Waltey

Prevod

(Sveti trije kralji se vračajo v domovino po drugi poti, ne po tisti, po kateri so prišli, da bi ukanili krvoločnega Heroda. Noč je: zvezda jih ne vodi več; toda luna, ki sije z močno srebrno svetlobo, veličastno razsvetljuje puščavsko planjavo. Sence enogrbih kamel se velikansko raztezajo po belih, gladkih tleh in v daljavi odmeva zamolklo levje rjovenje.)

BALTASAR (si gladi dolgo snežno belo brado in zmajuje s staro glavo kakor prerok). — Ne vem, kaj se dogaja z menoj, odkar sem pokleknil v betlehemskem hlevu in pozdravil Sina Device; preroški duh me vznemirja in čutim, kako se odmika zastor, ki zakriva prihodnje čase. Ta zlati dar, ki sem ga izročil Detetu, da bi ga priznal za Kralja — koliko in koliko rodov mu ga bo še prinašalo! Darove bo prejemal, ne kakor mi, dneve, mesece in leta, temveč stoletja, desetine stoletij, rod za rodom, in prejemal jih bo iz vsega sveta, od vseh ras in jezikov, iz novih dežel, ki jih bodo odkrivali, da bi slavile njegovo ime. Zlata, ki sem mu ga prinesel, je bilo malo; komaj je napolnilo cedrovo skrinjico, v kateri sem ga nosil; zdaj pa se mi zdi, da se je spremenilo v zlato morje, in vidim, kako Detetu postavljajo zlate templje, oltarje iz kovanega in rezljanega zlata, zlate prestole, okoli katerih se zibljejo bele pernate pahljače z zlatimi ročaji, in kako mu glavo obdaja trojna krona, prav tako iz čistega zlata, posejana z diamanti in dragimi kamni. Zlati valovi, ki izvirajo iz zemeljskih žil, se zlivajo k nogam Deteta: in najbolj nenavadno je, da jih Dete gleda z žalostnim obrazom, nazadnje pa skrije obličje v Materino naročje. Ali sem ravnal napak, o modreca, ko sem mu prinesel zlato? Ali nebeškemu bitju simbol kraljevske oblasti ni po volji? Bojim se, da moji darovi niso bili sprejeti in da se je moja počastitev zdela bogoskrunska.

GASPAR (se vzravna v sedlu, seže po meču, namršči obrvi in se zaiskri z očmi). — Očak modrih, saj sem ti napovedal. Novorojeni judovski Kralj ni nizkoten trgovec, ki bi hotel v podzemnih kleteh svojega doma kopičiti brezmerno bogastvo. Pohlep ponižuje dušo in jo dela lepljivo in grobo kakor glino, ki jo prezirljivo teptamo. Moj dar je edini, ki je mogel ugajati Devičinemu prvorojencu. Ti si mu prinesel zlato kot vladarju; jaz miro kot človeku. Hotel se je roditi kot človek in ime človek bo njegov najžlahtnejši naslov. Mira, grenka kakor življenje in kakor življenje zdravilna in krepčilna: to je tisto, kar se spodobi za nekoga, ki mora opraviti možato delo, delo moči in zdravja. Mar mislita, da je mogoče biti velik in plemenit in močan, ne da bi okusil grenki kelih? Poglejta mene, o modreca: bojeval sem se, trpel sem, premagoval pošasti, spopadal sem se s strašnimi skušnjavami, tisočkrat sem bil v rokah svojih sovražnikov in dih mučeništva je oplazil moja senca. Pa sem jokal en sam dan in kaplja mojih solza, ki je padla v amforo z miro, ji je dala krepčilno, žlahtno grenkobo in nemara tudi balzamično dišavo. Tudi jaz vidim Dete, Baltasar, toda vidim ga, kako se bojuje, podira, zmaguje, tepta zmaje, podreja človeštvo svojemu jarmu, trpi in s krvjo zaliva palmovo vejo. Prav sem storil, da sem mu prinesel miro.

MELCHOR (boječe, z globoko ponižnostjo). — Ne vem, ali sem prav izbral, a po radosti, ki me preplavlja, vendarle sodim, da Dete mojega daru ne zavrača. Ti, častitljivi in veleučeni Baltasar, si mu poklonil zlato, ker si v njem videl Kralja. Ti, neukrotljivi in pogumni Gaspar, si mu prinesel miro, ker si ga imel za človeka. Jaz, zadnji med vami, najbolj nevedni, črnopolti Etiopec, pa sem mu daroval nekaj zrnc kadila, saj je moje srce v njem slutilo Boga.

BALTASAR in GASPAR, osuplo. — Boga! MELCHOR (z vero in gorečim prepričanjem). — Da, Boga. Prav zdaj, sredi te spokojne noči, sem na čisti nebesni modrini videl zasijati njegovo božanskost. Glejta, tam so narodi, ki ležijo pred njegovimi nogami in jih je On odrešil, in po Njem so vsi ljudje enaki. Moj rod, temnopolti Hamov rod, se nič več ne razlikuje od belih Jafetovih sinov. Starodavna prekletstva je izbrisal sveti prst Deteta. Ne prepoznata ga takoj, ker je drugačen Bog od bogov, ki jim je usojeno umreti: ne obsoja, ne sovraži, ne pokončuje; ljubi, spravlja, odpušča, in že ko se mu samo približam, začutim v srcu nerazložljivo svežino in v duhu mir, ki me poveličuje. Brž ko pridem v svoje kraljestvo, bom odprl ječe, razpustil vojske, odpustil davke, osvobodil svoje priležnice in se neoborožen postavil sredi javnega trga, da priznam svoje zablode in se mi sovražniki, če bodo hoteli, maščujejo.

BALTASAR. — V zadrego me spravljaš, Melchor. Tvoja vera je podobna blaznosti. GASPAR. — Ne razumem te prav, Melchor. Tvoja vera se mi zdi pomehkužena, nevredna kralja.

MELCHOR. — Ne znam je zagovarjati z razlogi. Delam, kakor čutim. BALTASAR. — Moj dar je bil dragocen. GASPAR. — Moj je bil dostojen in plemenit. MELCHOR. — Moj izraža mojo majhnost in pomeni le čaščenje.

BALTASAR. — Če bi vse tri združili v enega, bi morda dobili nekaj, kar bi čudežno Dete pripravilo do nasmeha. GASPAR. — To ni mogoče. Kje naj se najde dar, ki bi se hkrati spodobilo darovati Kralju, Človeku in Bogu?

(Luna sije z mehkejšo svetlobo, bolj skrivnostno milo in sanjavo. Puščava se zdi kakor srebrno jezero. Na obzorju se izriše ženska postava, razkošno okrašena in bogato oblečena, lepa, objokana, z dolgimi svetlimi lasmi, ki segajo do roba obleke. V rokah nosi mirinsko posodo, polno nardovega mazila, katerega vonj se širi naokrog, prežema oblačila modrih in se jim v nežnih, predirnih dehtih dviga do možganov. In trije kralji sestopijo z jezdnih živali, padejo na obraz v puščavski prah in s sveto zavistjo zavidajo dar grešnice Magdalene.)

Nalagam bralnik