Waltey

Waltey

Katekizem

Cuentos de la Patria

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo Bazán
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Katekizem

Vir
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Avtor
Emilia Pardo Bazán
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
6 min branja
Obseg
5 strani
Naslov izvirnika
020 El catecismo

O izvirniku

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos

Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.

Besedilo

Katekizem

Družinski večeri so trajali do desetih in Angelito je vselej izbarantal še pet minut ali četrt ure, saj se je upiral odhodu v posteljo kakor vsi otroci med šestim in sedmim letom, ko se v njih začenja svitati razum. Medtem ko je Rosario, njegova mati, brez naglice šivala in tu in tam dvignila lepo počesano glavo ter nasmejani obraz, ki ga je materinstvo tako rekoč zaoblilo in omehčalo, je Carlos, njegov oče, poučeval dečka. »Saj bi sicer zapravljal čas v kavarni …« je navadno odgovarjal, kakor bi se opravičeval, kadar so ga prijatelji na ulici zbadali in mu kar naravnost zabrusili: »Že vemo, da si postal učitelj začetnega pouka …«

V resnici se je Carlos navadil teh učnih ur in sladke domačnosti tako preživetih večerov, med zaljubljeno, zadovoljno ženo in zgodaj dozorelim, bistrim otrokom, željnim učenja. Zunaj je vztrajno padal dež, žvižgal veter ali pa je mraz oklepal ulični tlak; znotraj je svetilka prijazno svetila skozi starinske čipke senčnika, v kaminu je mirno gorelo in prijetno, spokojno ozračje sobice se je širilo v sosednjo spalnico, gnezdo miru in nežnosti, tako drugačno od mračnih, smrdljivih brlogov, v katerih so navadno tičali Carlosovi pajdaši — prav tisti, ki so se imeli za velike razuzdance in se na skrivaj posmehovali očetu, ki je poučeval svojega sina.

Tisti večer je bil Angelito uporen, raztresen in pri pouku ni poslušal. Pri branju je požrl polovico besed, in ko se je moral vrniti ter ponoviti izpuščeno, je njegov glasek dobil tiste razdražene, vreščeče tone, ki izdajajo otroško jezo. Pri pisanju je našobil ustnice kakor v trobento, krčevito stisnil peresnik, napravil na papirju več kot ducat črnilnih pack, nazadnje pa s sunkovitim gibom treščil s peresom, da je črnilo brizgnilo vse do materinega belega šivanja; mati je presenečeno in nejevoljno vzkliknila. Carlos je pogledal ženo, zmajal z glavo in se dotaknil čela, kakor bi hotel reči: »Ne vem, kaj je danes s tem otrokom.« Rosario je vstala, vzela dečka v naročje in ga začela zaskrbljeno materinsko izpraševati. »Kaj ti je, srček? Te kaj boli? Si zaspan? Te boli tukaj, tukaj?« Božala ga je po licih in sencih ter tipala, ali bo začutila ogenj vročice. Otrok tako hitro zboli!

Ker ni zaznala ne vročine ne kakega drugega skrb vzbujajočega znamenja, je Rosario spregovorila z globljim, strožjim glasom. — Priden boš … Saj veš, da ne maram muhastih otrok … Ubogi očka bo zbolel, če ga boš jezil; potem boš moral ti skrbeti zanj in mu nositi zdravila v posteljo … Daj, Angel, dokončajta pouk; še katekizem moraš povedati …

Angel ni odgovoril, temveč je nepremično gledal v temen kot sobe. Napetost njegovega obrazka in negibnost oči, katerih modrina je bila prelivajoča se in prosojna, sta izdajali enega tistih bojev z mislimi, ki presegajo otroško starost in hkrati pustošijo po nežnih otroških možganih ter pospešujejo njihovo zorenje.

— Mama, — je naposled odgovoril zelo počasi, kakor bi govoril v snu, — ali strica Alejandra nikoli več ne bo? Mati se je zdrznila. Tudi Rosario je sredi domače sreče pogosto obšel spomin na brata, ki je bil s svojim polkom v vojni, in ji jo zastrupil s strahom, da bi prav tisto uro, ko sama počiva med čistimi rjuhami, blizu ljubečega objema, Alejandro lahko ležal z obrazom proti soncu, s prestreljenimi prsmi in za vselej zastekljenimi očmi.

— Ali strica Alejandra nikoli več ne bo, mama? — je ponovil deček s tistim otroškim glasom, ki napoveduje jok. — Prišel bo, če bo Bog dal, sinko moj, — je z zlomljenim glasom odgovorila mati in otroka stisnila k prsim.

— Kdaj bo prišel? Očka, kdaj? Ali bo prišel ta teden, povej? — Ne vem, ljubi moj, — je vzkliknil oče. — Pokaži no začetnico. Pozno je že, srček. — Ampak kdaj, očka? Zakaj pa ti ne veš?

— Ker dokler se vojna ne konča, srček moj … dokler se ne konča, stric Alejandro ne more priti. Dečkove turkizne oči so potemnele od zbranosti in silnega napora, da bi razumel.

— Kakšna pa je vojna? — je naposled vzkliknil. — Ljudje se bojujejo drug proti drugemu, da bi videli, kdo bo zmagal. — Dobri proti hudobnim, očka? — Da, dobri proti hudobnim.

— Stric Alejandro je dober, — je izjavil Angel. — In kako se bojujejo? — S puškami, z meči, s topovi. Otrok je zaploskal. — S seboj me moraš vzeti, očka. S seboj me moraš vzeti.

— Ubožček! — je zavzdihnil Carlos. — Vojna ni za otročiče. — Je za velike moške? — Da. — Zakaj pa potem ti nisi v vojni? Saj si velik, velik.

— Ker nisem vojak, — je rekel oče nejevoljno in nekoliko prizadeto, kakor da teh besed ne bi bil izrekel šestletni jeziček, ter nadaljeval s prepričevalnim glasom. — Stric Alejandro je vojak; saj veš, da ti je prišel pokazat uniformo. Vojaki se šolajo prav za to, da branijo domovino …

— Domovino … — je ponovil otrok, na katerega je napravil vtis poudarjeni in resni glas, s katerim je Carlos izgovoril to besedo. — Domovina … je to tukaj? — Tukaj … kje?

— V naši hišici. — Ne … se pravi, da … Naša hiša je v domovini, ampak domovina je veliko več … to so vse hiše, ki jih vidiš v mestu, in v drugih mestih, toliko, toliko jih je! Pa tudi zemlja in gozdovi in vasi in Madrid in vse …

— In tudi cerkve? — je zamrmral Angel z glasom, s kakršnim je pred spanjem izgovarjal molitve. — Tudi. — In Marija? Nebeška mamica? — Tudi Marija; da, nebeška mamica je domovina.

— In stric Alejandro ima rad domovino? — Saj vidiš, — je vskočila Rosario, ne da bi skrivala ganjenost, ki ji je orosila oči. — Ubogi stric jo ima zelo rad. Tako zelo, da tvega, da ga ustrelijo in kar na lepem umre, pomisli. Moli, sinko moj, moli, da nam ne ubijejo strica.

Otrok je utihnil in se zatopil v naporno, skoraj boleče razmišljanje. — Ali tisti, ki ne gredo v vojno, nikoli ne umrejo? — je nazadnje vprašal in sledil niti svoje prezgodaj prebujene logike.

— Tudi oni umrejo. — Potem pa hočem iti v vojno, ko bom velik, — je odločno izjavil malček. — In hočem, da greš tudi ti, očka. Saj moramo nazadnje vsi umreti, kajne? Torej umreti za to … za to … Za nebeško mamico, za domovino!

Otrokovim besedam je sledila tišina. Starša sta se nemo spogledovala, prežeta s čudnim spoštovanjem, kakor da bi glas nedolžnega bitja prihajal iz drugih krajev, od nekod više. Čez nekaj trenutkov je Carlos rekel ženi:

— Daj ga spat. Že precej čez deset je. — Kaj pa lekcija iz katekizma? — Danes jo je že povedal, — je odgovoril oče in Angela vroče poljubil ob robu svetlih las.

Izvirnik

020 El catecismo

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Hasta las diez duraba la velada de familia, y Angelito regateaba siempre cinco minutos ó un cuarto de hora, refractario á acostarse, como todos los niños en la edad de seis á siete años, cuando empieza á alborear la razón. Mientras Rosario, la madre, cosía sin prisa, levantando de tiempo en tiempo su cabeza bien peinada, su cara sonriente, que la maternidad había redondeado y dulcificado por decirlo así, Carlos, el padre, daba lección al muchacho. «Si había de perder el tiempo en el café...» solía responder como excusándose, cuando los amigos, en la calle, le embromaban, soltándole á quemarropa: «Ya sabemos que te dedicas á maestro de primeras letras...»

La verdad era que Carlos se había acostumbrado á la lección, á la intimidad dulce de las noches pasadas así, entre la mujer enamorada y contenta y el niño precoz, inteligente, deseoso de aprender. Fuera, la lluvia caía tenaz, el viento silbaba, ó la helada endurecía las losas de la calle; dentro, la lámpara alumbraba cariñosa al través de los rancios encajes de la pantalla, la chimenea ardía mansamente, y la atmósfera regalada y tranquila del gabinete se comunicaba á la alcoba contigua, nido de paz y de ternura, tan diferente de las sombrías y hediondas madrigueras donde solían agazaparse los amigotes de Carlos,--los mismos que se creían unos calaverones y se burlaban solapadamente del padre profesor de su hijo.

Aquella noche Angelito estaba rebelde, distraído, desatento á la enseñanza. Al leer se había comido la mitad de las palabras, y obligado á volver atrás y repetir lo saltado, su vocecilla adquirió esos tonos irritados y chillones que delatan la cólera pueril. Al escribir hizo la trompeta con el hociquito, engarrotó el portaplumas, echó más de una docena de calamares en el papel, y por último estrelló la pluma en un movimiento precipitado, y la tinta saltó hasta la blanca labor de la madre, que exhaló un grito de sorpresa y enojo. Carlos miró á su mujer, y meneó la cabeza y se tocó la frente como significando: «No sé qué le pasa hoy á esta criatura.» Y Rosario, levantándose, cogió al rapaz en el regazo y le dirigió las inquietas interrogaciones maternales. «¿Qué tienes, vida? ¿Te duele algo? ¿Es sueño? ¿Es pupa aquí, aquí?» Y le acariciaba las mejillas y las sienes, tentando por si sorprendía el fuego de la calentura. ¡Enferma tan pronto un niño!

No encontrando calor ni ningún síntoma alarmante, Rosario engrosó y endureció la voz.

--Vas á ser bueno... Ya sabes que no me gustan los nenes caprichosos... El pobre papá se pondrá malito si le haces rabiar; después tienes tú que cuidarle á él y que llevarle las medicinas á la cama... Vamos, Angel, á concluir las lecciones; aún te falta por dar el Catecismo...

Angel, sin responder, miraba fijamente á un rincón obscuro del cuarto. La contracción de su carita, la inmovilidad de sus ojos de un azul fluído y transparente, delataban una de esas luchas con ideas superiores á la edad, que devastan y maduran á la vez el tierno cerebro de los niños.

--Mamá--respondió por fin muy despacio, como si hablase en sueños:--¿y el tío Alejandro, no viene nunca?

La madre se estremeció. El recuerdo del hermano que estaba en la guerra con su regimiento la asaltaba también á Rosario muchas veces en medio de su ventura doméstica, y se la envenenaba con el temor de que á la misma hora en que ella descansaba entre limpias sábanas, cerca de unos brazos amantes, pudiese Alejandro yacer cara al sol, con el pecho taladrado y las pupilas vidriadas para siempre.

--¿No viene nunca tío Alejandro, mamá?--repitió el chico con ese acento infantil que anuncia llanto.

--Vendrá si Dios quiere, hijo mío--respondió la madre con rota voz, apretando contra el seno á la criatura.

--¿Cuándo vendrá? Papá, ¿cuándo? ¿Vendrá esta semana, di?

--No sé, querido--exclamó el padre.--A ver, la cartilla. Que es tarde, muñeco.

--¿Pero cuándo? papá. ¿Por qué no lo sabes tú?

--Porque hasta que se acabe la guerra, mi cielo... hasta que se acabe, tío Alejandro no puede venir.

Los ojos de turquesa del niño se obscurecieron á fuerza de concentración y de ímprobo trabajo para entender.

--¿Cómo es la guerra?--exclamó por último.

--Pelear unos contra otros, á ver quién gana.

--¿Los buenos con los malos, papá?

--Sí; los buenos con los malos.

--Tío Alejandro es bueno--declaró Angel.--¿Y cómo pelean?

--Con fusiles, con espadas, con cañones.

El niño batió palmas.

--Me has de llevar, papá. Me has de llevar.

--¡Pobretín!--suspiró Carlos.--La guerra no es para chiquillos.

--¿Es para hombres grandes?

--Sí.

--Y entonces, ¿por qué no estás tú en la guerra? Tú eres grande, grande.

--Porque no soy militar--dijo el padre contrariado, algo mortificado, (como si aquellas palabras no las hubiese articulado una lengua de seis años,) y hablando para convencer.--Tío Alejandro es militar; ya sabes que vino á enseñarte el uniforme. Los militares estudian para eso, para defender á la patria...

--La patria...--repitió el niño, impresionado por el tono enfático y grave con que Carlos pronunció la palabra.--La patria... ¿es aquí?

--Aquí... ¿dónde?

--En nuestra casita.

--No... es decir, sí... Nuestra casa está en la patria, pero la patria es mucho más... son todas las casas que ves en el pueblo y en otros pueblos, ¡tantos, tantos! Y es además la tierra, y los bosques, y las aldeas, y Madrid, y todo...

--¿Y las iglesias también?--murmuró Angel con el tono con que decía sus oraciones al acostarse.

--También.

--¿Y la Virgen? ¿Mamá del cielo?

--También la Virgen; sí, mamá del cielo es la patria.

--¿Y tío Alejandro quiere á la patria?

--Ya ves--interrumpió Rosario sin ocultar la emoción que empañaba sus ojos.--El pobre tío la quiere mucho. Como que se expone á que le den un tiro y á morirse así, de pronto, figúrate tú. Reza, hijo mío, reza, para que no maten al tío.

El niño calló, reflexionando laboriosa, casi dolorosamente.

--¿Y los que no van á la guerra no mueren nunca?--preguntó al fin, siguiendo el hilo de su temprana lógica.

--También mueren.

--Entonces quiero ir á la guerra cuando sea grande--declaró con energía el pequeñuelo.--Y quiero que tú vayas, papá. Al fin hemos de morir, ¿no? Pues morir por eso... por eso... Por mamá del cielo, ¡por la patria!

Un silencio siguió á las palabras del niño. Los padres se miraban, mudos, penetrados de un respeto extraño, como si la voz del inocente viniese de otras regiones, de más arriba. Y al cabo de unos instantes, Carlos dijo á su mujer:

--Acuéstale. Son las diez largas.

--¿Y la lección del Catecismo?

--Hoy ya la ha dado--respondió el padre, besando á Angel con ardor sobre el nacimiento de la rubia melena.