Nes, Dejanira in Herkulova smrt

Besedilo

Nes, Dejanira in Herkulova smrt

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Tako je dejal, in nimfa, po Dianini šegi prepasana, ena izmed strežnic, z lasmi, razpuščenimi na obe strani, je pristopila in v prebogatem rogu prinesla vso jesen ter sladico, blagodejne sadeže. Zasije dan, in ko prvi sončni žarki oplazijo vrhove, mladeniči odidejo: ne čakajo namreč, da se reke umirijo in spet spokojno stečejo ter da vse vode upadejo. Aheloj je svoj divji obraz in glavo z odtrganim rogom skril sredi valov.

Pa vendar ga je potrla le izguba odvzetega okrasa, vse drugo mu je ostalo nepoškodovano; tudi izgubo na glavi zakriva z vrbovim listjem ali s trstjem, položenim nanjo. Tebe pa, divji Nes, je strast do iste mladenke pogubila, ko ti je leteča puščica prebodla hrbet. Ko se je namreč Jupitrov sin z novo ženo vračal v rodno mesto, je prišel do deročih voda Evena. Reka je bila obilnejša kot navadno, narasla od zimskega deževja, polna vrtincev in neprehodna.

K njemu, ki zase ni poznal strahu, skrbel pa je za ženo, je pristopil Nes, močnih udov in vešč rečnih plitvin, ter rekel: »Z mojo pomočjo bo na onem bregu pristala tale, Alkid. Ti pa uporabi svojo moč in plavaj!« In Aonijec je Kalidonko, bledo od strahu, trepetajočo pred reko in pred Nesom samim, izročil Nesu. Nato je, kakršen je bil, obtežen s tulom in levjo kožo (kajti kij in ukrivljeni lok je že vrgel na drugi breg), dejal: »Ko sem že začel, naj premagam še to reko!« Ne omahuje in ne išče, kje je reka najmirnejša, in prezirljivo zavrača pomoč toka, ki bi ga odnesel s seboj.

Že je dosegel breg in pobiral lok, ki ga je vrgel čez, ko je prepoznal ženin glas; Nesu, ki je nameraval izdati zaupanje, zavpije: »Kam te žene prazno zaupanje v hitrost nog, nasilnež? Tebi govorim, dvopostavni Nes! Poslušaj in ne kradi, kar je moje! Če te ne gane nobeno spoštovanje do mene, bi te vsaj očetovo vrtenje na kolesu lahko odvrnilo od prepovedane združitve.

Vendar mi ne uideš, čeprav zaupaš svoji konjski moči: z rano te dohitim, ne z nogami.« Zadnje besede potrdi dejanje: izstreljena puščica prebode bežeči hrbet, in kljukasta železna ost štrli iz prsi. Brž ko jo izvleče, iz obeh odprtin brizgne kri, pomešana s pogubnim lernejskim strupom. Nes jo prestreže in si reče: »Ne bom umrl nemaščevan,« nato pa oblačilo, namočeno v toplo kri, podari ugrabljeni ženi, češ da bo z njim obudila ljubezen.

Dolgo je trajalo vmesno obdobje, in dela velikega Herkula so napolnila svet in nasitila mačehino sovraštvo. Ko se je kot zmagovalec vrnil iz Ojhalije, je na Kenejskem rtu pripravljal zaobljubljeno daritev Jupitru; tedaj pa je zgovorna Govorica že dosegla tvoja ušesa, Dejanira, ona, ki resnici tako rada dodaja laži in se iz neznatne iskrice s svojimi izmišljotinami razrašča: da Amfitrionovega sina prevzema strast do Iole.

Ljubeča žena verjame in se, prestrašena zaradi novice o novi ljubezni, sprva prepusti solzam ter z jokom izliva svojo žalost, nesrečnica; nato pa reče: »Čemu vendar jočem? Tekmica se bo teh solz veselila. Ker bo prišla, moram pohiteti in nekaj ukreniti, dokler še smem in dokler druga še ne zaseda najine spalnice. Naj se pritožim ali molčim? Naj se vrnem v Kalidon ali ostanem?

Naj zapustim hišo ali se vsaj postavim po robu? Kaj če se spomnim, Meleager, da sem tvoja sestra, in se drznem strašnega dejanja ter z zakolom tekmice pokažem, kaj zmoreta krivica in ženska bolečina?« Misli jo ženejo v različne smeri; med vsemi možnostmi se odloči poslati oblačilo, prepojeno z Nesovo krvjo, da bi usihajoči ljubezni povrnilo moč. In Lihu, ki ničesar ne sluti, izroči, tudi sama ne vedoč, kaj mu izroča, svojo prihodnjo nesrečo ter mu z ljubeznivimi besedami, nesrečnica, naroči, naj darilo preda njenemu možu. Nevedni junak ga sprejme in si čez ramena ogrne strup lernejske pošasti.

Prvim plamenom je daroval kadilo in molitvene besede ter iz daritvene skodele izlival vino na marmorne oltarje: pogubna moč se je ogrela, vročina jo je sprostila in na široko se je razlila po Herkulovih udih. Dokler je mogel, je s svojo običajno hrabrostjo zatiral stok; ko pa je trpljenje premagalo njegovo vzdržljivost, je odrinil oltarje in s kriki napolnil gozdnato Ojto.

Brez odlašanja skuša raztrgati smrtonosno oblačilo: kjer ga vleče, vleče za njim tudi kožo, in, groza je povedati, bodisi se oklepa udov, tako da ga zaman skuša odtrgati, bodisi razgalja razmesarjeno meso in velike kosti. Sama kri sika, kakor razbeljena kovinska plošča, potopljena v hladno vodo, in vre od žgočega strupa. Trpljenju ni konca: požrešni plameni mu srkajo drobovje, temno moder znoj mu teče po vsem telesu, ožgane kite pokajo; in ko mu skrita trohnoba razkraja kostni mozeg, dvigne dlani proti zvezdam ter vzklikne: »Naslajaj se ob moji nesreči, Saturnova hči, naslajaj se in glej z višav to pogubo, okrutnica,

ter nasiti svoje divje srce! Če pa sem vreden usmiljenja celo sovražniku, torej tebi, mi vzemi dušo, izmučeno od strašnih muk, osovraženo dušo, rojeno za trpljenje: to bo zame darilo; takšne darove se spodobi dajati mačehi. Sem torej zaman premagal Buzirisa, ki je templje skrunil s krvjo tujcev, in Anteju odvzel hrano, ki mu jo je dajala njegova divja mati? Mar me ni prestrašila trojna postava iberskega pastirja niti tvoja trojna postava, Kerber?

Mar niste ve, moje roke, zgrabile rogov mogočnega bika? Mar ne pričajo o vašem delu Elida, Stimfalske vode in Partenijski gaj? Mar ni vaša moč prinesla pasu, okrašenega s termodontskim zlatom, in jabolk, ki jih je stražil nikoli speči zmaj? Mar se mi niso zaman upirali kentavri in merjasec, ki je pustošil po Arkadiji? Mar ni bilo hidri zaman, da je ob vsaki izgubi rasla in si podvajala moč?

In kaj še? Videl sem Tračanove konje, rejene s človeško krvjo, in jasli, polne razmesarjenih teles; ko sem jih videl, sem jasli razdejal, gospodarja in konje pa pobil. Te roke so zadavile nemejsko zver, na tem vratu sem nosil nebo. Izmučena od ukazovanja je okrutna Jupitrova žena; jaz sem neutrudno izvrševal njene ukaze. Zdaj pa me je zadela nova poguba, ki se ji ni mogoče upreti ne s hrabrostjo ne s puščicami ne z orožjem. V globini pljuč se mi razrašča požrešni ogenj in se hrani z vsemi udi.

Evristej pa je zdrav! — In še so ljudje, ki lahko verjamejo, da bogovi obstajajo!« Tako je dejal in ranjen korakal po visoki Ojti kakor bik, ki v telesu nosi zarite lovske sulice, tisti, ki ga je ranil, pa je pobegnil. Pogosto bi ga videl stokati, pogosto rjoveti, pogosto znova skušati raztrgati vse oblačilo, podirati debla in se jeziti na gore ali iztegovati roke proti nebu, očetovemu domovanju.

Glej, zagleda trepetajočega Liha, skritega v skalni votlini, in ker je bolečina vso njegovo moč zgostila v bes, reče: »Si mi ti, Liha, prinesel smrtonosni dar? Boš ti povzročitelj moje smrti?« Ta trepeta in se boji, bled ter plaho izgovarja besede opravičila. Medtem ko govori in hoče z rokami objeti njegova kolena, ga Alkid zgrabi, ga trikrat ali štirikrat zavrti in ga z močjo, večjo od lučalnika, vrže v evbojske valove.

Med letom skozi zračne višave je otrdel; in kakor pravijo, da dež v ledenih vetrovih zmrzne in se spremeni v sneg, vrtinčeni sneg pa se iz mehke snovi strdi in zgosti v čvrsto točo, tako se je, vržen z močnimi rokami skozi praznino, od strahu povsem brez krvi in brez sleherne vlage, spremenil v trd kremen, kakor pripoveduje davnina. Še danes iz globokega evbojskega morja štrli majhna čer in ohranja sledove človeške postave; mornarji si ne upajo stopiti nanjo, kakor da bi čutila, in jo imenujejo Liha. — Ti pa, slavni Jupitrov potomec, potem ko so posekali drevesa, ki jih je nosila strma Ojta,

in jih zložili v grmado, ukažeš Poantovemu sinu, naj odnese lok, prostorni tul in puščice, ki bodo še enkrat videle trojansko kraljestvo. On podtakne ogenj; in ko grmado zajamejo požrešni plameni, na vrh nakopičenega lesa razgrneš nemejsko kožo in ležeš, z vratom oprtim na kij, z enakim izrazom na obrazu, kakor če bi kot gost počival med čašami, polnimi vina, z vencem na glavi.

Že je mogočen plamen, razširjen na vse strani, bučal in segal po brezskrbnih udih junaka, ki ga je preziral; bogovi so se zbali za branilca zemlje. Saturnov sin Jupiter je začutil njihov strah in jim z vedrim obrazom rekel: »Vaš strah mi je v veselje, nebeščani, in iz vsega srca se radujem, da me imenujejo vladarja in očeta hvaležnega ljudstva in da tudi vaša naklonjenost varuje mojega potomca.

Čeprav mu to izkazujete zaradi njegovih neizmernih dejanj, sem vam tudi sam dolžan hvaležnost. A naj vaših zvestih src ne vznemirja prazen strah: ne bojte se ojtskih plamenov! On, ki je vse premagal, bo premagal tudi ogenj, ki ga gledate, in Vulkanovo moč bo občutil le v tistem delu, ki ga je prejel od matere: kar je dobil od mene, je večno, nedotakljivo, varno pred smrtjo in nepremagljivo za vsak plamen.

Ko bo ta del opravil svoje na zemlji, ga bom sprejel v nebeške višave, in prepričan sem, da se bodo mojega dejanja veselili vsi bogovi. Če pa bo komu nemara žal, da je Herkul postal bog, in mu ne bo privoščil podeljene nagrade, bo vendar vedel, da si jo je zaslužil, in bo to, čeprav nerad, priznal.« Bogovi so pritrdili; tudi njegova kraljevska žena je, kot se je zdelo, vse drugo prenesla brez nejevolje, ob zadnjih Jupitrovih besedah pa se ji je obraz pomračil in videlo se je, da jo boli namig nanjo.

Medtem je Mulciber že uničil vse, kar je mogel požreti plamen, in Herkulova podoba ni bila več prepoznavna; ničesar ni ohranil od materine podobe, le Jupitrove poteze. In kakor se pomlajena kača, ko odvrže staro kožo, rada razbohoti in zasije s svežimi luskami, tako je Tirintijec, ko je odložil smrtne ude, zaživel v svojem boljšem delu, postal na pogled večji in s svojo vzvišeno dostojanstvenostjo zbujal spoštovanje.

Vsemogočni oče ga je ponesel med votle oblake in ga s četverovprego popeljal med bleščeče zvezde.