Prevod

_Tittone, sin kralja iz Verde-colleja, se odpravi iskat svoje tri rodne sestre, poročene s sokolom, jelenom in delfinom. Po dolgem potovanju jih najde, na poti domov pa naleti na kraljevo hčer, ki jo zmaj drži ujeto v stolpu. Z znamenji, ki jih je dobil od treh svakov, jih prikliče in vsi trije mu nemudoma priskočijo na pomoč. Skupaj z njimi ubije zmaja, osvobodi princeso in jo vzame za ženo, nato pa se s svaki in sestrami vrne v svoje kraljestvo._ _Usmiljenje, ki ga je Marcuccio izkazal Parmieru, je ganilo več kot le štiri poslušalke, in vse so pritrdile, da krepost prinaša zanesljivo bogastvo, ki ga ne razjeda čas, ne odnaša vihar in ne gloda črv; nasprotno pa druge dobrine tega življenja prihajajo in odhajajo, in krivično pridobljenega imetja ne uživa več niti tretji dedič. Nazadnje je Meneca, navezujoč se na pravkar povedano zgodbo, na mizo pripovedi položila naslednjo povest._ Nekoč je živel kralj iz Verde-colleja, ki je imel tri hčere, tri prave dragulje. Vanje so se do ušes zaljubili trije sinovi kralja iz Bello-prata, toda ker so bili zaradi prekletstva neke vile vsi trije spremenjeni v živali, se je kralju iz Verde-colleja zdelo pod častjo, da bi jim dal svoje hčere za žene. Zato je prvi, ki je bil lep sokol in je imel čarobno moč, sklical vse ptice na posvet. Prišli so ščinkavci, kraljički, zlatovranke, kavke, muharji, postovke, smrdokavre, škrjanci, kukavice, srake in druga pernata druščina. Ko so se zbrali na njegov klic, jih je poslal opustošit cvetoče drevje v Verde-colleju, in niso pustili ne cveta ne lista. Drugi, ki je bil jelen, je sklical vse koze, kunce, zajce, ježevce in druge živali tiste dežele ter jim ukazal uničiti posevke, tako da ni ostala niti bilka.

Tretji, ki je bil delfin, se je povezal s stotimi morskimi pošastmi in nad obalo priklical tako silen vihar, da ni ostala cela niti ena barka. Ko je kralj videl, da gre vse iz slabega v še slabše in da ne more preprečiti škode, ki so mu jo povzročali ti trije divji zaljubljenci, se je sklenil rešiti iz zadrege in privolil, da jim da hčere za žene. Ti pa niso hoteli ne slavja ne godbe, temveč so jih brž odpeljali iz kraljestva. Ob odhodu nevest je kraljica Grazolla hčeram dala tri enake prstane, vsaki po enega, in jim rekla, da se bodo po njih prepoznale, če bi se morale ločiti in bi se čez čas spet srečale ali naletele na koga drugega svoje krvi. Tako so se poslovili in odšli. Sokol je Fabiello, najstarejšo izmed sester, odnesel na tako neznansko visoko goro, da je segala čez mejo oblakov in s suho glavo v kraje, kjer nikoli ne dežuje. Tam jo je pričakala prelepa palača in v njej je živela kakor kraljica.

Jelen je Vasto, drugo sestro, odpeljal v tako gost gozd, da sence, ki jih je klicala noč, niso vedele, kod naj pridejo ven, da bi ji delale družbo. Tam jo je nastanil v čudoviti hiši z vrtom, kakršnemu po lepoti ni bilo para, in zanjo skrbel, kot se je spodobilo za njen stan. Delfin pa je z Rrito, tretjo sestro, na hrbtu odplaval sredi morja, kjer jo je na lepi skali pričakala hiša, v kateri bi lahko prebivali trije kronani kralji. Medtem je Grazolla rodila lepega dečka in mu dala ime Tittone. Ko je dopolnil petnajst let, je ob materinem nenehnem toženju za tremi hčerami, poročenimi s tremi živalmi, o katerih ni bilo nikoli več nobenega glasu, začutil željo, da bi prehodil ves svet, dokler ne bi kaj izvedel o njih. Dolgo je prigovarjal očetu in materi, nazadnje pa mu je kraljica dala še en prstan, enak tistim, ki jih je bila dala hčeram, in sta ga pustila oditi. Oskrbela sta ga z vsem potrebnim za pot in s spremstvom, kakršno je bilo primerno za princa njegovega ugleda. Ni pustil neraziskanega ne kotička Italije, ne zakotja Francije, ne kraja v Španiji; prepotoval je Anglijo, prehodil Slavonijo, videl Poljsko in, skratka, obredel vzhod in zahod. Nazadnje, ko je vse služabnike pustil bodisi po krčmah bodisi po bolnišnicah in ostal brez prebite pare, se je znašel na gori, kjer sta prebivala sokol in Fabiella. Ko je ves iz sebe občudoval lepoto palače z vogali iz porfirja, stenami iz alabastra, zlatimi okni in srebrnimi strešniki, ga je zagledala sestra. Poklicala ga je k sebi in ga vprašala, kdo je, od kod prihaja in kakšna usoda ga je prinesla v te kraje. Tittone ji je povedal ime svoje dežele, očeta in matere ter svoje ime, in Fabiella je v njem prepoznala brata, še toliko bolj, ko je prstan na njegovem prstu primerjala s tistim, ki ji ga je dala mati. Z neizmernim veseljem ga je objela, ker pa se je bala, da možu njegov prihod ne bi bil po volji, ga je skrila. Ko se je skobec vrnil domov, je Fabiella začela govoriti, da jo je obšlo hrepenenje po domačih. Skobec ji je odgovoril: »Pusti, da te mine, žena moja, kajti to se ne more zgoditi, dokler sam ne bom pri volji.« »Vsaj koga izmed mojih sorodnikov dajva poklicati, da me potolaži,« je rekla Fabiella. Skobec pa je odvrnil: »In kdo bi prišel tako daleč, da bi te obiskal?« »Če pa bi kdo vendarle prišel,« je spet rekla Fabiella, »bi ti bilo to zoprno?« »Zakaj bi mi bilo zoprno?« je odgovoril skobec. »Če je tvoje krvi, ga bom nosil po rokah.« Ko je Fabiella to slišala, se je opogumila, pripeljala brata iz skrivališča in ga pokazala skobcu. Ta je dejal: »Pet in pet je deset, ljubezen pride skozi rokavico in voda skozi škorenj:

dobrodošel! Ti si gospodar te hiše; ukazuj in ravnaj, kakor ti je volja.« Nato je naročil, naj ga spoštujejo in mu strežejo kakor njemu samemu. Ko pa je Tittone na gori prebil petnajst dni, je sklenil poiskati še drugi sestri. Prosil je sestro in svaka, naj ga pustita oditi, in skobec mu je dal eno svojih peres ter dejal: »Vzemi to, moj Tittone, in skrbno čuvaj, kajti utegneš se znajti v stiski, v kateri ti bo pravi zaklad. Le dobro ga shrani, in če boš kdaj potreboval pomoč, ga vrzi na tla in reci: Pridi, pridi! Vid boš, kako me boš hvalil.« Tittone je pero zavil v papir, ga spravil v mošnjiček in se po tisočerih priklonih poslovil. Po neskončno dolgi poti je prispel v gozd, kjer je jelen živel z Vasto. Ko je ves sestradan stopil na vrt, da bi utrgal nekaj sadežev, ga je zagledala sestra in ga prepoznala prav tako, kakor ga je bila Fabiella. Predstavila ga je možu, ki ga je nadvse prijazno sprejel in z njim ravnal zares kakor s princem. Ko je po nadaljnjih petnajstih dneh hotel oditi, da bi poiskal še zadnjo sestro, mu je jelen dal eno svojih dlak in mu naročil isto, kar mu je skobec povedal o peresu. S pestjo zlatnikov, ki mu jih je dal skobec, in še prav toliko, kolikor jih je dobil od jelena, se je odpravil na pot. Hodil je tako dolgo, da je prišel do roba kopnega. Ker zaradi morja ni mogel naprej, se je vkrcal na ladjo, da bi po vseh otokih iskal novice o sestri. Razpel je jadra vetru in tako dolgo plul naokrog, da ga je zaneslo na otok, kjer je delfin prebival z Rrito. Komaj je stopil na kopno, ga je zagledala sestra in ga prepoznala enako kakor prejšnji dve. Svak ga je sprejel s tisočerimi ljubeznivostmi, ko pa je hotel oditi, da bi po tolikem času spet videl mater in očeta, mu je delfin dal eno svojih lusk in mu naročil isto kakor druga dva. Nato si je Tittone priskrbel konja in se odpravil na pot;

toda še pol milje se ni oddaljil od obale, ko je zašel v gozd, pravo svobodno pristanišče strahu in senc, kjer je v temi in grozi vladal nenehen večer. Tam je sredi jezera našel velik stolp. Jezero je poljubljalo noge dreves, da ta ne bi soncu razkazovala svojih grdih delov. Pri enem izmed oken je zagledal prelepo mladenko ob nogah ostudnega zmaja, ki je spal;

ko je zagledala Tittoneja, mu je s tihim, milo prosečim glasom rekla: »O lepi mladenič, morda so te nebesa poslala potolažit mojo nesrečo v ta kraj, kjer nikoli ni videti krščanskega obraza! Reši me iz krempljev te kače tiranske, ki me je ugrabila kralju iz Chiara-Valleja, mojemu očetu, in me zaprla v ta mračni stolp, kjer hirám in plesnim.« »Gorje,« je rekel Tittone, »kaj naj storim, da ti pomagam, lepotica moja? Kdo more prečkati to jezero?

Kdo more splezati na ta stolp? Kdo se more približati temu ostudnemu zmaju, ki že s pogledom človeka prestraši, seje grozo in ti strese kosti iz hlač? A počasi, počakaj malo, pa bomo videli, ali lahko to kačo ujamemo s tujim rokavom. Korak za korakom, je govoril Gradasso; zdaj zdaj bomo videli, ali je kukavica ali veter.« S temi besedami je hkrati vrgel na tla pero, dlako in lusko, ki so mu jih dali svaki, ter rekel:

»Pridi, pridi!« In ko so se dotaknili tal, so se kakor ob poletnih dežnih kapljah, ki prikličejo žabe, pojavili sokol, jelen in delfin ter vsi skupaj zavpili: »Tukaj smo! Kaj ukazuješ?« Ko je Tittone to videl, je ves vesel dejal: »Nič drugega si ne želim, kakor rešiti tisto ubogo mladenko iz zmajevih krempljev, jo spraviti iz stolpa, vse razdejati in to lepo nevesto odpeljati domov.« »Nikar ne skrbi,« je odgovoril skobec, »bob zraste tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Zdajle ga bomo pripravili, da se bo obrnil na novčiču, in poskrbeli, da mu bo zmanjkalo tal pod nogami.« »Ne izgubljajmo časa,« je pristavil jelen, »nadloge in makarone je treba pospraviti, dokler so vroči.« Ob teh besedah je skobec priklical jato grifonov, ki so poleteli do okna stolpa, odnesli mladenko in jo prenesli čez jezero tja, kjer je Tittone stal s svaki. Če se mu je od daleč zdela kakor luna, jo je od blizu imel za sonce, tako lepa je bila. Medtem ko jo je objemal in ji govoril nežne besede, pa se je zmaj prebudil, se pognal skozi okno in zaplaval proti njim, da bi požrl Tittoneja. Tedaj je jelen priklical trop levov, tigrov, panterjev, medvedov in pavijanov, ki so planili nad zmaja in ga s kremplji raztrgali na kosce. Ko je bilo to opravljeno in je Tittone že hotel oditi, je delfin rekel: »Tudi jaz bi rad kaj storil zate.« Da ne bi ostal niti spomin na tako preklet in temačen kraj, je dal morju tako narasti, da je prestopilo svoje meje in s tolikšno silo udarilo ob stolp, da ga je izruvalo iz temeljev. Ko je Tittone to videl, se je svakom zahvalil, kolikor je mogel in znal, ter nevesti rekel, naj stori enako, saj je po njihovi zaslugi ušla tolikšni nevarnosti. Živali pa so odgovorile: »Pravzaprav se moramo mi zahvaliti tej lepi gospodični, saj se bomo po njeni zaslugi vrnili v svojo pravo podobo. Ob rojstvu nas je namreč zadelo prekletstvo, ker je naša mati užalila neko vilo: ostati smo morali v živalski podobi, dokler ne bi rešili kraljeve hčere iz velike stiske. Zdaj je napočil čas, ki smo si ga tako želeli; zdaj je dozorel ta grozd jerebikovih jagod in že čutimo v prsih novega duha, v žilah novo kri.« Med govorjenjem so se spremenili v tri prelepe mladeniče, ki so drug za drugim tesno objeli svaka in podali roko novi sorodnici, ki je bila od veselja vsa iz sebe. Ko je Tittone to videl, je tako globoko vzdihnil, da je skoraj omedlel, in rekel:

»O ljubi Bog, zakaj tega veselja ne moreta deliti moja mamica in moj očka? Kar stopila bi se od sreče, če bi pred seboj videla tako ljubke in lepe zete!« »Saj še ni noč,« so odgovorili svaki in dodali: »Sram, da bi nas kdo videl tako spremenjene, nas je silil, da smo se izogibali človeškim očem. Zdaj pa, ko se po milosti nebes spet lahko pokažemo med ljudmi, se hočemo vsi z našimi dragimi ženami zbrati pod eno streho in živeti v veselju. Zato brž pojdimo: še preden bo sonce jutri zjutraj na carinarnici vzhoda razgrnilo svoje blago iz žarkov, bodo najine žene že z nami.« Da jim ne bi bilo treba pešačiti, saj so imeli le izčrpano kljuse, ki je prineslo Tittoneja, so priklicali prelepo kočijo, v katero je bilo vpreženih šest levov. Vseh pet je sedlo vanjo in po celodnevni vožnji so zvečer prispeli do neke krčme. Medtem ko so jim pripravljali kaj za pod zob, so si krajšali čas z branjem številnih pričevanj človeške neumnosti, ki so se ovekovečila po stenah. Nazadnje so povečerjali in legli, trije mladeniči pa so se le pretvarjali, da gredo spat, in so bili vso noč na poti. Tako so se zjutraj, ko se zvezde, sramežljive kakor mlade neveste, ne pustijo videti soncu, znašli v isti krčmi s svojimi ženami. Tam so se vsi na dolgo in široko objemali ter se veselili čez vse mere, potem pa jih je vseh osem sedlo v isto kočijo. Po dolgi poti so prispeli v Berde Colle, kjer sta jih kralj in kraljica sprejela z nepopisno ljubeznijo, saj sta dobila nazaj glavnico štirih otrok, ki sta jih že imela za izgubljene, povrhu pa še zaklad treh zetov in snahe, štirih stebrov templja lepote. Ko so kraljema iz Bel-prata in Chiara-valleja sporočili, kaj se je zgodilo z njunimi otroki, sta oba prišla na slavje. S svojo radostjo sta še bolj zabelila že tako bogati lonec njihove sreče in pregnala vse pretekle skrbi, _saj ena ura radosti_ _prežene tisoč let bridkosti._