O besedilu
Sedem svinjskih kožic
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata IV IV LE SSETTE COTENELLE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Sedem svinjskih kožic
_Stara beračica pretepa svojo požrešno hčer, ker je pojedla sedem kosov svinjske kože, nekemu trgovcu pa natvezi, da jo tepe zato, ker se je preveč utrudila in napredla sedem polnih vreten. Trgovec jo vzame za ženo, toda ker se ji ne ljubi delati, mu vila napravi platno, tako da ga ob vrnitvi domov najde že dokončanega. Žena si izmisli novo zvijačo in mož sklene, da ji ne bo več dovolil delati, da ne bi zbolela._ _Vse so blagoslavljale Menecina usta, saj je zgodbo povedala s tolikšnim žarom, da so poslušalke pred očmi videle dogodke, ki so se pripetili tako daleč proč. S tem so v Tolli zbudile zavist in jo do kosti podžgale, da bi rada Meneco prekosila z enim samim skokom. Zato si je najprej odkašljala in takole spregovorila._ Ni pregovora, ki ne bi bil vsaj napol, če že ne docela resničen, in zato je tisti, ki je rekel:
»Kriv obraz, ravna sreča,« dobro poznal ta svet; ali pa je nemara prebral zgodbo o Antuonu in Parmieru. Srečnež Antuono še vek nima, pa vendar lovi penice brez ptičjega lima. Izkušnje namreč kažejo, da je ta svet prava podoba Indije Koromandije, kjer tisti, ki največ gara, najmanj zasluži, in kjer se najbolje godi onemu, ki jemlje dneve, kakor prihajajo, in čaka: makaroni, padite mi v grlo!
Zares lahko z rokami otipamo, da se plen in bogastvo sreče pridobivata z ribiškimi čolnički, ne pa z dobro opremljenimi galejami, kakor boste slišale.
Nekoč je živela stara beračica, ki je s preslico v roki hodila od vrat do vrat prosit miloščino in spotoma škropila mimoidoče s pljunki. Ker pa s prebrisanostjo in prevaro človek preživi pol leta, je nekim mehkosrčnim in lahkovernim ženicam natvezila, da bi rada pripravila nekaj mastnega za svojo suhljato hčer, in tako izprosila sedem kosov slaninaste svinjske kože. Odnesla jih je domov skupaj s polnim culom dračja, ki ga je pobrala po tleh, ter jih dala hčeri, rekoč, naj jih pristavi na ogenj, medtem ko bo sama pri vrtnaricah izprosila še malo zelenja za okusno juhico. Hči je vzela kože, jim osmodila ščetine, jih dala v lonček in začela kuhati. Toda niso vrele toliko v loncu, kolikor so ji vrele v grlu, zakaj vonj, ki se je širil iz njih, je njenemu teku napovedoval boj na življenje in smrt ter jo pozival pred sodišče požrešnosti. Upirala se je in upirala, nazadnje pa jo je vonj iz lonca tako premamil in lakota tako glodala, da je popustila in pokusila košček. Tako ji je teknil, da si je rekla: »Kogar je strah, naj gre za biriča! Tokrat si bom le privoščila. Jejmo, pa naj se svet sesuje in naj lije! Saj je samo kos kože!
Kaj pa je to takega? Na hrbtu imam dovolj kože, da bom plačala za te kože!« In ob teh besedah je pogoltnila prvo; ker pa jo je želodec še močneje stiskal, je segla po drugi. Nato je pomalicala tretjo in tako drugo za drugo pospravila vseh sedem. Ko pa je bilo hudodelstvo storjeno, je pomislila na svojo napako in si predstavljala, da se ji bodo kože še zataknile v grlu. Sklenila je materi zamazati oči: vzela je star čevelj, podplat razrezala na sedem kosov in jih vrgla v lonec. Medtem se je mati vrnila s šopkom kapusovega zelenja in ga sesekljala skupaj z vsemi stebli, da ne bi šla v nič niti drobtinica. Ko je videla, da v loncu na vso moč vre, je vrgla vanj zelenje in dodala malo masti, ki ji jo je kot miloščino dal neki kočijaž in mu je ostala od mazanja kočije. Nato je dala na zabojček iz stare topolovine pogrniti cunjo, iz bisage potegnila dva kosa postanega kruha, s police vzela leseno skledo, vanjo nadrobila kruh in ga zalila z zelenjavno juho s kosi podplata. Komaj je začela jesti, je spoznala, da njeni zobje niso čevljarski, in da so se svinjske kože po neki novi Ovidijevi preobrazbi spremenile v bivolje vampe. Obrnila se je k hčeri in rekla: »Pa si me prelisičila, prekleta svinja! Kakšno svinjarijo si dala v to juho? Je moj trebuh morda star škorenj, da ga krpaš s podplati? Brž priznaj, kaj se je zgodilo, sicer bi bilo bolje, da se sploh ne bi izvalila, kajti niti ene cele kosti ti ne bom pustila!« Saporita je začela tajiti, toda ko so ji starkine grožnje pritisnile za vrat, je okrivila paro iz lonca, češ da ji je zaslepila oči in jo zapeljala v to hudobijo. Starka, ki ji je bila jed tako pokvarjena, je pograbila metlo in začela z njo tako silovito opletati, da jo je več kot sedemkrat izpustila in znova pobrala, pri tem pa udrihala, kamor je pač zadela. Ob dekletovem kričanju je v hišo stopil trgovec, ki je ravno šel mimo. Ko je videl starkino krutost, ji je iztrgal metlo iz rok in rekel: »Kaj je storila ta uboga deklica, da jo hočete ubiti? Je to kaznovanje ali jemanje življenja?
Ste jo morda zalotili pri viteškem dvoboju ali pri razbijanju loncev na turnirju? Vas ni sram tako ravnati z ubogim otrokom?« »Saj ne veste, kaj mi je naredila,« je odgovorila starka. »Brezsramnica vidi, da sem beračica, pa me nič ne upošteva. Rada bi me spravila na kant z zdravniki in lekarnarji. Zdaj, ko je tako vroče, sem ji naročila, naj ne dela toliko, da ne bo zbolela, saj je nimam s čim negovati. Pa je predrznica meni navkljub danes dopoldne napredla sedem polnih vreten in tvegala, da jo stisne pri srcu ter za dva meseca obleži v postelji!« Ko je trgovec to slišal, je pomislil, da bi lahko tako marljiva deklica v njegovi hiši delala prave čudeže, in je rekel starki: »Pustite jezo ob strani, jaz vas bom rešil te nevarnosti: vašo hčer bom vzel za ženo in jo odpeljal k sebi, kjer bo živela kakor princesa. Po nebeški milosti redim kokoši in prašiča, imam golobe, po hiši pa se komaj obračam, tako je vsega polna. Nebesa naj me blagoslovijo in zli pogledi naj mi ne škodujejo, kajti imam sode žita, skrinje moke, vrče olja, lonce in mehove masti, obešene špehe, police posodja, skladovnice drv, kupe oglja, skrinjo belega perila, ženitno posteljo, predvsem pa lahko od najemnin in obresti živim kakor gospod. Poleg tega na teh sejmih z obračanjem denarja zaslužim še nekaj deset dukatov, in če mi bo šlo vse po sreči, bom obogatel.« Starka, ki jo je ta sreča zasula, ko jo je najmanj pričakovala, je prijela Saporito za roko in mu jo izročila po neapeljskih šegah in navadah, rekoč:
»Tukaj jo imate, vaša naj bo še mnogo lepih let, v zdravju in z lepim zarodom!« Trgovec jo je objel okoli vratu in odpeljal domov, potem pa je komaj čakal dan za nakupe. Ko je prišel ponedeljek, je zgodaj zjutraj vstal, odšel tja, kjer so prodajale podeželanke, in kupil dvesto funtov lanu. Prinesel ga je Saporiti in ji rekel: »Zdaj pa le veselo predi, saj se ti ni treba bati, da bi naletela na drugo besno norico, kakršna je bila tvoja mati, ki ti je lomila kosti, ker si polnila vretena. Jaz ti bom za vsakih deset polnih vreten dal deset poljubov in za vsako štreno, ki jo boš napredla, ti bom dal tole srce.
Zato delaj z veseljem, in ko se čez dvajset dni vrnem s sejma, naj me teh dvesto funtov lanu pričaka spredenih. Tedaj ti bom dal napraviti lep par rokavov iz rdečega sukna, obrobljenih z zelenim žametom.« »Kar misli si, da je že opravljeno,« je zamrmrala Saporita. »Vreteno imaš že polno, seveda, tako gotovo, kakor lahko v teku vdevaš nit v šivanko! Če čakaš, da ti moje roke napravijo srajco, si kar zdaj priskrbi odpadnega papirja. Pa si našel pravo! Mar je spresti dvesto funtov lanu v dvajsetih dneh tako lahko kakor pomolsti črno kozo? Prekleta naj bo barka, ki te je pripeljala v ta kraj! Kar pojdi, časa imaš na pretek: lan bo spreden, ko bodo jetrom zrasle dlake in opici rep.« Ko je mož odšel, ni mislila na nič drugega kot na to, da je zajemala moko in olje ter pripravljala ocvrtke in pražene pogače, saj je bila prav tako lena kakor požrešna. Od jutra do večera je glodala kakor miš in goltala kakor prašič. Ko pa se je približal dan moževe vrnitve, je začela tenko piskati ob misli na vpitje in razgrajanje, ki se bo vnelo, ko bo trgovec našel lan nedotaknjen, skrinje in vrče pa prazne. Vzela je zato dolgo palico in nanjo navila deset funtov lanu z vsem predivom in pezdirjem vred, na velike vile pa nataknila bučo. Nato je začela s strešne terase navzdol spuščati tega opata med vreteni, za močenje prstov pa si je pripravila velik kotel vode, v kateri so se kuhali makaroni. Medtem ko je predla nit, tanko kakor ladijska vrv, je z vsakim namakanjem prstov škropila mimoidoče, kakor da bi bil pust. Mimo so prišle neke vile in ta smešni prizor jih je tako zabaval, da bi skoraj počile od smeha. Zato so jo obdarile s čarom, da je bil ves lan, ki ga je imela doma, v hipu ne le spreden, temveč tudi stkan v platno in pobeljen. To se je zgodilo, še preden bi trenil, in Saporita je kar plavala v tolšči veselja, ko je videla, kakšna sreča ji je padla z neba. Da pa je mož ne bi nikoli več nadlegoval s takim delom, se je ulegla v posteljo in se obdala z merico lešnikov. Ko se je trgovec vrnil, je začela stokati in se obračati zdaj na eno, zdaj na drugo stran, tako da so lešniki pokali, kakor da bi ji kosti skakale iz sklepov. Mož jo je vprašal, kako se počuti, ona pa mu je z nadvse žalostnim glaskom odgovorila: »Slabše mi ne bi moglo biti, moj mož, saj mi ni ostala niti ena cela kost!
Mar misliš, da je spresti dvesto funtov lanu v dvajsetih dneh in povrhu še stkati platno kakor natrgati prgišče trave za ovco? Ah, moj mož, ti pa ob rojstvu res nisi plačal babice in tvojo pamet je požrl osel! Ko bom jaz umrla, moja mati ne bo rodila še ene takšne, zato me ne boš več ujel pri tem pasjem garanju. Ne maram polniti toliko vreten in pri tem izprazniti vretena svojega življenja.« Mož jo je začel božati in ji rekel: »Le ozdravi mi, žena moja, saj mi je ta lepi tkalski stan ljubezni ljubši od vsega platna na svetu! Zdaj vidim, da je imela tvoja mati prav, ko te je kaznovala za tolikšno garanje, saj si z njim uničuješ zdravje. A le pogumno, celo oko bi dal, da ozdraviš. Počakaj, takoj grem po zdravnika!« S temi besedami je stekel po gospoda Catruppola. Medtem je Saporita požrla lešnike in luščine zmetala skozi okno. Ko je zdravnik prišel, ji je otipal utrip, si ogledal obraz, pregledal seč in poduhal nočno posodo, nato pa v soglasju s Hipokratom in Galenom sklenil, da boleha zaradi preveč krvi in premalo dela. Trgovcu se je zdelo, da sliši velikansko neumnost, zato mu je v roko stisnil karlino in ga pri priči odslovil. Že je hotel po drugega ranocelnika, a mu je Saporita rekla, da ni treba, saj jo je ozdravil že sam pogled nanj. Mož jo je tedaj objel in ji naročil, naj se odtlej čuva in nič ne gara, saj ni mogoče imeti hkrati grškega vina in poceni kapusnice, _polnega soda in pijane sužnje._
Izvirnik
Jornata IV IV LE SSETTE COTENELLE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Na vecchia pezzente mazzeja la Figlia cannaruta, che s’ha manciato sette cotene, e danno a rrentennere a no mercante, ca lo ffaceva, perchè aveva fatecato sopierchio a nchire sette fuse, chillo se la piglia pe mmogliere, ma non volenno fatecare, pe beneficio de na Fata trova lo marito venenno da fora fatta la tela, e co nnova rasa de la mogliere se resorve de non farela cchiù ffatecare, azzò non cada malata._ _Benedecettero tutte la vocca de Meneca, la quale co ttanto gusto contaje sto cunto, che portaje nnanze all’uocchie de chi senteva, le ccose, ch’erano soccesse tanto lontano; de manera, che mmoppero ’nvidia a Tolla, e le fecero venire la voglia dall’ossa pezzella de passare a ppiede chiuppe Meneca; pe la quale cosa sporgato primmo
la voce, cossì decette._ Non se dice mutto, che non sia miezo, o tutto, e perzò chi disse; faccie storta, e bentura deritta, sapeva de le ccose de lo munno; o fuorze aveva lietto la storia de Antuono, e Parmiero; ventura Antuono, e non avè parpetole, ca senza visco piglie le ffocetole; vedennose pe sperienzia, ca sto munno è no retratto spiccecato de coccagna, dove chi cchiù fatica manco guadagna: dove chillo n’ave la meglio, che se piglia lo tiempo comme vene, ed è no maccarone cascame ’n canna; toccannose veramente co mmano, ca le pprede, e le spoglie de la fortuna se guadagnano co le ppermonare, e non co le galere sparmate, comme ve farraggio sentire.
Era na vota na vecchia pezzente, che co na conocchia ’n mano, sputazzianno le gente pe la via, jeva de porta ’n porta cercanno lemmosena, e perchè con arte, e co ’nganno se vive miezo l’anno, dette a rrentennere a ccerte femmenelle tennere de pormone, e ffacile de credenza, ca voleva fare non saccio, che grassa pe na figliola secca, s’abboscaje sette cotenelle de lardo, le quale portate a la casa, co na bona mappata de sproccole, che ghieze adonanno pe terra, le dette a la figlia, decennole, che l’avesse poste a ccocenare, mentre essa tornava a pezzire no poco de foglia a ccierte ortolane pe fare na menestrella saporita; la figlia pigliate le ccotene, e abbroscatone li pile, le mmese a na pignatella, e commenzaje a ffarele ccocere. Ma
non tanto vollevano drinto a lo pignato, quanto le vollevano ’n canna, perchè l’addore, che ne sceva l’era na desfida mortale a lo campo de l’appetito, e na zitazione ad informanno a la banca de la gola, tanto, che resiste e rresiste, all’utemo provocata da lo sciauro de lo pignato, tirata da na famma, che la rosecava, se lassaje correre a pprovarene no pocorillo, la quale le sappe tanto bona, che disse fra se stessa, chi ha paura se faccia sbirro: mme nne trovo sta vota: magnammo, e benga de creta, e chiova, è autro, che na cotena?
che sarà maje? aggio cuoiro de spalle da pagare ste ccotene; e cossì decenno, nne scese la primma, e sentennose granciare co cchiù fforza lo stommaco, dette de mano a la seconna; appriesso nne pezolejaje la terza, e cossì de mano ’n mano l’una appriesso l’autra ne le vrocioliaje tutte sette. Ma dopò fatto lo male servizio, penzanno a l’arrore, e nzonnannose che le ccutene l’avevano da ntorzare ’n canna, penzaje de cecare la mamma, e pigliato na scarpa vecchia, fellejaje ’n sette parte la sola, e la pose drinto a lo pignato. Fra sto miezo venne la mamma co no fascetiello de torza, e mmenozzatele co ttutte li streppune, pe non ne perdere mollica, comme vedde che lo pignato volleva a tutto revuoto, nce sciaffaje le foglia, e puostoce
no pocorillo de nzogna, che l’avea dato pe llemmosena no cocchiero, avanzato dall’onzione de na carrozza, fece stennere no cannavaccio ’n coppa na cascetella de chiuppo viecchio, e cacciato da na vertola doje tozze de pane sedeticcio, e pigliato da na rastellera no nappo de ligno, nce menozzaje lo ppane, e nce menestraje sopra le ffoglie co li taccune, e commenzanno a mmagnare, s’addonaje subeto, ca li diente suoje non erano de cauzolare, e ca le cutene de puorco co nova trasformazione d’Avidio erano deventate ventresche de vufaro. Pe la quale cosa votatase a la figlia le disse: Me l’aje fatta, scrofa mmardetta, e che schefienzia aje puosto drinto sta menestra, e che era fatto scarpone viecchio la panza mia, che m’aje provisto de
taccune? Priesto confessa mò comme passa sto fatto, o meglio non ce fusse schiusa, ca non te voglio lassare piezzo d’uosso sano. Saporita ccommenzaje a nnegare, ma ncauzannole le ddoglie de la vecchia; dette la corpa a lo fummo de lo pignato, che l’aveva cecato l’uocchie a fare sto male scuoppo. La vecchia, che se vedde ntossecato lo mmagnare, dato de mano a na mazza de scopa, accommenzaje de manera a llavorare de tuorno, che cchiù de sette vote la lassaje, e pigliaje, zollanno dove coglieva coglieva. A li strille de la quale trasette no mercante, che se trovaje passanno, e bisto la canetate de la vecchia, levatale la mazza da mano, le disse: Che ha fatto sta povera figliola, che la vuoje accidere? è mmuodo de castecare chisto, o de levare li juorne?
l’aje fuorze trovato a ccorrere lanze, o a rrompere carosielle? non te vreguogne a trattare de sta manera na scura peccerella? non saje tu, che m’ha fatto, respose la vecchia: la sbregognata mme vede pezzente, e non me conzidera, volennome vedere arroinata co mmiedece, e co speziale, pocca avennole ordenato mò, che face caudo, che lasse de fatecare tanto, pe non cadere malata, ca n’aggio comme covernarela, la presentosa a despietto mio ha voluto stammatina nchire sette fusa, a rriseco de le venire quarche rosala a lo core, e stare no paro de mise nfunno a no lietto. Lo mercante, che ssentette sta cosa, penzaje ca la massaria de sta fegliola poteva essere la fata de la casa soja, e disse a la vecchia, lassa la collera da na banna, ca io te voglio levare
sto pericolo da la casa, pigliannome sta figlia toja pe mmogliere, e portarela a la casa mia, dove la farraggio stare da prencepessa, ca pe grazia de lo cielo mme allevo le galline, me cresco lo puorco, aggio li palumma, no mme pozzo votare pe la casa, tanto sto cchino; lo cielo mme benedica, e li mal’uocchie non me pozzano, ca mme trovo le butte de grano, le ccasce de farina; le llancelle d’uoglio, le ppignate, e le bessiche de nzogna, l’appese de lardo, le rrastellere de roagne, le ccataste de legna, li montune de cravune, no scrigno de jancaria, no lietto de zito, e sopratutto de pesune, e de cienze pozzo campare da signore: otra, che mme nnustrio quarche decina de docate pe ste ffere, che si mme vene ’n chino mme faccio ricco. La vecchia, che se vedde
chiovere sta bona fortuna quanno manco lo ppenzava, pigliata Saporita pe la mano nce la conzegnaje ad uso, e ccostumanza de Napole, decenno: eccotella, sia la toja da ccà a biell’anne co ssanetate, e bella rede. Lo mercante puostele le braccia sopra lo cuollo, se la portaje a la casa, e non vedde maje l’ora, che fosse juorno de fare spesa; venuto lo lunedì se auzaje ben-matino da lo lietto, e ghiuto dove venevano le fforetane, accattaje vinte decine de lino, e portatele a Saporita, le disse: Or agge voglia de filare, ca n’aje paura de trovare n’autra pazza arraggiata comm’a mmammata, che te rompeva ll’ossa, perchè nchive lo fuso, ca io ped’ogne decina de fuse te voglio dare na decina de vase, e ped’ogne corinola, che mme farraje, te darraggio sto core;
lavora addonca de bona voglia, e comme torno da la fera, che sarrà fra vinte juorne, famme trovare ste binte decine de lino filato, ca te voglio fare no bello paro de maneche de panno russo fasciate de velluto verde: và ca staje lesto, respose sotto lengua Saporita, mo aje chino lo fuso, si, quanto curre, e mpizze. Si aspiette cammisa da le mmano meje, da mò te puoje provedere de carta straccia; ajela trovata, e ch’era latte de crapa negra a ffilare ’n vinte juorne vinte decine de lino? che malannaggia la varca, che te portaje a sto pajese. Va ch’aje tiempo, e trovarraje filato lo llino quanno lo fecato ha pile, e la scigna coda. Fra tanto partuto lo marito, essa ch’era cossì cannaruta, comme potrona, non attese ad autro, ch’a pigliare mappate de farina, ed
agliare d’uoglio, ed a ffare zeppole, e pizze fritte, che da la matina a la sera rosecava comm’a ssorece, e delloviava comm’a puorco. Ma arrivato lo termene, che lo marito doveva tornare, commenzaje a ffilare sottile, conzideranno lo remmore, e lo fracasso, ch’aveva da soccedere, quanno lo mercante avesse trovato lo llino sano, e le ccasce, e le llancelle vacante; e perzò pigliato na perteca longa, nce arravogliaje na decina de lino co tutta la stoppa, e le rreste, e ’mpizzato a na grossa forcina na cocozza d’innia, commenzaje a ccalare sto patre-abbate de le ffusa pe l’astreco a bascio, tenenno na gran caudara de vruodo de maccarune pe ssauzariello d’acqua, e mentre filava sottile comm’a nzarte de nave, e ad ogn’nfosa de dito jocava a ccarnevale co
cchille, che ppassavano: Vennero passanno certe Ffate, le quale appero tanto gusto de sta brutta visione, ch’appero a crepare de riso: pe la quale cosa le dezero fatazione, che quanto lino aveva a la casa se fosse trovato subeto, non sulo filato, ma fatto tela, e ghianchiato, la quale cosa fu fatto ped’ajero, tanto che Saporita natava drinto a lo grasso de la prejezza, vedennose chioppeta da lo Cielo sta bona ventura. Ma perchè non l’avesse a ssoccedere cchiù sto frosciamiento de lo marito, se fece trovare a lo lietto, e ’n miezo na mesura de nocelle; e arrivato lo Mercante commenzaje a gualiarese, e botannose mo da na parte, e mo da n’autra faceva scoccolare le nnocelle, che pareva che se scatenassero l’ossa; e demmannata da lo marito comme se
senteva, respose co na vocella affritta affritta: Non pozzo stare peo de chello, che stongo, marito mio, che non m’è remasto uosso sano; e che te pare no poco d’erva pe lo piecoro a ffilare vinte decine de lino ’n vinte juorne, e ffare la tela perzì. Va marito mio ca non n’aje pagato la mammana, e la descrezzione se l’ha manciata l’aseno: comme io so mmorta, non ne fa cchiù mamma mia, e perzò non me ce cuoglie cchiù a ste ffatiche de cane, ca non voglio pe nchire tante fusa, devacare lo fuso de la vita mia. Lo marito facennole carezzielle, le disse stamme sana mogliere mia, ca voglio cchiù pe sto bello Telaro ammoruso, che pe tutte le ttele de sto munno; e mmo canosco, ch’aveva raggione mammata de te castecare pe ttanta fatica, mentre nce pierde la sanetate. Ma fa
buon anemo, ca nce voglio spennere n’uocchio a ssanarete, ed aspetta ca vao mo pe lo miedeco; e cossì decenno jette a la ncorza a chiammare messere Catruppolo. Fra tanto Saporita, se cannarejaje le nnocelle, e ghiettaje pe la fenestra le scorze, e benuto lo Miedeco, toccato lo puzo, osservata la facce, visto l’aurinale, e addorato lo cantaro, concrose co Ippocrate, e Galeno, ca lo mmale sujo era de sopierchio sango, e de poca fatica; lo mercante che le parze de sentire no sproposeto granne, puostole no carrino ’n mano nne lo mannaje caudo, e ffetente, e bolenno ire pe n’autro Gerugeco, Saporita le disse che non faceva abbesuogno, perchè la vista soja schitto l’aveva sanata; e cossì lo marito abbracciannola, le disse, che se fosse dall’ora nne nante
covernata senza fatica, perchè non era possibele ad avere grieco, e ccappuccie, _La votte chiena, e la schiava mbriaca._
Nadaljuj z branjem
