Prevod
Na skalni ploščadi, kjer danes stoji Catskill Mountain House in od koder se odpira eden najlepših razgledov na svetu, si je stari poglavar Shandaken postavil vigvam — zmotno je namreč misliti, da je barbarom lepota tuja — in tam so njegovi bojevniki snubili njegovo hčer Lotowano. Ona pa je ostala zvesta zaobljubi, ki si jo je v mladosti izmenjala z mladim poglavarjem Mohawkov. Med snubci je bil še posebej nadležen Norsereddin, ponosen, čemeren mož temnih potez, tujec med rdečekožci, ki je trdil, da je potomec egipčanskih kraljev. Živel je sam ob potoku Kaaterskill in se le redko prikazal v naselbinah belcev.
Med enim njegovih obiskov v Catskillu je neki Nizozemec, ki je posedal po krčmah, z njim stavil za tisoč zlatih kron, da ne more osvojiti Lotowane. Norsereddin se je, podžgan tako od pohlepa kakor od strasti, znova lotil obleganja njenega srca. A dekle ga še vedno ni hotelo poslušati in Shandaken mu je svetoval, naj se zadovolji z nasmehi drugih deklet. To je Egipčana tako razjezilo, da je napadel poglavarja, zato so ga z udarci pregnali iz tabora. Toda na dan Lotowanine poroke z Mohawkom se je vrnil in s sladkimi besedami prosil, da bi smel nevesti podariti dragulj v dokaz, da je v sebi zatrl ljubosumje in zlobo. Dekle je sprejelo lepo skrinjico, ki ji jo je ponudil, in odmaknilo pokrov; tedaj je sprožila vzmet, ki ji je v roko zasadila nanjo pritrjeni strupnik kače. Strup je bil močan in čez nekaj minut je Lotowana mrtva obležala pred moževimi nogami.
Čeprav je Egipčan izginil v gozd takoj, ko je dekle sprejelo njegovo zahrbtno darilo, se je dvajset bojevnikov pognalo za njim. Dohiteli so ga na Kalkbergu in ga privlekli nazaj na skalo, kjer sta oče in mož objokovala dekletovo prezgodnjo smrt. Le nekaj čevljev od roba prepada so nakopičili grmado dračja, nanjo privezali ujetnika in jo prižgali z baklo. S kriki zmagoslavja so plesali okoli nje, medtem ko so nesrečnikovi kriki odmevali od skalnih sten. Žalujoče pleme je mrtvo dekle pokopalo, Norsereddinov pepel pa prepustilo vetru, da ga je raznesel. Na dan svojega maščevanja je Shandaken zapustil staro bivališče in odtlej njegovi taborni ognji niso nikoli več pobliskavali na pobočju Ontiore.
