Prevod
Ralph Sutherland, ki je na začetku prejšnjega stoletja živel v kamniti hiši miljo od Leedsa v gorovju Catskills, je bil čemeren in nasilen človek. Njegova služabnica, škotsko dekle, je bila tako rekoč sužnja, saj je morala zanj delati brez plačila, dokler mu ne bi povrnila denarja, ki ga je zanjo odštel za pot v to deželo. Naveličana suženjstva in gospodarjevih izbruhov je deklica pobegnila. Mož se je besen pognal za njo in ni prišla daleč, ko jo je Sutherland dohitel, ji zapestja privezal h konjevemu repu in se odpravil proti domu. Pozneje je prisegal, da se je deklica spotaknila ob konjeve noge in žival tako prestrašila, da je podivjano planila naprej, ga vrgla iz sedla in služabnico do smrti potolkla ob skale in drevesa. Toda sosedje, ki so vedeli, kako zlobno je znal pobesneti, so prej verjeli, da je sam pognal konja v galop, da bi deklico za kazen nekaj časa vlekel za seboj, nato pa ga ustavil, še preden bi ji prizadejal hujše poškodbe. Na podlagi te domneve so ga prijeli, mu sodili in ga obsodili na smrt na vislicah.
Zaradi nezanesljivosti posrednih dokazov in prošenj obsojenčevih vplivnih sorodnikov je sodišče odložilo izvršitev kazni do njegovega devetindevetdesetega leta. Vendar mu je naložilo, da mora, dokler je na prostosti na podlagi lastnega zagotovila, okoli vratu nositi obešalsko zanko in se vsako leto enkrat zglasiti pred sodniki v Catskillu, da bi dokazal, da nosi svoje znamenje sramote in ne pozablja na svoj zločin. To sodbo je spoštoval in še nedavno so živeli ljudje, ki so trdili, da se ga spominjajo, kako je hodil naokrog s svileno vrvico, zavozlano okoli vratu. Vedno je bil sam, le redko je spregovoril, njegova osornost in oblastnost pa sta izginili. Le kadar so ga otroci vprašali, čemu ima vrv okoli vratu, so mu ustnice zadrhtele, nato pa je odhitel proč. Po mraku so se ljudje njegove hiše izogibali, kajti opravljivci so pripovedovali, da vsako noč mimo nje hodi vreščeča ženska, privezana k repu velikanskega konja z ognjenimi očmi in kadečimi se nozdrvmi; da so tam našli okostnjak v mrtvaškem prtu; da so na njegovem vrtnem zidu videvali nenavadno bitje, nekoliko podobno ženski, ki so mu iz konic prstov sijale luči in se je smejalo z nezemeljskim smehom; in da mu domače živali z ječanjem in tuljenjem pod njegovimi okni očitajo njegov zločin.
Za te vraže je vedel, a ko so mu jih omenjali, ni kazal ne žalosti ne prezira in ni odgovarjal. Leta so minevala. Z vsakim letom je postajal še bolj zadržan in osamljen in nekateri so začeli šepetati, da si bo sam izbral pot s tega sveta, drugi pa so odgovarjali, da se človek, ki mu je usojeno viseti, ne bo nikoli utopil. Toda nastala je nova republika; sprejeli so nove zakone; na sodniške stole so sedli novi sodniki, da bi jih izvajali. Tako na devetindevetdeseti rojstni dan Ralpha Sutherlanda ni bilo nikogar, ki bi ga obtožil ali izvršil sodbo. Živel je še eno leto in umrl leta 1801. Toda ali vrvice ni nikoli snel iz navade ali pa zato, da bi se kaznoval in kesal? Ko je namreč izdihnil, čeprav v lastni hiši, mu je vrat še vedno obdajala obešalska vrv.
