste alp-luachro. Ali niste sami rekli, da ste prvi dan bolezni čutili, kako vam nekaj poskakuje po trebuhu? To je bila alp-luachra. Ker ji je bil vaš trebuh sprva tuje bivališče, je bila nemirna in je tekala sem ter tja. Ko pa je bila nekaj dni v njem, se je umirila in si uredila udoben dom. Zato ste zdaj tako suhi: vse, kar pojeste, ta alp-luachra pobere zase. In sami ste mi povedali, da imate bok otečen. Prav na tisti strani prebiva ta grda stvar.«

Mož mu sprva ni verjel, toda berač mu je še naprej prigovarjal in dokazoval, da govori resnico. Ko sta se žena in hči vrnili domov, je enako razložil tudi njima, in obe sta mu rade volje verjeli.

Bolnik sam še vedno ni verjel, toda vsi so mu toliko prigovarjali, da so ga nazadnje pregovorili. Dovolil jim je, da hkrati pokličejo tri zdravnike in jim povedo to novo razlago. Vsi trije so prišli skupaj, in ko so slišali, kaj govori berač in kaj pripovedujeta ženski, so se zasmejali in rekli, da so vsi skupaj navadni bedaki. Gospodar, so pojasnili, trpi za nečim povsem drugim, in ime, ki so ga tokrat dali njegovi bolezni, je bilo vsaj dvakrat ali trikrat daljše od prejšnjih. Ubogemu možu so pustili steklenico ali dve zdravila in odšli, med potjo pa se posmehovali ženskama, ki sta trdili, da je pogoltnil alp-luachro.

Ko so odšli, je berač rekel: »Prav nič se ne čudim, da se vam zdravje ne izboljša, če vas zdravijo taki bedaki. Na vsem Irskem je zdaj en sam zdravnik, ki vam lahko pomaga: Mac Diarmada, princ iz Coolavina, na obrežju jezera Lough Gara. To je najboljši zdravnik v Connachtu in v vseh petih irskih pokrajinah.« »Kje pa je Lough Gara?« je vprašal bolnik. »Tam spodaj, v grofiji Sligo. Veliko jezero je in princ živi na njegovem bregu,« je odgovoril berač. »Če boste poslušali moj nasvet, se boste odpravili tja, saj je to vaša zadnja možnost. Vi, gospodinja,« je dodal in se obrnil k njegovi ženi, »pa bi ga morali prisiliti, da gre, če hočete, da vaš mož ostane živ.«

»Storila bi vse, kar bi ga rešilo,« je rekla žena. »Potem ga pošljite k princu iz Coolavina,« je odgovoril berač. »Tudi sam bi storil vse, da bi ozdravel,« je rekel bolnik, »saj vem, da ne bom več dolgo živel na tem svetu, če se ne najde kaj, kar bi mi pomagalo in olajšalo trpljenje.«

»Potem pojdite k princu,« je rekel berač. »Oče, storiti moraš vse, za kar misliš, da ti bo pomagalo,« je dodala hči. »Nič drugega mu ne more koristiti, kakor da gre k princu,« je vztrajal berač.

Tako so se prepirali in pregovarjali do noči. Beraču so pripravili ležišče v skednju, zjutraj pa je spet začel prigovarjati, da bi morali k princu. Žena in hči sta mu pritrjevali in nazadnje so bolnika le pregovorili. Rekel je, da bo šel, hči pa je obljubila, da ga bo spremljala in skrbela zanj. Berač je dejal, da pojde z njima, da jima bo kazal pot. »Jaz pa bom,« je rekla žena, »skoraj umrla od skrbi, ko bom čakala na vašo vrnitev.«

Pripravili so konja, ga vpregli v voz ter vzeli s seboj hrane za teden dni: kruha, slanine in jajc. Nato so se odpravili. Prvi dan niso mogli daleč, saj je bil bolnik tako slaboten, da ni prenesel tresenja voza. Drugi dan mu je bilo precej bolje. Tisto noč so vsi prenočili pri nekem kmetu ob cesti, zjutraj pa spet nadaljevali pot. Tretjega dne popoldne so prispeli do prinčevega bivališča. Na obali jezera je med drevjem stala njegova lepa, s slamo krita hiša.

Konja in voz so pustili v vasici blizu prinčevega doma, nato pa skupaj peš odšli do hiše. Vstopili so v kuhinjo in vprašali, ali bi lahko govorili s princem. Služabnik je povedal, da pravkar obeduje, morda pa bo prišel, ko bo končal.

Prav tisti hip je vstopil princ sam in jih vprašal, kaj želijo. Bolnik je vstal in rekel, da je prišel prosit njegovo milost za pomoč, nato pa mu je povedal vso zgodbo. »Ali mi vaša milost lahko kakorkoli pomaga?« je vprašal, ko je končal pripoved.

»Vsekakor se bom potrudil zate, saj si prišel tako daleč, da bi me videl. Sramota bi bila, ko ne bi storil vsega, kar morem. Pridi gor v izbo. Res je, kar ti je povedal ta starec. Pogoltnil si alp-luachro ali kaj podobnega. Pridi z menoj gor.«

Odpeljal ga je v izbo. Tisti dan je imel za kosilo velik kos nasoljene govedine. Odrezal je debelo rezino, jo položil na krožnik in jo dal ubogemu možu, naj jo poje.

»Ojoj! Kaj pa počnete, vaša milost?« je vzkliknil bolnik. »Že tri mesece nisem pojedel toliko mesa. Nobenega teka nimam in ničesar ne morem jesti.«

»Molči, človek,« je rekel princ. »Pojej, če ti tako pravim.« Ubogi mož je pojedel, kolikor je mogel, ko pa je odložil nož in vilice, ga je princ prisilil, da ju je znova vzel v roke in nadaljeval. Tako ga je silil jesti, dokler ni bil že tik pred tem, da poči. Nazadnje ne bi mogel pogoltniti niti grižljaja več, pa če bi mu kdo ponudil sto funtov.

Ko je princ videl, da ne more več ničesar pogoltniti, ga je odpeljal iz hiše. Hčeri in staremu beraču je naročil, naj jima sledita. Moža je peljal na lep zelen travnik pred hišo, skozi katerega je tekel potoček.

Pripeljal ga je na breg potoka in mu naročil, naj leže na trebuh, drži glavo nad vodo ter odpre usta, kolikor more, tako da se bodo skoraj dotikala gladine. »Potem pa mirno leži in se, pri svoji duši, nikar ne premakni,« je rekel, »pa boš videl, kaj se ti bo zgodilo.«

Ubogi mož je obljubil, da bo pri miru. Iztegnil se je po travi, držal odprta usta nad potokom in negibno obležal.

Princ se je umaknil za kakšnih pet korakov ter potegnil hčer in starca s seboj. Zadnje besede, ki jih je namenil bolniku, so bile: »Dobro si zapomni: pri svoji duši se ne premakni, pa naj se zgodi karkoli.«

Ubogi mož ni ležal tako niti četrt ure, ko se je nekaj v njem začelo premikati. Začutil je, kako se mu nekaj vzpenja po grlu, nato pa spet zdrsne nazaj. Trikrat ali štirikrat zapored je prišlo navzgor in se spet vrnilo. Nazadnje je prilezlo do ust in obstalo na konici njegovega jezika, vendar se je ustrašilo in se spet umaknilo. Čez nekaj časa je drugič prišlo gor, obstalo na jeziku in nazadnje skočilo v vodo. Princ ga je ves čas pozorno opazoval in zaklical: »Še se ne premikaj!« saj je mož že hotel vstati.

Ubožec je moral znova odpreti usta in ostati v istem položaju. Komaj minuto je tako ležal, ko mu je po grlu na enak način prilezla druga živalca. Tudi ta se je nekajkrat umaknila, kakor bi jo bilo strah, nazadnje pa je kakor prva prišla do ust in obstala na konici jezika. Ko je pod seboj zavohala vodo, je skočila v potok.

Princ se je zasmejal in rekel: »Zdaj jih žeja. Sol v govedini je opravila svoje. Zdaj bodo začele padati ven.« Še preden je do konca izgovoril te besede, je tretja živalca s pljuskom padla v vodo. Trenutek za njo je skočila še ena, nato spet ena, dokler niso našteli pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst živalc.

»Zdaj jih je ducat,« je rekel princ. »To je zarod, stara mati pa še ni prišla.« Ubogi mož je spet hotel vstati, a princ mu je zaklical: »Ostani, kjer si! Mati še ni prišla.«

Mož je ostal, kakor je bil, vendar ni prišlo nič več. Ležal je tako še več kot četrt ure. Celo princ je postajal nemiren, saj se je bal, da se stara alp-luachra sploh ne bo premaknila. Ubogi mož je bil tako utrujen in slaboten, da je hotel raje vstati, kakor še naprej ležati. Kljub vsemu, kar mu je princ govoril, se je že dvigal, ko ga je princ zgrabil za eno nogo, berač pa za drugo, in ga proti njegovi volji zadržal na tleh.

Še četrt ure so čakali, ne da bi kdo spregovoril. Potem je ubogi mož spet začutil, kako se mu nekaj premika v boku, tokrat sedemkrat huje kakor prej. Komaj se je zadržal, da ni zakričal. Tisto v njem se je dolgo premetavalo in zdelo se mu je, da mu od znotraj trga telo. Nato se je začelo vzpenjati, prišlo do ust in se spet umaknilo. Nazadnje je prilezlo tako daleč, da je ubogi mož vtaknil v usta dva prsta in ga skušal zgrabiti. A še hitreje, kakor je vtaknil prsta v usta, se je stara alp-luachra umaknila. »Oh, ti nesrečnik!« je vzkliknil princ. »Zakaj si to storil? Ali ti nisem rekel, da se ne smeš premakniti? Če spet pride gor, bodi čisto pri miru.« Počakati so morali še pol ure, saj se je stara mati prestrašila in si ni upala na plano. Nazadnje pa je vendarle znova prišla navzgor. Morda je bila prehudo žejna in se ni mogla več upirati vabljivemu vonju vode, morda pa je pogrešala otroke, ki so jo zapustili. Kakorkoli že, prilezla je do njegovih ust in tako dolgo stala na jeziku, da bi človek lahko preštel do osemdeset. Nato je kakor njeno potomstvo pred njo skočila v vodo, le da je bil njen pljusk sedemkrat glasnejši od pljuskov njenih mladičev.

Princ in oba druga so vse to tako zbrano opazovali, da so si komaj upali dihati, saj so se bali, da bi prestrašili

grdo žival. Brž ko je skočila v vodo, so moža potegnili nazaj in mu pomagali na noge.

Tri ure ni mogel spregovoriti niti besede. Ko je naposled spregovoril, pa je najprej rekel: »Čisto drug človek sem.« Princ ga je obdržal v svoji hiši še štirinajst dni, skrbno pazil nanj in ga dobro hranil. Potem ga je pustil domov s hčerjo in beračem, za plačilo pa ni hotel sprejeti niti penija.

»Ljubše mi je od desetih funtov na dlani,« je rekel, »da se je moje zdravljenje tako dobro obneslo. Bog ne daj, da bi od tebe vzel en sam peni ali pol penija. Že tako si preveč zapravil za zdravnike.«

Tako hvaležen je bil ubogemu beraču, da ga je obdržal v svoji hiši vse do njegove smrti. In dokler je bil sam živ, ni nikoli več legel na zeleno travo. Pa še nekaj: če ga je doletela bolezen ali slabost, ni klical zdravnikov, kar pravzaprav ni bilo nič čudnega!